Up-440/00

27. 11. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A., Republika Avstrija, ki ga zastopa B. B., odvetnik v Ž. na seji senata dne 27. novembra 2001

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I UP 3/99-2 z dne 4. 10. 2000 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1104/97-7 z dne 26. 11. 1998, odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 464-06-332/96 z dne 21. 3. 1997 in sklepom Upravne enote Ribnica št. 05-KT-321-113-93 z dne 1. 8. 1996 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Z izpodbijano sodbo je bila zavrnjena pritožnikova pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločbo, s katero je Ministrstvo za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju Ministrstvo) zavrnilo pritožbo pritožnika zoper sklep prvostopnega upravnega organa o zavrženju pritožnikove zahteve za denacionalizacijo, ker je kljub temu, da je bil dvakrat pisno pozvan, ni dopolnil.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da Ministrstvo ni preverilo navedb pritožnika o tem, da je dne 9. 5. 1994 na matični urad Občine Ribnica vložil vlogo za izdajo potrdila o državljanstvu zanj in za njegove starše kot denacionalizacijske upravičence in da je dne 15. 9. 1995 dopolnil zahtevo za denacionalizacijo z listinami, ki dokazujejo pravno nasledstvo pritožnika po upravičencih. Navaja, da Ministrstvo v odločbi le zatrjuje, da v upravnem spisu ni dokazila o predložitvi navedenih listin, in meni, da bi se navedba pritožnika o tem, da je listine predložil, lahko preverila tudi na drugačen način, npr. z vpogledom v poštno knjigo Upravne enote Ribnica. Po dopolnitvi z dne 15. 9. 1995 pa naj bi se pooblaščenec pritožnika ne angažiral na pridobivanju ostalih listin, ker je menil, da je zaradi racionalnosti in ekonomičnosti postopka treba najprej počakati na odločbo Vrhovnega sodišča v podobnem primeru (šlo naj bi za vprašanje, komu je bilo premoženje podržavljeno ali družbi C. ali staršem pritožnika) in se potem, glede na državljanstvo upravičencev, odločiti, ali naj se postopek nadaljuje. Upravnim organom in sodiščem očita tudi, da niso presodili, kakšen učinek je imel na ta postopek decembra 1995 sprejet Zakon o začasnem, delnem zadržanju vračanja premoženja (Uradni list RS, št. 74/95 - v nadaljevanju ZZDZVP). Z izpodbijanimi odločitvami upravnih organov in sodišč naj bi bile pritožniku kršene pravice iz 13., 14. in 22. člena Ustave. Meni, da gre za onemogočanje vračanja premoženja osebam nemške narodnosti kljub temu, da te niso sodelovale z okupatorjem. Zato naj bi jih upravni organi in sodišča obravnavala neenakopravno.

B.

3.Iz navedb in zatrjevanj pritožnika izhaja predvsem oporekanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na to je treba poudariti, da Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki bi ugotavljala, ali so organi pri svojem odločanju oziroma sojenju dejansko stanje pravilno ugotovili in materialno pravo prav uporabili. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče zato ni pristojno presojati pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja samih po sebi, pač pa le, ali so bile v postopku ugotavljanja dejanskega stanja kršene kakšne ustavne pravice procesne narave. Takšnih kršitev pa pritožnik ne izkaže.

4.Neutemeljen je pritožnikov očitek o neenakem obravnavanju, ker naj bi šlo za osebo nemške narodnosti. Uprava enota je zahtevo za denacionalizacijo zavrgla, ker vloga v postavljenem roku ni bila dopolnjena. V obravnavani zadevi na procesni položaj stranke ne vpliva okoliščina, da naj bi bil pritožnik nemške narodnosti.

5.Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen) v 62. členu določa, kaj mora vsebovati zahteva za denacionalizacijo. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve, da zahtevi ob njeni vložitvi niso bile priložene vse listine, naštete v 62. členu ZDen, in da je bil k dopolnitvi vloge na podlagi 68. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 p.b. - v nadaljevanju ZUP86) pozvan dne 18. 4. 1994 in 15. 12. 1995. Iz izpodbijanih odločb je razvidno, da je bil pritožnik v skladu z drugim odstavkom 68. člena ZUP86 opozorjen na posledice, če vloge ne bo dopolnil v postavljenem roku.

6.Določba 13. člena Ustave ne vsebuje nobene samostojne človekove pravice ali temeljne svoboščine, ampak splošno ureja položaj tujcev v Sloveniji. Glede na to, da tujcem zagotavlja vse pravice, zagotovljene z Ustavo in z zakoni, razen tistih, ki jih imajo po Ustavi ali po zakonu samo državljani Slovenije, je presoja o kršitvi te določbe že vključena v presoji o kršitvi izpodbijanih sodb z vidika 22. člena Ustave.

7.Člen 22 Ustave pa pomeni aplikacijo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic. Pri presoji, ali je bila kršena navedena ustavna pravica, Ustavno sodišče ne ugotavlja pravilnosti oz. zakonitosti sodnih odločb, ampak presoja le, ali so bile v sodnem postopku spoštovane temeljne človekove pravice procesne narave, pri čemer je glede na navedbe ustavne pritožbe v obravnavani zadevi bistveno, ali so se upravni organi in sodišče opredelili do pritožnikovih navedb, ki so bile za odločitev v sporu bistvenega pomena. Ne more pa Ustavno sodišče ob presoji, ali so bile v sodnem postopku kršene pravice stranke po 22. členu Ustave, same po sebi ocenjevati pravilnosti dokazne ocene ter pravilnosti uporabe prava v izpodbijanih sodnih odločbah.

8.Iz priloženih odločb je razvidno, da je pritožbeni upravni organ preveril navedbo pritožnika o dopolnitvi zahteve za denacionalizacijo in da pritožnik ni zatrjeval dokazovanja "na drugačen način", ki naj bi ga ne izvedli kljub njegovemu predlogu. Ker tega ni storil, s to zatrjevano okoliščino in s tem, da upravni organ ni vpogledal v poštno knjigo Upravne enote, ne more utemeljevati ustavne pritožbe. To izhaja iz določbe 51. člena ZUstS, po kateri je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva. Iz navedbe v obrazložitvi izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse ugovore, ki jih je v tožbi uveljavljal pritožnik. V zvezi dokazovanjem dopolnitve nepopolne vloge, ustavni pritožnik navedeni ugotovitvi Vrhovnega sodišča ne nasprotuje. Prav tako pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da na poziv upravnega organa z dne 15. 12. 1995 ni reagiral. Ustavno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje le, da ne upravni organ ne sodišče nadaljnjih dokazov po uradni dolžnosti nista dolžna izvajati, če razumno ocenita, da je neko dejstvo že dokazano. Ustavno sodišče pa ocenjuje, da so v obravnavani zadevi upravna organa ter Upravno in Vrhovno sodišče dovolj prepričljivo in razumno obrazložili dokazno oceno glede (ne)dopolnitve zahteve za denacionalizacijo in v zvezi s tem tudi odgovorili na pritožbene in tožbene navedbe.

9.Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da bi morali upravni organi in sodišča presoditi, kakšen učinek na odločanje o zavrženju zahteve za denacionalizacijo naj bi imel ZZDZVP. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave sicer izhaja tudi, da se mora sodišče seznaniti z vsemi navedbami strank, pretehtati njihovo dopustnost in relevantnost ter se do tistih navedb, ki so relevantne, tudi opredeliti. Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo te ustavne zahteve ni kršilo. Pravna posledica nedopolnitve vloge, ki je zaradi njene pomanjkljivosti ni mogoče obravnavati je namreč po drugem odstavku 68. člena ZUP86 ta, da se šteje, da vloga sploh ni bila vložena. ZZDZVP pa je v nekaterih primerih začasno zadržal izvajanje 27. člena ZDen, tj. odločanje o vračanju kmetijskih zemljišč in gozdov in ne odločanje o izpolnjevanju procesnih predpostavk za začetek upravnega postopka. Iz navedenega je razvidno, da sklicevanje pritožnika na ZZDZVP v zadevi sploh ni relevantno. Sodišče se ni dolžno opredeliti do tistih navedb, ki za odločitev o zadevi niso relevantne ter do tistih, ki so očitno neutemeljene. Ker so se upravni organi in sodišča dovolj izčrpno opredelili do navedb in argumentov pritožnika, ki so v obravnavani zadevi bistvena za odločitev o zavrženju zahteve za denacionalizacijo, z izpodbijanimi odločbami pritožniku niso bila kršena ustavna jamstva procesne narave, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave.

10.Ker za zatrjevane kršitve ustavnih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Predsednica senata:

Milojka Modrijan