Jedro

Ker tožnik tožbe ni vložil tudi zoper tretjega dediča, ni tožil vseh nujnih sospornikov in je zaradi tega tožil napačno stranko.

V pravdi za ugotovitev ničnosti pogodbe oziroma njene razveljavitve, tožene vse pogodbe stranke, saj so dediči po smrtni zapustnika, njegovi univerzalni pravni nasledniki in iz tega razloga vstopajo v vsa pravna razmerja njihovega pravnega prednika. Enotno in nujno sosporništvo pa velja tudi za spore o obsegu zapuščine, saj je spor o tem, ali določena stvar ali lastninska pravica na njej spada v zapuščino, zaradi narave skupnostnega razmerja dedičev mogoče rešiti samo na enak način za vse dediče. Morebitni dediči, ki ne želijo nastopati kot tožniki, morajo zato biti zajeti na pasivni strani.

S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnika na naroku pozvalo, da se izjavi o tem, zakaj je v tožbi zajel samo toženko in obrazloži pasivno legitimacijo - je sodišče prve stopnje povsem ustrezno opravilo dolžnost materialno procesnega vodstva, ki mu ga nalaga določba 285. člena ZPP.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje

II.Tožeča stranka mora v roku 15 dni po vročitvi te sodbe toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 746,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, ki glasita:

1.Primarni zahtevek: (-) Ugotovi se, da je pogodba o preužitku SV 715/2017 z dne 30.10.2017 sklenjena med A. A. kot preužitkarico in toženo stranko B. B. kot prevzemnico, nična. (-) Ugotovi se, da je vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi na podlagi sklepa Dn .../2017 pri nepremičnini ID znak: del stavbe ... do 7/8 celote, na ime tožene stranke B. B., neveljavna. (-) Vzpostavi se prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov tako, da se izbriše lastninska pravica tožene stranke B. B. pri nepremičnini ID znak: del stavbe ... do 7/8 celote, nastale na podlagi pogodbe o preužitku SV 715/2017 z dne 30. 10. 2017 sklenjene med A. A. kot preužitkarico in toženo stranko B. B., ter se znova vpiše lastninska pravica v korist prejšnjega imetnika tako, da se pri nepremičnini ID znak: del stavbe ... do 7/8 celote znova vknjiži lastninska pravica A. A., nazadnje stan. V.

2.Podredni zahtevek: (-) Pogodba o preužitku SV 715/2017 z dne 30.10.2017, sklenjena med A. A. kot preužitkarico in toženo stranko B. B. kot prevzemnico, se razveljavi.

Tožniku je v II. točki izreka še naložilo, da toženki v roku 15 dni plača 3.701,84 EUR stroškov pravdnega postopka, z zakonski zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

2.Zoper sodbo se tožnik (pritožnik) pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Kot ključno navaja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbe (o. p. tožbenih zahtevkov) zaradi nesklepčnosti (manjkajoče pasivne legitimacije, ker bi v tožbo moral vključiti tudi tretjega dediča), odločilo nepričakovano, kar predstavlja sodbo presenečenja. Pri tem poudarja, da ga sodišče prve stopnje ni opozorilo, da je tožba nesklepčna, niti mu ni dalo možnosti, da bi napako odpravil (z razširitvijo tožbe ali vložitvijo nove) kot je to zmotno navedeno v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1022/2020 z dne 7. 1. 2021. Obe odločbi v utemeljitev svojih pritožbenih navedb povzema, ob tem pa še poudarja, da je zapuščinsko sodišče na pravdo napotilo izključno njega, ne pa vseh dedičev, zato tudi iz tega razloga ni mogel vedeti, da bi moral v tožbo vključiti še tretjega dediča. Poleg tega je sodišče prve stopnje ekspeditivno zaključilo narok in isti dan izdalo sodbo. Bil je v šoku in je občutil zasmehovanje s strani sodnice, ki je namenoma preslišala njegovo ugovarjanje (sicer s svojo pooblaščenko) glede glavne zadeve in dodatno obračunane sodne takse. Zato zapisnika ni želel podpisati, a ga je proti njegovi volji podpisala njegova pooblaščenka. Nadalje opozarja na nekonsistentno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je najprej sprejelo sklep, s katerim je zavrnilo predlog za začasno odredbo, ki je imel enako aktivno in pasivno legitimacijo. Nato je na pripravljalnem naroku poskušalo med strankami doseči dogovor s poravnavo, pri čemer pravdni stranki nista prepoznali ovir zaradi nesklepčnosti. Na prvem naroku mu je potem sodišče prve stopnje naložilo pridobitev dodatnih dokazov in določilo zaslišanja. Na drugi narok pa je bila priča tudi povabljena. Element nesklepčnosti bi se lahko odpravil, če bi sodišče zaslišalo dediča oziroma pričo C. C. Sodišče prve stopnje je po njegovem mnenju napačno uporabilo sodno prakso, odločbe ki jih citira sodišče prve stopnje, se nanašajo na drugačne dejanske in pravne okoliščine ter niso enake njegovi zadevi, kjer želi doseči vračilo premoženja v korist vseh dedičev. Ravno iz tega razloga - ker s tožbo dejansko uveljavlja povečanje zapuščinske mase in ne njenega zmanjšanje - meni in pojasnjuje, da je zadostno, da je tožen zgolj en dedič oziroma zgolj tisti, ki je dejansko pridobil sporni del zapuščine, saj bi uspeh tožbe koristil vsem dedičem. Iz tega razloga še opozarja na neskladnost sodne prakse z zakonodajo, ki pogoja, po katerem morajo v tovrstnih zadevah biti toženi vsi dediči, ne določa. Ob koncu še poudarja, da je bila sodba nezakonito vročena nekdanji pooblaščenki, čeprav je ta več kot mesec dni pred tem obvestila sodišče o preklicu pooblastila. Smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da sodišče druge stopnje ugodi njegovemu primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico za toženko, ali pa da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

3.Na pritožbo je pravočasno odgovorila toženka po pooblaščenki. Obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki dediča po pokojni A. A. Poleg njiju je dedič po zapustnici tudi njun brat C. C. Slednji je kot začasni skrbnik zastopal zapustnico pri sklenitvi pogodbe o preužitku SV 715/2017 z dne 30. 10. 2017, po katerem je mati kot preužikarica izročila toženki kot prevzemnici svoj do 7/8 solastni delež na nepremičnini ID znak: del stavbe ... oziroma na stanovanju v V. Tožnik je v zapuščinskem postopku zatrjeval, da spada v obseg zapuščine tudi zapustničin solastniški delež do 7/8 na stanovanju, ker je pogodba o preužitku med zapustnico in toženko neveljavna. Zato ga je zapuščinsko sodišče s sklepom z dne 15. 11. 2021 napotilo, da v 30 dnevnem roku vloži tožbo zoper toženko na ugotovitev ničnosti te pogodbe in da 7/8 stanovanja spada v zapuščino po pokojni materi. Tožnik je zoper toženko vložil tožbo na ugotovitev ničnosti pogodbe o preužitku, izbris vknjižbe toženkine solastninske pravice na stanovanju in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in ponovno vknjižbo solastninske pravice na materino ime. Tekom postopka je postavil še podredni zahtevek na razveljavitev pogodbe. Ta dejstva (tudi pritožbeno) niso sporna.

6.Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije - ker tožbe ni vložil tudi zoper dediča C. C. - oba zahtevka zavrnilo.

7.Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnik s tem, ko tožbe ni vložil tudi zoper tretjega dediča, ni tožil vseh nujnih sospornikov in je zaradi tega tožil napačno stranko. Pravilno je razlagovanje sodišča prve stopnje, da morajo biti v pravdi za ugotovitev ničnosti pogodbe oziroma njene razveljavitve, tožene vse pogodbe stranke, saj so dediči po smrtni zapustnika, njegovi univerzalni pravni nasledniki in iz tega razloga vstopajo v vsa pravna razmerja njihovega pravnega prednika. Zato je pravilna nadaljnja obrazložitev sodišča prve stopnje, da so dediči v takšnem primeru enotni in nujni sosporniki. Ob pravilni ugotovitvi, da se tožnikov zahtevek nanaša tudi na obseg zapuščine, česar pritožnik ne izpodbija, od trenutka smrti zapustnice pa obstaja skupnost zakonitih dedičev do delitve te zapuščine, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju še pravilno pojasnilo, da enotno in nujno sosporništvo velja tudi za spore o obsegu zapuščine, saj je spor o tem, ali določena stvar ali lastninska pravica na njej spada v zapuščino, zaradi narave skupnostnega razmerja dedičev mogoče rešiti samo na enak način za vse dediče. Morebitni dediči, ki ne želijo nastopati kot tožniki, morajo zato biti zajeti na pasivni strani. Pri tem je že sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da je v sodni praksi o tem uveljavljeno enotno stališče ter se utemeljeno sklicevalo na posamezne odločitve Vrhovnega sodišča in višjega sodišča, ki slednje potrjujejo.

7.Pritožnik zato neutemeljeno navaja, da te zadeve niso primerljive pritožbeno obravnavani. Razlaga za katero se tožnik zavzema v pritožbi, da morajo biti vsi dediči (nujno) udeleženi le v sporu, ki meri na zmanjšanje obsega zapuščine, je bila s citirano sodno prakso v celoti presežena, posledično pa je takšno pritožbeno razlagovanje neutemeljeno. Pravilne odločitve sodišča prve stopnje pritožnik tudi ne more izpodbiti s sklicevanjem na napotitveni sklep zapuščinskega sodišča, ki mu je nalagal vložitev tožbe (zgolj) zoper toženko. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, stranka na napotitveni sklep glede postavitve tožbenega zahtevka ni vezana in mora sama poskrbeti za pravilno materialnopravno oblikovanje ter uveljavljanje tožbenega zahtevka. Pri tem je utemeljeno citiralo tudi sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 512/2017 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 814/2022, ki izpostavljata enako stališče in sta v bistvenem delu primerljiva s pritožbeno obravnavano zadevo. Kar zatrjuje pritožnik nasprotno, je tako neutemeljeno.

8.Pritožnik neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje nepričakovano in brez predhodnega opozorila zavrnilo tožbena zahtevka oziroma da ga sodišče prve stopnje ni ustrezno in pravočasno opozorilo, da je tožba nesklepčna, niti mu ni dalo možnosti, da bi napako odpravil. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnika na naroku 12. 7. 2024 pozvalo, da se izjavi o tem, zakaj je v tožbi zajel samo toženko in obrazloži pasivno legitimacijo - je sodišče prve stopnje povsem ustrezno opravilo dolžnost materialno procesnega vodstva, ki mu ga nalaga določba 285. člena ZPP. Zmotno je zato navajanje pritožnika, da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečanja, saj za sodbo presenečenja ne gre, kadar sodišče odločitev opre na pravno podlago, ki jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidi, kakor je pojasnjeno tudi v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 75/2016, na katero se sklicuje in jo v pritožbi povzema tudi tožnik. Za takšno situacijo pa gre tudi v obravnavani zadevi, pri čemer ni prezreti, da je imel pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje pooblaščenko in je bil torej kvalificirano zastopan. V skladu z zahtevo po dejanski enakopravnosti strank v postopku je, da je aktivnost sodišča v obratnem sorazmerju s stopnjo skrbnosti, ki se lahko pričakuje od stranke. Standard dolžnega ravnanja pri prava neuki stranki je nižji kot pa pri stranki, ki ima kvalificiranega pooblaščenca. Ker materialno procesno vodstvo ni omejeno zgolj na prvi narok, ni odločilno, da je sodišče prve stopnje tožnika glede vprašanja pasivne legitimacije opozorilo in pozvalo na drugem naroku. Tudi ni pravno odločilno, da je dopustilo podredni zahtevek in na drugi narok vabilo pričo C. C. oziroma da je tožnika na prvem naroku pozvalo k podaji dodatnih tožbenih navedb oziroma predložitvi dodatnih listin. Niti ni odločilno, da stranki na pripravljalnem naroku ob poskusu sklenitve sodne poravnave nesklepčnosti nista prepoznali oziroma da je sodišče prve stopnje že odločalo predlagani o začasni odredbi med istima pravdnima strankama. Bistveno je, da tožnik po ustreznem pozivu sodišča, na naroku tožbe tožbe ni razširil, temveč je le vztrajal pri postavljenih zahtevkih.

9.Pritožnik sodišču prve stopnje v zvezi z navajanjem, da ga je razpravljajoča sodnica zasmehovala oziroma da je preslišala njegovo ugovarjanje (tudi po pritožbenih navedbah svoji pooblaščenki) glede glavne zadeve in dodatno obračunane sodne takse in da zapisnika ni želel podpisati oziroma da ga je proti njegovi volji podpisala njegova pooblaščenka - določno ne očita nobenih postopkovnih kršitev, zato se sodišče druge stopnje do takšnih pritožbenih navedb ne more opredeliti. Navedbe, da bi bilo potrebno izpodbijano pogodbo prepoznati kot izročilno, ob odsotnosti pojasnil, zakaj teh navedb tožnik ni podal že pred postopkom pred sodiščem prve stopnje - na pritožbeni stopnji niso upoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10.Pritožbeni očitki o nepravilno vročeni sodbi so neutemeljeni, saj je bila sodba vročena tako pritožniku, kot njegovi nekdanji pooblaščenki, ki mora skladno s četrtim odstavkom 99. člena ZPP še en mesec po odpovedi pooblastila opravljati dejanja za stranko. Tudi sicer je zoper sodbo tožnik vložil pravočasno pritožbo.

11.Tožnik v zvezi z višino odmerjenih stroškov toženke ne podaja nobenih konkretnih trditev. Sodišče druge stopnje je zato opravilo preizkus stroškovne odločitve po uradni dolžnosti in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo (prvi odstavek 154. člena ZPP glede povračila stroškov in 155. člen ZPP glede obsega in višine stroškov) pa je bilo pravilno uporabljeno, pri čemer je odmerjena višina stroškov skladna z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT).

12.Ob obrazloženem se pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene. In ker sodišče druge stopnje pri pritožbenem preizkusu ni zasledilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnost (350. člen ZPP), materialno pravo pa je pravilno uporabljeno, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13.Sodišče druge stopnje o pritožbenih stroških ni odločilo, saj jih pritožnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP). Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP pa mora tožnik toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Skladno s priloženim stroškovnikom in OT, ti predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT) v obsegu priglašenih 1.000 odv. točk, slednje povečano za 2 % materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) v obsegu 20 odv. točk, oboje povečano za 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT), kar skupaj ob upoštevanju vrednosti odv. točke v znesku 0,60 EUR, znaša 746,64 EUR. Te stroške mora tožnik povrniti toženki v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1Preostali del zahtevka je enak primarnemu.

2Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 149/2017 in odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 336/2018, II Cp 1379/2014 in I Cp 814/2022 ter sodba Višjega sodišča v Celju Cp 512/2017.

3Sodišče druge stopnje pri pritožbenem odločanju ni upoštevalo tožnikove vloge z dne 12. 2. 2025, ki jo je preko e-pošte vložil na sodišče istega dne, saj tudi če bi jo bilo šteti kot dopolnitev pritožbe, je ta prepozna, saj je bila vložena po pritožbenem roku iz 333. člen ZPP (ki se je iztekel 3. 10. 2024), ki je prekluzivne narave.

4Sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 1118/2008 in II Ips 149/2017 ter sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1379/2014 in I Cp 336/2018. Sodišče druge stopnje v podkrepitev enotnega stališča sodne prakse dodaja še odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 759/2005, II Ips 44/2006, II Ips 267/2006, II Ips 888/2008, II Ips 174/2008, II Ips 193/2013.

5Zapisnik glavne obravnave z dne 12. 7. 2024 na listni št. 126.

6Tožeča stranka je na poziv sodišča odgovorila, da je zgolj toženka prevzemnica stanovanja in se sklicevala na napotitveni sklep ter vztrajala pri tožbi in zahtevku.

7Z izvajanjem dokazov se tudi sicer ne more odpraviti nesklepčnosti tožbe.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 191, 285

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.