Jedro

Če začasna odredba ne velja več, potem njene veljavnosti ni mogoče priznati.

Ker tudi po hrvaškem procesnem pravu zadostuje vročitev vabila samo pooblaščencu, o nepravilnostih sodišča pri vabljenju ni mogoče govoriti. Procesno nesposobnega toženca je zastopala njegova žena kot njegova skrbnica, njo pa pooblaščeni odvetnik, zato tudi ni mogoče govoriti o nepravilnostih pri zastopanju procesno nesposobne stranke. Če je prišlo do nepravilnosti ali nerazumevanja v komunikaciji med stranko in njenim pooblaščencem, tega ni mogoče očitati sodišču.

Izrek

Pritožba drugega predlagatelja se zavrne in se v izpodbijanem delu v izreku pod točko 2 potrdi sklep sodišča prve stopnje z 8. 3. 2005. Pritožba nasprotnega udeleženca se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z 28. 4. 2009.

Obrazložitev

1. Občinsko sodišče v Slavonski Požegi v Republiki Hrvaški je s sodbo P 551/94-26 s 23. 9. 1996 v izreku pod točko I tožencu (sedanjemu nasprotnemu udeležencu) naložilo, da mora plačati trem tožnikom odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v zvezi s škodnim dogodkom, v katerem je ubil enega in poškodoval dva človeka. V izreku pod točko II iste odločbe je že prej izdano začasno odredbo s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnin v vl. št. 27 in 57 k.o. ... razširilo na toženčev polovični solastninski delež na nepremičnini v vl. št. 424 iste k.o. Dva od takratnih tožnikov sta pri slovenskem sodišču predlagala priznanje te tuje sodne odločbe v Republiki Sloveniji in ugotovitev, da na območju Republike Slovenije ni ovir za njeno izvršljivost. 2. Sodišče prve stopnje je njunemu predlogu delno ugodilo tako, da je v sklepu z 8. 3. 2005 v izreku pod točko 1 v Republiki Sloveniji priznalo navedeno tujo sodno odločbo in ugotovilo, da ni ovir za njeno izvršljivost na območju Republike Slovenije, vendar le v izreku pod njeno točko I, torej v delu, v katerem je prisojena odškodnina. Predlog pa je z istim sklepom v izreku pod točko 2 zavrnilo v delu, ki se nanaša na sklep o začasni odredbi.

3. Drugi predlagatelj je proti zavrnilnemu delu prvostopenjskega sklepa vložil pravočasno pritožbo. V njej opozarja, da je nasprotni udeleženec nepremičnine v vl. št. 27 in 57 k.o. .. prenesel na svojo ženo, zaradi česar na Hrvaškem ne razpolaga z nepremičninami. Edina možnost plačila odškodnine je zato podana v Mariboru. Omenja stanovanje nasprotnega udeleženca v Mariboru in njegovo pokojnino ter pričakuje pravilno odločitev.

4. Pritožba je bila vročena skrbnici nasprotnega udeleženca, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev. Ponavlja svoje trditve v dosedanjem postopku in med drugim tudi pojasnjuje, da je bila odškodnina delno plačana prav s kupnino na javni dražbi 3. 5. 2007 prodanih omenjenih nepremičnin.

5. Proti sklepu prvostopenjskega sodišča z 28. 3. 2005 je vložil pravočasen ugovor nasprotni udeleženec po svoji skrbnici in z njim izpodbijal tisti del, s katerim je bilo v izreku pod točko 1 predlogu delno ugodeno, vendar je prvostopenjsko sodišče s sklepom z 8. 4. 2009 ta ugovor zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Presodilo je, da je bil nasprotni udeleženec kljub procesni nesposobnosti pravilno zastopan in vabljen na naroke. Drugih formalnih razlogov skrbnica ni ugovarjala, materialnopravni ugovori proti tuji sodni odločbi pa niso dovoljeni.

6. V pravočasni pritožbi proti sklepu o zavrnitvi ugovora nasprotni udeleženec po svoji skrbnici zatrjuje, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dokazov, ki jih je predložila. Sodišče ne bi smelo upoštevati podatkov tujega sodišča, da je bila pravilno vabljena na obravnave, vabljen je bil le odvetnik. Opozarja, da je na naroku 4. 6. 1991 sploh ni bilo in je drugačen zapis v zapisniku nepravilen. Sicer pa je bil na naroke vabljen le odvetnik K. L., ki ga je res pooblastila, vendar je ni pravočasno obveščal o obravnavah. Nasprotni udeleženec je bil v tistem času na psihiatričnem bolnišničnem zdravljenju, sama pa tudi zaradi več razlogov ni mogla prisostvovati obravnavam. Opozarja na nepravilno delo odvetnika, ki ni vložil pritožbe na vrhovno sodišče. Hrvaško sodišče je v pravdi nasprotnemu udeležencu naložilo plačilo odškodnine, čeprav je bilo v kazenskem postopku ugotovljeno, da je bil neprišteven in mu je bila kasneje delno odvzeta opravilna sposobnost. Napačno je ugotovljeno premoženjsko stanje tako toženca kot tožnikov. Nepravilni so torej razlogi izpodbijanega sklepa, da skrbnica ni ugovarjala drugih (formalnih) razlogov. Na koncu ponavlja glavne podatke svoje pritožbe in se sprašuje, kje je načelo pravičnosti pri taki odločitvi. Čeprav ve, da je eno priznanje tuje sodne odločbe, drugo pa nezmožnost poplačila škode, kar se bo pokazalo pri izvršbi, predlaga, da se pritožbi ugodi in že v tem postopku ugotovi nezmožnost plačila odškodnine.

7. Pritožba je bila vročena predlagateljema, ki nista vložila odgovora.

8. Niti pritožba drugega predlagatelja proti sklepu o delni zavrnitvi predloga za priznanje tuje sodne odločbe (sklep o začasni odredbi), niti pritožba nasprotnega udeleženca proti sklepu o zavrnitvi ugovora proti sklepu o delni ugoditvi predlogu za priznanje tuje sodne odločbe (sodba o odškodnini) nista utemeljeni.

O pritožbi drugega predlagatelja

9. Iz vsebine te pritožbe izhaja, da predlagatelj ne razume dovolj zavrnilnega dela prvostopenjske odločbe. Razlogi za ta del odločitve so, da začasna odredba s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnin, ki ležijo na Hrvaškem, ustvarja učinke le v tej državi, in še, da je iz nje razvidno, da je s pravnomočnostjo sodbe, to je s 30. 6. 1998, prenehala veljati. Teh razlogov pritožnik niti ne omenja. Trdi le, da ima pravni interes za priznanje tudi tega dela sodne odločbe. Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča in še dodaja: če začasna odredba ne velja več, potem njene veljavnosti ni mogoče priznati. Poleg tega je praviloma namen priznanja tuje sodne odločbe izvršitev te odločbe v državi priznanja. Vendar država priznanja izvršilnega postopka na nepremičnini, ki se nahaja na ozemlju druge države, ne more izvajati, saj ne more izvajati sodne oblasti v tuji državi.

O pritožbi nasprotnega udeleženca

10. Prvostopenjsko sodišče je natančno povzelo vsebino 21. in 22. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur. l. RS MP, št. 10/94), ki določata pogoje za priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe. Ugotovilo je, da in kdaj je postala sodba hrvaškega sodišča pravnomočna in izvršljiva. Glede na posebnosti te zadeve je moralo tudi preveriti okoliščine iz 2. točke drugega odstavka 22. člena Pogodbe s potrdilom, da je bila stranka, ki ni sodelovala v postopku, zoper njo pa je bila izdana odločba, skladno z zakonom države, ki je odločbo izdala, pravilno in pravočasno vabljena na obravnavo; v primeru, da je stranka procesno nesposobna pa tudi s potrdilom, da je bila pravilno zastopana. Nasprotni udeleženec oziroma njegova skrbnica trdi, da so napačni posredovani podatki o njeni prisotnosti na obravnavi 4. 6. 1991, ni pa sporno, da je na tem naroku bil odvetnik, ki ga je pooblastila. Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča in še dodatno pojasnjuje, da zatrjevana odsotnost stranke s tega naroka nima odločilnega pomena, saj je bila prva sodba v odškodninski pravdi, ki je bila izdana 4. 12. 1992, razveljavljena zaradi utemeljenih pritožb obeh pravdnih strank. Predmet priznanja v tej zadevi je druga sodba s 23. 9. 1996, ki je po zavrnitvi pritožbe toženca postala pravnomočna 30. 6. 1998. Netočnosti v potrdilu po 2. točki drugega odstavka 22. člena Pogodbe v zvezi s postopkom v drugem sojenju se izrecno ne zatrjuje. Ker tudi po hrvaškem procesnem pravu (138. člen Zakona o pravdnem postopku) zadostuje vročitev vabila samo pooblaščencu, o nepravilnostih sodišča pri vabljenju ni mogoče govoriti. Procesno nesposobnega toženca je zastopala njegova žena kot njegova skrbnica, njo pa pooblaščeni odvetnik, zato tudi ni mogoče govoriti o nepravilnostih pri zastopanju procesno nesposobne stranke. Če je prišlo do nepravilnosti ali nerazumevanja v komunikaciji med stranko in njenim pooblaščencem, tega ni mogoče očitati sodišču. 11. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da v postopku priznanja tuje sodne odločbe materialnopravni ugovori zoper to odločbo niso dopustni. V postopku priznanja zato ni več mogoče upoštevati v pritožbi poudarjanih okoliščin, da nasprotni udeleženec v času škodnega dogodka ni bil prišteven, da so napačno ugotovljene premoženjske razmere obeh pravdnih strank itd. Glede na vsebino pritožbe so omejitve v postopku priznanja tuje sodne odločbe vsaj delno poznane tudi nasprotnemu udeležencu: njegovega predloga za ugotovitev nezmožnosti plačila odškodnine v tem postopku ni mogoče upoštevati.

12. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 111. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in 2. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku zavrnilo obe pritožbi in v izpodbijanih delih potrdilo obe prvostopenjski odločbi.