Jedro

Ker je le z vrednotenjem mogoče opredeliti pomensko nedoločen pojem (kdaj je kdo razžaljen), je treba pri realni iniurii z vrednotenjem presoditi, ali določeno fizično ravnanje storilca objektivno pomeni napad na priznano pojmovanje časti ob upoštevanju odnosov storilca do oškodovanca ter vseh okoliščin obravnavanega primera.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega L.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98/a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 92. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati 120.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je obsojenega L.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po 1. odstavku 169. člena KZ in mu po istem zakonitem določilu izreklo 25 dnevnih zneskov, to je 94.800,00 SIT denarne kazni, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev. Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta s plačilom stroškov kazenskega postopka obremenili obsojenca.

Dne 29.3.2002 je zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo Okrajnega sodišča v Kranju in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani) vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe, torej uveljavlja razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje oziroma podrejeno, da napadeni sodbi tako spremeni, da obsojenca oprosti očitkov po zasebni tožbi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik sicer uvodoma sodišču očita kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije, vendar pa teh kršitev ne obrazlaga, temveč izraža le pomisleke v pravilnost dokazne ocene sodišča. Zagovornik namreč v zahtevi ponovno poudarja, da je sodišče v pravnomočni sodni odločbi precenilo verodostojnost izpovedbe zasebnega tožilca, čeprav njegova izpovedba ni v vseh detajlih potrjena z izpovedbami ostalih prič, hkrati pa ni dovolj pretehtalo oziroma je podcenilo verodostojnost njihovih izpovedb (podobne očitke je vsebovala že pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje in je pritožbeno sodišče na te njegove pomisleke obširno odgovorilo - stran 3 odločbe višjega sodišča). Te navedbe vlagatelja pa pomenijo le njegovo željo, da bi sodišče dejstva upoštevalo tako, kakor jih vidi on, sam ocenjuje dokaze, pri čemer bi jih po njegovem mnenju moralo na ta način ocenjevati tudi sodišče, oziroma njegova izvajanja pomenijo le izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodni odločbi, torej uveljavljanje razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Neutemeljeno pa zagovornik v zahtevi tudi očita pravnomočni sodni odločbi kršitev določbe iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bilo podano nasprotje glede odločilnih dejstev med izrekom sodbe in obrazložitvijo, podano pa naj bi bilo tudi nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedb v postopku ter med samimi izpovedbami. Tako obrazložitev prvostopenjske sodbe obrazlaga izrek v delu realne iniurie - "prijetje za majico in prijetje za nos" s "prijemi za ovratnik ter vlečenjem za nos", kar pa so po mnenju zagovornika različni pojmi. Podano pa je tudi nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o izpovedbah prič O., H. in Š., ter med tem, kar so priče dejansko izpovedale.

Sodišče je vsa pravno relevantna dejstva pravilno in popolno ugotovilo in jih tudi ustrezno obrazložilo. Kaznivo dejanje razžalitve je namreč opredeljeno le s prepovedano posledico, to je z razžalitvijo, ki ni zaznavna v t.i. zunanjem, temveč le v subjektivnem svetu. To se pravi, da je potrebno pomensko nedoločen pojem (kdaj je kdo razžaljen), še ovsebiniti oziroma opredeliti. To pa je moč storiti le z vrednotenjem. Sodnik bo tako pri realni iniurii z vrednotenjem presodil, ali določeno fizično ravnanje storilca objektivno pomeni napad na priznano pojmovanje časti ob upoštevanju odnosov storilca do oškodovanca ter vseh okoliščin obravnavanega primera.

V konkretni kazenski zadevi je sodišče pravilno ugotovilo konkretni dejanski stan oziroma vsa pomembna dejstva za razsojo, da je bilo obsojenčevo ravnanje do oškodovanca žaljivo. Ugotovilo je namreč, da je obsojenec prijel oškodovanca za zgornji del oblačila ter zatem še za nos, tako da je nos stisnil med sredinec in kazalec ter pravilno zaključilo, da takšen fizični kontakt pomeni zaničevanje in podcenjevanje drugega. Razlike v izpovedbah, na katere opozarja zagovornik v zahtevi in se nanašajo na to, ali je imel tedaj oškodovanec oblečeno majico ali srajco ter ali ga je obsojenec prijel za nos, tako da je nos stisnil s kazalcem in sredincem (izpoved oškodovanega H.K.) ali pa je oškodovanca vlekel za nos tako, da je nos stisnil med kazalec in sredinec (izpoved priče R.G.), so le nianse, ki pa s stališča prava niso pomembne, saj gre bodisi za povsem nepomembno podrobnost (kaj je imel oškodovanec oblečeno), bodisi za različno videnje istega dogodka (prijem in stisnjenje nosu ali vlečenje nosu).

Katera so "domnevna" protislovja pri pričah H. in Š., zagovornik ne obrazlaga, zaradi česar te njegove navedbe ne morejo biti predmet presoje Vrhovnega sodišča, saj mora biti po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP vsaka kršitev v zahtevi konkretizirana.

Nestrinjanje zagovornika z ugotovljenim motivom za "domnevno ravnanje obsojenca" pomeni zagovornikovo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma uveljavljanje nedopustnega razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zahteva pa je deloma podana tudi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je bilo potrebno v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere.