Jedro

Pritožba ima prav, da izselitev iz hiše še ne dokazuje opustitve posesti, vendar mora v takem primeru tožnik, ki uveljavlja posestno varstvo, zatrjevati in dokazati okoliščine, ki kažejo, da je ohranil fizično oblast nad stvarjo, kot posredni ali kot neposredni posestnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica zatrjuje, da jo je toženec motil v posesti stanovanjske hiše na naslovu ..., ..., ker je 19. 10. 2015 na vhodnih vratih hiše zamenjal ključavnico. S tem je tožnici onemogočil vstop v hišo in njeno uporabo. Tožnica s tožbenim zahtevkom zahteva, da toženec vzpostavi prejšnje posestno stanje tako, da tožnici izroči ključe vhodnih vrat hiše, hkrati pa še zahteva, da se tožencu prepove v bodoče na tak in podoben način posegati v posest tožnice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica pred zatrjevanim motenjem imela ključe od hiše, da je toženec zamenjal ključavnico, tožbeni zahtevek pa je zavrnilo, ker tožnica ni dokazala, da je imela posest na hiši. 2. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Zatrjuje, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica na dan motilnega ravnanja toženca dne 19. 10. 2015, ni imela v posesti hiše. Tožnica je zatrjevala dejstva, ki potrjujejo, da je imela v posesti hišo, teh dejstev toženec ni zanikal oziroma jih je med postopkom priznal, zato se ta dejstva štejejo za dokazana. Toženec je priznal, da je imela tožnica ključe od hiše, priznal je, da je zamenjal ključavnico in da ji je pripravljen izročiti ključe. Ni odločilno, da je bil toženec pripravljen izročiti ključe od hiše le pod pogojem, če tožnica ključev ne bo izročila nepooblaščenim osebam. Hiša je tožničin dom, kjer ima prijavljeno stalno bivališče, v hiši pa se nahajajo tudi njene stvari. Navedenih dejstev toženec ni zanikal. Za posest ni treba, da med posestnikom in stvarjo obstaja trajen fizični kontakt. Gre za vprašanje dostopnosti, ki je eden izmed kriterijev za obstoj posesti in posledično posestnega varstva. Izselitev iz nepremičnine ne dokazuje ali potrjuje opustitve posesti, kar potrjuje sodna praksa(2).

3. Toženec je odgovoril na pritožbo. V odgovoru predlaga, da se pritožba zavrne in da se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje glede na trditveno podlago pravdnih strank in predlagane dokaze, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo, s tem, ko je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka le glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ni upoštevalo pravice do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika(3)). Pri odločitvi je upoštevalo tudi določbo 35. člena SPZ, ki daje posestno varstvo soposetnikom.

6. Pritožba ima prav, da izselitev iz hiše še ne dokazuje opustitve posesti, vendar mora v takem primeru tožnik, ki uveljavlja posestno varstvo, zatrjevati in dokazati okoliščine, ki kažejo, da je ohranil fizično oblast nad stvarjo, kot posredni ali kot neposredni posestnik, kot to določa 24. člen SPZ. Tožnica je ohranila stalno bivališče na naslovu hiše, kar pa še ne dokazuje, da je imela posest na hiši v času zatrjevanega motenja. Že iz njene trditvene podlage izhaja, da se je že pred zatrjevanim motilnim ravnanjem bistveno spremenil način izvrševanja njene posesti na hiši. Tožnica zatrjuje, da se je zaradi šikanoznih ravnanj toženca vse manj zadrževala v hiši(4), iz hiše je odnašala stvari, kar bolj potrjuje trditve toženca, da tožnica ni bivala v hiši pred zatrjevanim motenjem. Tožnica ima v hiši osebne stvari, v hiši so stvari iz skupnega premoženja pravdnih strank, vendar tožnica v trditveni podlagi ne navaja konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi ta dejstva lahko predstavljala pravno relevantno podlago za njeno posestno varstvo na hiši, ki ga uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Iz sklepa VS RS II Ips 563/1998 izhaja, da pravni red daje posestno varstvo tudi posestniku premičnih stvari v prostorih, kjer ta stvari ima. Neposredne dejanske oblasti na stvareh včasih ni mogoče imeti oziroma jih izvrševati drugače kot tako, da ima posestnik dostop do njih v prostorih, kjer se nahajajo, s tem pa ima posest ali soposest tudi na teh prostorih. Iz trditvene podlage tožnice ne izhaja, na kašen način je izvrševala (so)posest, ko se je po njenih trditvah „vse manj zadrževala v hiši zaradi šikanoznih ravnanj toženca“, ob tem, da med strankama ni sporno, da je tožnica iz hiše odnašala stvari(5). Tožnica je imela ključe od hiše pred zatrjevanim motilnim ravnanjem, pavšalno je zatrjevala, da ima v hiši osebne stvari oziroma da so v hiši stvari, ki so skupno premoženje pravdnih strank, ni pa navedla relevantnih okoliščin, da te stvari uporablja, vzdržuje ali hrani v povezavi z izvrševanjem posesti na hiši. 7. Sodišču prve stopnje ni moč očitati, da ni izvedlo potrebnega materialno procesnega vodstva iz 285. člena ZPP, ker je v zapisniku zadnje glavne obravnave z dne 11. 3. 2016(6) izjava pooblaščenca tožnice, da je tožnica glede posesti na hiši že pojasnila vse v svojih dosedanjih vlogah, ob tem, da je toženec v pripravljalnih vlogah opredeljeno zatrjeval, da tožnica ni dokazala, da ima hišo v posesti, ker se je odselila. Protispisne so zato pritožbene trditve, da toženec ni ugovarjal trditvam tožnice, da je tožnica imela posest na hiši. Ni najti tudi utemeljenega razloga, zaradi katerega je tožnica umaknila dokazne predloge za lastno zaslišanje in za zaslišanje prič. Z navedenimi dokazi bi tožnica lahko dokazala, da je imela hišo v soposesti s tožencem v času zatrjevanega motenja. Iz teh razlogov sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnica ni dokazala posesti na hiši. 8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

9. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, enako tudi toženec, saj odgovor na pritožbo ni bil potreben, glede na razloge s katerimi toženec odgovarja na pritožbene navedbe.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Pritožba se sklicuje na sklep VSL I Cp 23/2015. Op. št. (3): V nadaljevanju SPZ.

Op. št. (4): Kar pomeni, da hiša ni edini dom tožnice, kot to zatrjuje.

Op. št. (5): Med pravdnima strankama je sporno le, ali je tožnica odnesla iz hiše stvari, ki so njeno posebno premoženje ali stvari, ki so skupno premoženje pravdnih strank, kar pa za ta postopek ni relevantno dejstvo, glede na trditveno podlago in dokazne predloge pravdnih strank.

Op. št. (6): Stran 47 sodnega spisa.