Jedro

Tožnica ne uveljavlja preganjanja v izvorni državi – Republiki Hrvaški, temveč v Bosni in Hercegovini. Izvorna država kot terminus tehnicus je država, katere državljanstvo ima državljan tretje države. „Tretja država“ pa je tista država, ki ni članica EU. Prosilec za mednarodno zaščito je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji podala popolno prošnjo za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 3. točke 1. odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo) zavrnila kot očitno neutemeljeno prošnjo tožnice z dne 31. 1. 2011. V obrazložitvi povzema navedbe tožnice, ki je prišla v Republiko Slovenijo meseca oktobra 1991 ter pojasnila, da od takrat živi v Republiki Sloveniji, čeprav je od leta 2002 do leta 2003 poskušala živeti na Hrvaškem, vendar ji tam ni nihče pomagal, niti ni dobila službe, pa tudi njen otrok se ni prilagodil življenju na Hrvaškem, ker ni poznal jezika, zato se je tožnica odločila za vrnitev v Republiko Slovenijo. Na posebno vprašanje, zakaj si ni uredila dokumentov za bivanje po skoraj 20-ih letih prebivanja v Republiki Sloveniji, je pojasnila, da se je bala socialne službe, da ji ne odvzame otroka zaradi neurejenega načina življenja. Na vprašanje, kakšno državljanstvo ima njena hči, je pojasnila, da je hči brez državljanstva. Na posebno vprašanje, zakaj v Republiki Sloveniji zaproša za mednarodno zaščito je odgovorila, da tu živi že 20 let in ima tu otroka ter dodala, da na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini nima nikogar. Na vprašanje glede osebnih dokumentov, ki ji jih je odvzela policija v mesecu marcu 2010, je pojasnila, da si je ves čas poskušala urediti status v Republiki Sloveniji, kar pa ji je uspelo le do meseca marca 2000, ko ji je potekel statusa začasnega begunca. Ker so ji bili v mesecu marcu 2010 odvzeti osebni dokumenti s strani slovenskih varnostnih organov tožnica, ni mogla odpotovati v Zagreb, da bi si uredila dokumente ter na posebno vprašanje dodatno pojasnila, da po mesecu marcu 2010 ni imela nobenih dokumentov več, ker ni zmogla plačila denarne kazni, zato zaseženih dokumentov ni prejela nazaj. Na posebno vprašanje, ali je Republika Hrvaška zanjo varna država, je odgovorila, da je rojena v kraju ... v Bosni in Hercegovini, kjer je obiskovala osnovno šolo, zaradi vojne pa si je pridobila hrvaško državljanstvo, saj je njen bivši mož hrvaški državljan, tako da je lahko obiskovala svojega sina, ki ji ga je v mesecu juniju 1992 v starosti 7 let odvzel bivši mož A.A. Na posebno vprašanje, ali ima na Hrvaškem še kakšne sorodnike, je pojasnila, da na Hrvaškem živita njen brat in mati, ki pa sta dala tožnici vedeti, da je nezaželjena, ker je živela v partnerski skupnosti z osebo muslimanske narodnosti, B.B. Na posebno vprašanje, kaj bi se ji zgodilo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško, je odgovorila, da si ne predstavlja, da bi se tja vrnila in da tam ne bi mogla živeti, ker je to že poskusila, a ji je bilo to neznosno zaradi mentalitete ljudi in glede na to, kako stvari tam delujejo. Tam se je počutila še huje kot v Bosni in Hercegovini. Čeprav je v Republiki Sloveniji tujka, vendar le-tu živi že 20 let, kar je polovico njenega življenja in temu življenju se je privadila, medtem ko zanjo ni življenja v Republiki Hrvaški, saj je njena mama ne želi niti videti, medtem ko ima tožnica v Republiki Sloveniji hčerko C.C., ki si bo tu uredila življenje in želi biti v njeni družini. Tožena stranka na podlagi tožničinih izjav ugotavlja, da svojo prošnjo tožnica utemeljuje z željo, da bi si v Republiki Sloveniji legalizirala bivanje, teh razlogov pa ni mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu 26. člena ZMZ. Prav tako ni mogoče zaključek, da bi ji ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, medtem ko morata biti tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve individualno utemeljena, tožnica pa v nobeni od svojih izjav ne zatrjuje preganjanja v izvorni državi Republiki Hrvaški, kot tudi ne, da bi v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozila resna škoda. Hkrati ugotavlja, da tožnica ne uveljavlja preganjanja v izvorni državi Republiki Hrvaški, pač pa v Bosni in Hercegovini, zato v njenem primeru ne obstajajo okoliščine, ki bi utemeljevale priznanje mednarodne zaščite, saj tožnica ni uveljavljala, da bi bila sama kakorkoli ogrožena na Hrvaškem, pač pa le, da tam ne bi mogla živeti zaradi mentalitete ljudi in glede na to, kako stvar tam funkcionirajo. Prav tako v Republiki Hrvaški, izvorni državi prosilke, kot je splošno znano, ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, toženi stranki pa je tudi sicer v zvezi z njenim delovnim področjem in odločanjem o prošnjah drugih prosilcev iz iste izvorne države, kot tudi v zvezi s spremljanjem sodne prakse na področju mednarodne zaščite znano, da varnostna situacija v Republiki Hrvaški ni takšna, da bi vzpostavljala utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ.

Tožnica v tožbi navaja, da njena izvorna država ni Hrvaška, kot je tožena stranka zapisala v izpodbijani odločbi, ampak Bosna in Hercegovina, saj je tožnica pobegnila iz Bosne in Hercegovine, ne pa iz Hrvaške. Pri tem dodaja, da je splošno znano, da Republika Hrvaška daje državljanstvo tudi Hrvatom iz BiH, zato ga je dobila tudi tožnica. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, s čimer se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo izpodbijanega upravnega akta.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je tožnica, sicer rojena v Bosni in Hercegovini, državljanka Republike Hrvaške, kar v tožbi izrecno potrjuje.

Med strankama prav tako ni sporno, da tožnica v prošnji za priznanje mednarodne zaščite ne uveljavlja preganjanja v izvorni državi – Republiki Hrvaški, temveč v Bosni in Hercegovini, na kar je tožena stranka oprla zavrnilno odločitev v pospešenem postopku na podlagi 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

Za tožnico je sporna zgolj opredelitev Republike Hrvaške kot njene izvorne države, saj meni, da je njena izvorna država Bosna in Hercegovina, ki jo je tožnica zapustila leta 1991 in se zatekla v Republiko Slovenijo, kjer je pridobila začasno zatočišče. Ta status ji je potekel že leta 2000, vendar tu od tedaj dalje dejansko prebiva, z izjemo obdobja med letoma 2002 in 2003, ko je s tedaj mladoletno hčerko C.C. živela v Republiki Hrvaški, katere državljanka je tožnica.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, ki med strankama ni sporno in na katerem v dejanskem pogledu utemeljuje svojo odločitev tožena stranka, sodišče ugotavlja, da je pravilna odločitev tožene stranke, sprejeta v pospešenem postopku na podlagi 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, saj je očitno, da prosilka ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Izvorna država kot terminus tehnicus, opredeljena v 15. točki 3. člena ZMZ je namreč država, katere državljanstvo ima državljan tretje države (ali država, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje običajno prebivališče). Opredelitev termina „tretja država“ je vsebovana v 12. točki 3. člena ZMZ, ki določa, da je „tretja država“ tista država, ki ni članica Evropske unije, medtem ko je prosilec za mednarodno zaščito, kot je opredeljen v 7. točki 3. člena ZMZ, državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji podala popolno prošnjo za mednarodno zaščito. Glede na takšno opredelitev pojmov v 3. členu ZMZ tožnica nima prav, ko v tožbi navaja, da Republika Hrvaška ni njena izvorna država (temveč naj bi to bila Bosna in Hercegovina) medtem ko v tožbi hkrati izrecno izpostavlja, da ji je Republika Hrvaška podelila državljanstvo (kot ga tudi sicer daje Hrvatom iz BiH in ga je tako pridobila tudi tožnica).

Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to ugotovi v sodbi. V konkretnem primeru sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, ker je le-ta dovolj celovita in v bistvenem delu pravilna in ker tožeča stranka v tožbi ne navaja nič konkretnega, kar bi omajalo dokazno oceno tožene stranke v izpodbijani odločbi. Po določilu 1. odstavka 55. člena ZMZ namreč pristojni organ, v konkretnem primeru tožena stranka, lahko prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne v pospešenem postopku, med drugim tudi v primeru, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. V konkretnem primeru pa sta po presoji sodišča glede na povzete tožničine izjave v obrazložitvi izpodbijanega akta dokazna ocena in odločitev tožene stranke, da je prošnja tožnice neutemeljena, ker tožnica očitno ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, pravilna. Zato toženi stranki ni bilo treba odločati o prošnji v rednem ugotovitvenem postopku. Sodišče pri tem zgolj popravlja obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi glede neizpolnjevanja pogojev za subsidiarno zaščito v delu, kjer tožena stranka navaja, da mora biti za subsidiarno zaščito strah pred resno škodo „individualno“ utemeljen. V predmetni zadevi je namreč bistvena okoliščina, da tožnica ni izkazala, da bi bil v Republiki Hrvaški kot izvorni državi tožnice v smislu 15. točke 3. člena ZMZ, torej kot državi, katere državljanski status uživa tudi tožnica, njen strah objektivno utemeljen.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).