Jedro

Pri odločanju v obnovljenem postopku je organ vezan na obseg dovoljene obnove, določen s sklepom o obnovi postopka. V pritožbi v upravnem sporu je mogoče pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja uveljavljati le, če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo. Vrhovno sodišče pri odločanju o pravnih sredstvih, vloženih pred 1.1.2007, uporablja ZUS-1. Ta pa določa, da je bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu zaradi opustitve glavne obravnave podana le, če je ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, kar pa v tem primeru ni. Opustitev vročitve odgovora na tožbo je bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je to vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, kar v tem primeru ni. Podržavljeno premoženje je dopustno vrniti v naravi in šele z dopolnilno odločbo odločiti o odškodnini zaradi povečanja vrednosti premoženja po podržavljenju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.4.2003, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Škofja Loka z dne 12.2.2002. S to odločbo je prvostopni organ v obnovljenem postopku pustil v veljavi delno odločbo o denacionalizaciji Sekretariata za družbeni razvoj Občine Škofja Loka z dne 14.6.1994, v delu, ki se nanaša na parc. št. 76, 77, 79, 80, 83, 89, 92 in 94 k.o. ... Za te parcele in za parcele 81, 82, 86 in 89 (pravilno 88) je bila dovoljena obnova postopka v obsegu, da se zanje glede na nova dejstva ugotovi pravilna oblika denacionalizacije in se v postopek kot stranka pritegne tožnik. O parcelah, ki so bile predmet obnove, to je o parcelah 81, 82, 86 in 89 (pravilno 88) pa prvostopni organ v obnovljenem postopku še ni odločil. Tožena stranka je menila, da takšno odločanje ni v nasprotju z zakonom. Pravilna je bila odločitev tudi po vsebini.

Prvostopno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe pojasnilo, da je tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko se je glede obsega obnove postopka držala sklepa o dovolitvi obnove in preizkusa prvotne odločbe ni razširila še na druge odločitve v njej. Tožnik zmotno meni, da bi bilo treba v obnovljenem postopku preizkusiti pravilnost in zakonitost celotne prvotne odločbe, tudi glede tega, ali je prejšnji lastnik glede na svoje državljanstvo ob podržavljenju lahko upravičenec, saj v tem delu obnova postopka ni bila dovoljena. Zato v tem delu in v delih, ki iz tega izhajajo, tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Kot pravilno je presodilo tudi stališče tožene stranke, da se vračanje iz kompleksov v smislu 27. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) uporablja le takrat, kadar gre za komplekse družbenih zemljišč, ki jih je oblikovala družbena pravna oseba in jih obdeluje. Ne more pa se na določbo 27. člena ZDen sklicevati zasebni kmetovalec, ki ima zemljišča, ki so predmet denacionalizacije, v zakupu, za katera je denacionalizacijski zavezanec sedaj Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Glede vračanja podržavljenega premoženja v naravi so fizične osebe varovane z določbo 3. odstavka 16. člena ZDen, torej če so na podržavljenem premoženju pridobile lastninsko pravico. Prehodno in delno pa tudi z določbo 24. člena ZDen, če so imele na podržavljenem premoženju ob uveljavitvi ZDen vzpostavljena najemna, zakupna in tem podobna razmerja. Ni pa po ZDen ovira za vračilo v naravi ekonomska prizadetost kmetije, ki ima določena zemljišča, ki so predmet vračanja po ZDen, v zakupu (24. člen ZDen). Zato je v tem delu tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi dala prvostopnemu organu pravilna napotila, kako naj v nadaljevanju postopka upošteva in ugotavlja funkcionalno zemljišče še ob vračanju zemljišč, o katerih v obnovljenem postopku še ni bilo odločeno. Pri tem se je pravilno sklicevala na sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-205/98. Odločanje o zatrjevani služnosti, ki naj bi jo imel tožnik na zemljiščih, ki so predmet vračanja, pa ni stvar denacionalizacijskega postopka. Pravilno je bila tožnikova pritožba zavrnjena tudi glede uveljavljanja vlaganj v podržavljene nepremičnine. Ugotavljanje povečane vrednosti po 25. členu ZDen ni ovira za vračilo zemljišč v naravi. Iz naslova vlaganj upravičenec namreč ne pridobi stvarno-pravnih upravičenj, temveč le obligacijske terjatve, torej se lahko zemljišča vrnejo v naravi preden je ugotovljena njihova povečana vrednost. Pojasnilo je tudi, zakaj ni opravilo glavne obravnave in zakaj je hkrati s tožbo zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za povračilo stroškov postopka.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh razlogov po 72. členu ZUS in predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Kršeno je načelo kontradiktornosti, ker je prvostopno sodišče odločalo brez glavne obravnave, ki jo je v tožbi izrecno zahteval. Bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu pa je podana tudi s tem, ker mu sodišče ni poslalo v vrednost in izjavo odgovora na tožbo tožene stranke. Glede kršitev pravil postopka se sklicuje na 72. člen ZUS in 279. člen ZPP, 22. člen Ustave RS (URS) in na 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Navaja, da je bila delna odločba iz leta 1994 s sklepom o dovolitvi obnove razveljavljena, zato takšne odločbe ni mogoče delno pustiti v veljavi, temveč bi jo bilo treba v celoti nadomestiti z novo in pri tem upoštevati vse njegove ugovore. Po stališču prvostopnega sodišča pa se nova dejstva in dokazi, zaradi katerih je bil postopek na predlog tožnika sploh obnovljen, ne upoštevajo. Tako narejen preizkus ni v skladu s sklepom o obnovi postopka in bi bilo treba postopek v celoti formalno obnoviti, saj je bil tožnik v prvotnem postopku v celoti prezrt. Res je, da ni izpodbijal državljanstva denacionalizacijskega upravičenca, vendar tega ni bil dolžan storiti, saj gre za zakonsko predpostavko, ki se ugotavlja po uradni dolžnosti. Pomanjkljivost glede državljanstva je ugotovila celo sama tožena stranka v izpodbijani odločbi. Pravno nevzdržno je torej stališče prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni imela pravne podlage za preverjanje državljanstva. Meni, da nista pravilni niti odločitev glede upoštevanja vlaganj v podržavljene nepremičnine niti interpretacija 25. člena ZDen. Ni mu znano, da bi se pravni nasledniki upravičencev opredelili, da želijo nepremičnino v naravi z doplačilom odškodnine, kar pomeni, da ni bil izkazan pogoj iz 25. člena ZDen, da se zemljišča vrnejo v naravi, ne da bi se hkrati odločilo tudi o odškodnini za vlaganja. Navaja tudi, da so tudi v sodbi prvostopnega sodišča nejasnosti v označbi parcel in zmeda, ki bi jo bilo treba odpraviti, zlasti za parc. št. 92. Glede nje je bilo z odločbo, izdano v obnovljenem postopku, že odločeno, da se glede nje prvotna denacionalizacijska odločba obdrži v veljavi, po drugi strani pa za isto parcelo prvostopno sodišče povzema ugotovitve tožene stranke iz odločbe, v kateri se ugotavlja, da na parceli št. 92 stojijo objekti in da zato o njenem vračanju v naravi ni bilo mogoče odločiti v obnovljenem postopku. Ker imata upravni odločbi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne moreta preizkusiti, je bila zavrnitev tožbe neutemeljena tudi iz teh razlogov.

Tožena stranka, prizadeti stranki: R.R. in Sklad kmetijskih zemljišč Republike Slovenije ter zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Ta v 1. odstavku 107. člena določa, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Pritožbeno sodišče torej o pritožbah, vloženih pred uveljavitvijo ZUS-1, ki glede na določbo 2. odstavka 107. člena ostanejo pritožbe, odloča po ZUS-1. V 3. točki 1. odstavka 75. člena ZUS-1 je določeno, da je dopustna pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kadar je upravno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje ter ga ugotovilo drugače, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je odločilo o sporu iz 66. člena ZUS-1 (kršitev ustavnih pravic). V drugih primerih torej uveljavljanje pritožbe iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po ZUS-1 ni dopustno. Prav tako uveljavljanje tega pritožbenega razloga ni bilo dopustno po prej veljavnem ZUS (5. odstavek 72. člena ZUS). Ker po presoji vrhovnega sodišča v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo, česar pa v tem primeru ni storilo, se vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotno in nepravilno ugotovitvijo dejanskega stanja ni opredeljevalo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije meni, da v obravnavanem primeru prvostopno sodišče ni napravilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 vrhovno sodišče pri odločanju o pritožbah uporablja ZUS-1. Po določbi 4. odstavka 75. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopnim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1. V 59. členu ZUS-1 pa je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz 2. odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alinea). Prav s tem, da je tožnik predlagal, da se na glavni obravnavi izvedejo dokazi, ki niso pomembni za odločitev, pa je prvostopno sodišče utemeljilo, zakaj ni opravilo glavne obravnave. Takšna njegova presoja dejstev in dokazov, za katere je tožnik predlagal, da se izvedejo na glavni obravnavi, je po presoji vrhovnega sodišča pravilna. Zato glede na določbe 2. alinee 2. odstavka 59. člena in 4. odstavka 75. člena ZUS-1 po presoji vrhovnega sodišča prvostopno sodišče s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ni bistveno kršilo pravil postopka v upravnem sporu.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu podana s tem, ker naj bi bilo kršeno načelo kontradiktornosti, in sicer s tem, ker tožniku ni bil vročen odgovor na tožbo, ki ga je podala tožena stranka. V ZUS-1 so kot (absolutne) bistvene kršitve pravil postopka navedene kršitve iz 1., 2., 3., 4. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), 1., 2. in 3. odstavka 78. člena ZUS-1, ter kot bistvene vse kršitve ZUS-1 oziroma ZPP, če je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ni pa kot (absolutna) bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu navedena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta določa, da je (absolutna) bistvena kršitev določb ZPP podana tudi takrat, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Po določbah ZUS-1 je taka opustitev lahko bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, če je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. To pa v tem primeru po presoji vrhovnega sodišča ni. V obravnavanem primeru je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla le, da "prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne". Ta odgovor torej ni vseboval nič bistvenega, zaradi česar bi ga bilo treba tožniku poslati v seznanitev in mu dati možnost, da se o njem izjavi, poleg tega nanj odločitev prvostopnega sodišča ni oprta. Torej ni izpolnjen niti pogoj iz 2. niti iz 3. odstavka 75. člena ZUS-1, da bi se taka kršitev štela za bistveno in bi bilo treba zaradi nje izpodbijano sodbo razveljaviti.

Pritožba ni utemeljena niti v delu, ki se nanaša na obseg odločanja v obnovljenem postopku. Prvostopno sodišče je tožniku pravilno pojasnilo, da je obseg odločanja v obnovljenem postopku omejen s sklepom o dovolitvi obnove, v katerem je treba med drugim določiti tudi natančen obseg obnove postopka (1. odstavek 268. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP-UPB2, Uradni list RS, št. 24/06 in 105/06-ZUS-1). V obravnavanem primeru je bila obnova postopka dovoljena le, kolikor je bilo treba zagotoviti tožnikovo udeležbo v postopku denacionalizacije, in samo glede zemljišč, ki so predmet vračanja in jih ima tožnik v zakupu. Odločanje v obnovljenem postopku preko sklepa o dovolitvi obnove postopka bi bilo nezakonito in bi bilo treba takšno odločitev odpraviti oziroma razveljaviti. Obnova postopka je namreč dopustna le zoper dokončni upravni akt, v tem primeru je bil upravni akt že celo pravnomočen in so stranke na podlagi njega že pridobile določene pravice. V pridobljene pravice pa je glede na določbo 158. člena Ustave RS mogoče v postopku v zvezi z izrednim pravnim sredstvom posegati le toliko, kolikor je z zakonom, ki ureja izredna pravna sredstva, dovoljeno. V tem primeru je v 1. odstavku 268. člena ZUP določeno, da se obseg obnove določi s sklepom o dovolitvi obnove postopka.

V tem primeru je v obnovljenem postopku v skladu s sklepom o dovolitvi obnove postopka odločil prvostopni organ, s tem, da je odločil le o delu zemljišč, v zvezi s katerimi je bila obnova dovoljena, o preostalem delu zemljišč pa bo odločil v nadaljevanju upravnega postopka z dopolnilno odločbo. Takšno odločanje po delih pa tudi po presoji vrhovnega sodišča ni nezakonito. Tudi v obnovljenem upravnem postopku je namreč možno izdajati delne odločbe po delih, vendar le v skupnem obsegu s sklepom dovoljene obnove.

Tožnik se moti, da se s sklepom o dovolitvi obnove postopka razveljavi celotna prvotna odločba, v tem primeru odločba iz leta 1994. ZUP kot pravno posledico izdaje pravnomočnega sklepa o dovolitvi obnove postopka navaja zgolj zadržanje izvršitve odločbe, glede katere je obnova dovoljena (2. odstavek 272. člena ZUP), ne pa že njeno odpravo oziroma razveljavitev. Prvotna odločba se lahko razveljavi oziroma odpravi in nadomesti z novo oziroma se zadrži v veljavi na podlagi 1. odstavka 270. člena ZUP, torej z odločbo, izdano v obnovljenem postopku.

Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče, je tožena stranka po nepotrebnem pri odločanju v obnovljenem postopku izražala svoj dvom v pravilnost odločitve glede upravičenosti do denacionalizacije glede na ugotovljeno državljanstvo prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja. Ponovna presoja upravičenosti do denacionalizacije glede na državljanstvo namreč v predlogu za obnovo postopka ni bila zahtevana in tudi ni bila dovoljena s sklepom o dovolitvi obnove postopka. Zato je glede tega vprašanja tako tožena stranka kot prvostopno sodišče moralo izhajati iz stališča, ki je bilo zavzeto v prvotni denacionalizacijski odločbi iz leta 1994, to pa je, da je prejšnji lastnik podržavljenega premoženja denacionalizacijski upravičenec. Glede tega vprašanja tudi ni bil dopustno začeti obnove postopka po uradni dolžnosti. Po 4. odstavku 263. člena ZUP je tudi obnova postopka po uradni dolžnosti vezana na objektivni rok prej 5 sedaj pa 3 let od dokončnosti odločbe, ki je predmet obnove. Ker je v tem primeru predmet obnove postopka odločba z dne 14.6.1994, ki je postala dokončna in pravnomočna 7.7.1994, je objektivni rok za obnovo postopka po uradni dolžnosti potekel 7.7.1999 (5-letni) oziroma 7.7.1997 (3-letni). Tožnikov predlog za obnovo postopka je bil vložen 9.4.1996, obnova pa je bila dovoljena s sklepom z dne 19.6.2001, ki je postal pravnomočen dne 12.7.2001. Obnova postopka pa ni bila uvedena po uradni dolžnosti niti na podlagi ZUP niti na podlagi določbe 23. člena ZDen-B. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se pravni nasledniki upravičenca niso izjavili, da zahtevajo vračilo obravnavanih zemljišč v naravi z morebitnim doplačilom odškodnine v smislu 6. odstavka 25. člena ZDen. Izjava vlagateljev v tem smislu iz upravnih spisov ni razvidna, vendar jih to ne odvezuje plačila odškodnine zaradi povečane vrednosti vrnjenih nepremičnin, če bo ta ugotovljena v skladu s 25. členom ZDen in je za njeno plačilo tožnik v obnovljenem postopku, v katerem je sodeloval kot stranka, postavil zahtevek ter za njegovo utemeljenost predložil potrebne dokaze.

Ni utemeljena pritožbena navedba, da še naprej obstoja zmeda pri navedbah parcelnih številk zemljišč, ki jih ima tožnik v zakupu in jih je mogoče oziroma jih ni mogoče vrniti v naravi. Z izpodbijano prvostopno odločbo je puščena v veljavi prvotna odločba iz leta 1994, kar pomeni, da ostane v veljavi, da se parc. št. 92 vrne v naravi, kar je že tudi izvedeno v zemljiški knjigi. Glede te parcele niti v obeh upravnih aktih in tudi v izpodbijani sodbi ni navedeno, da bo predmet nadaljnjega odločanja, ker da bi je iz razlogov po ZDen ne bilo mogoče vrniti v naravi. Da bi pri tej parceli obstojale z ZDen predpisane ovire za vračilo v naravi tudi ne izhaja iz upravnih spisov, niti tega ni zatrjeval tožnik. Tožnik je zatrjeval le, da te parcele ni mogoče vrniti v naravi, ker jo ima v zakupu in da tvori ekonomsko jedro njegove kmetije, kar pa po ZDen ni razlog, da se ta parcela ne bi vrnila v naravi, kot so mu pravilno pojasnili oba upravna organa in tudi prvostopno sodišče. Prvostopno sodišče je pravilno in zakonito ocenilo, da izpodbijanega upravnega akta ni treba odpraviti, saj ima tudi po presoji vrhovnega sodišča v obrazložitvi vsebovane razloge o odločilnih dejstvih, ki so pripeljali do zavrnitve pritožbe zoper prvostopni upravni akt. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.