Jedro

Tožničina kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ni hujša kršitev v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj so bile ugotovljene spremljajoče okoliščine, ki takšne presoje ne utemeljujejo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko v roku 15 dni na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. SI56 0110 0637 0501 514, sklic št. ..., povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 280,00 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe ugotovilo, da tožnici zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 30. 10. 2024, temveč je trajalo tudi od 31. 10. 2024 do 10. 4. 2025 in od 12. 5. 2025 do 20. 5. 2025. Toženki je naložilo, da ji za ta čas prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače, ter ji plača denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v znesku 1.563,10 EUR. Odločilo je, da je toženka dolžna za tožnico povrniti stroške postopka na transakcijski račun sodišča, ter da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse.

2.Zoper izpodbijani (tj. ugodilni in stroškovni) del sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev 22. člena URS, ker sodba ni zadostno obrazložena. Ne strinja se z zaključkom, da tožnica ni storila hujše kršitve. Pred nastopom bolniškega staleža je vedela, kakšno je stanje zalog puš ležajev in kdaj toženka potrebuje material, pa ni poskrbela za pravočasen transport. Tega je bilo treba naročiti hkrati z naročilom materiala. Le tožnica je imela dostop do izpisa MRP za puš ležaje, zaradi česar je bilo njeno spremljanje naročila in zagotovitve transporta za toženko elementarnega pomena. Sodišče bi pri presoji teže kršitve moralo upoštevati, da bi tožnica istega dne, kot je nastavila avtomatski odzivnik, lahko tudi predala nujne odprte naloge. Teh nalog ni predala niti tekom dopusta, čeprav njegovo koriščenje dokazuje, da se je očitno počutila bolje in bi zato naloge lahko predala. Zato, ker tožnica ni poskrbela za pravočasen transport, je toženki nastala škoda, kar je potrdil direktor. Teža kršitve, popolna izguba zaupanja in da slednjo lahko opravičuje že zgolj ogrožanje poslovnega procesa, dokazujejo nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi stroškovna odločitev. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče soglaša z izčrpnimi razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo zaključek, da je toženka iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) tožnici nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto višji komercialist, zaradi česar ji je dolžna priznati pravice skladno s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Po nepotrebnem teh razlogov ne ponavlja.

6.Napačno je pritožbeno uveljavljanje kršitve 22. člena Ustave RS (URS) o enakem varstvu pravic, ker naj bi prvostopenjska sodba ne bila ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je obrazložilo odločilne dejanske in pravne razloge tako za presojo o neobstoju odpovednega razloga kot za presojo o neobstoju pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Preizkus izpodbijanega dela sodbe je zato mogoč.

7.Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, so tožničine naloge vključevale naročanje materiala za potrebe proizvodnje (tudi puš ležajev) in spremljanje zalog. Dne 28. 6. 2024 je dobavitelju s Kitajske oddala naročilo za 2.464 kosov puš ležajev z navodilom, da mora biti material pripravljen do konca avgusta in da bo prevzet v začetku septembra. Ob upoštevanju dejstva, da traja prevoz iz Kitajske do toženke običajno 60 dni in da so podatki MRP na dan 8. 7. 2024 izkazovali, da zaloga puš ležajev pri toženki zadostuje le do 21. 10. 2024, po presoji sodišča prve stopnje tožnica v času pred nastopom bolniškega staleža ni ravnala z zadostno skrbnostjo, saj dobavitelja ni pozvala k predčasni pripravi naročenega blaga v sredini avgusta 2024, kar bi omogočalo pravočasno dobavo puš ležajev toženki, oziroma pri njem ni pravočasno oddala naročila za puš ležaje (ni upoštevala časa, ki je potreben za transport materiala). Zaključilo je, da je s tem hudo malomarno kršila obveznosti iz delovnega razmerja (33., 34. in 37. člen ZDR-1), a da ni storila hujše kršitve.

8.Zmotna je pritožbena navedba, da je tožnica huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, ker je pred nastopom bolniškega staleža vedela, kakšno je stanje zalog puš ležajev in kdaj toženka potrebuje material, pa ni poskrbela za pravočasen transport. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da tožničina kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ni hujša kršitev v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj so bile ugotovljene spremljajoče okoliščine, ki takšne presoje ne utemeljujejo: tožnica je 16. 7. 2024 nepričakovano nastopila bolniški stalež, kar ji je onemogočilo nadaljnjo komunikacijo z dobaviteljem, vsakršno prizadevanje za dogovor z njim glede priprave naročila pred prvotno dogovorjenim rokom ter vse aktivnosti, potrebne za (pravočasno) naročilo transporta; A. A., ki je kot nadrejena nadomeščala tožnico v času bolniške odsotnosti in prevzela njene obveznosti v zvezi z naročili puš ležajev, so bili dostopni ažurni podatki o stanju zalog in odprtih naročilih, to pa pomeni, da bi ob ustrezni skrbnosti lahko tožničino napako pravočasno zaznala in se nanjo odzvala najmanj s prošnjo dobavitelju za predčasno pripravo naročila; naročilo je bilo s strani dobavitelja pripravljeno za prevzem že 20. 8. 2024, ko je bila o tem obveščena tudi A. A. in če bi pravočasno (še istega dne, ne pa šele 22. 8. 2024) naročila prevoz, bi ob upoštevanju običajnih 60 dni za transport naročeni material do toženke prispel najkasneje 19. 10. 2024 ali celo prej in s tem pravočasno; toženka je v času tožničine odsotnosti "potegnila plan naprej", česar tožnica ob naročilu v juniju 2024 niti do nastopa bolniškega staleža ni mogla predvideti in se je zanesla na takratne podatke, ki so izkazovali primanjkljaj puš ležajev z dnem 21. 10. 2024, medtem ko so podatki na dan 7. 8. 2024 (ko je bila tožnica v bolniškem staležu) zaradi omenjene spremembe plana izkazovali primanjkljaj že z dnem 30. 9. 2024, a se toženka na to ni odzvala; zgolj hipotetična možnost nastanka škode; tožničina večja obremenjenost od siceršnje zaradi prevzema dodatnih nalog zaposlene, ki je odšla na porodniški dopust.

9.Pritožba neutemeljeno izpostavlja toženkino trditev, da je bilo treba transport naročiti hkrati z naročilom materiala. To sta zanikali tako tožnica kot B. B., ki je prav tako delala v operativni nabavi. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedi B. B. (ki jo nenazadnje povzema tudi pritožba), da se je transport naročil, ko je toženka prejela potrditev dobavitelja, da je naročilo pripravljeno za prevzem. Po pojasnilu priče je naročilo transporta hkrati z naročilom materiala predstavljajo izjemo, ki je veljala le v primeru, če se je vnaprej zagotovo vedelo, kdaj bo pripravljeno naročilo. Da so bile okoliščine, ki utemeljujejo uporabo navedene izjeme, podane tudi v primeru tožnici očitanega naročila puš ležajev, v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno.

10.Razlogi sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vrste podatkov o zalogah, naročilih ... in komu so bili ti podatki dostopni, so jasni in medsebojno skladni, zato pritožba zmotno zatrjuje, da preizkus tega dela sodbe ni mogoč. Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje, da je le tožnica imela dostop do izpisa MRP za puš ležaje, zaradi česar naj bi bilo tožničino spremljanje naročila in zagotovitve transporta za toženko elementarnega pomena. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je izpis MRP zajemal le zgodovinske podatke iz informacijskega sistema SAP, medtem ko so bili ažurni podatki sistema SAP o stanju zalog in odprtih naročilih dostopni tudi ostalim nabavnikom, vključno z A. A., navedene podatke pa so izkazovali tudi "stock reporti", ki so se izdelovali tedensko in so služili za hiter pregled stanja ter morebitnega manka. Ob dejstvu tako razpoložljivih podatkov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi lahko toženka (oziroma A. A. v okviru nadomeščanja tožnice zaradi bolniške odsotnosti) ob ustrezni skrbnosti pravočasno zaznala tožničino napako in dobavitelja zaprosila za predčasno pripravo naročila (česar tožnica, ki je bila v bolniškem staležu, ni mogla storiti). Takšne aktivnosti toženka ni zatrjevala in dokazala.

11.Pritožba navaja, da je dobavitelj poslal sporočilo o pripravljenem materialu za prevzem 20. 8. 2024, toženka pa je nanj odgovorila 22. 8. 2024, kar glede na velikost družbe pomeni hiter in ne zapoznel odzivni čas. Glede na že obrazloženo dejstvo, da se je transport naročil, ko je toženka prejela potrditev dobavitelja o pripravljenem naročilu za prevzem, ter s strani toženke zatrjevano nujnost naročila, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je bilo od toženke pričakovati ustrezno reakcijo na dobaviteljevo sporočilo (naročilo prevoza) že na dan 20. 8. 2024.

12.Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica 16. 7. 2024 okoli 10.00 ure predčasno zapustila delovno mesto in nastopila bolniški stalež, v katerem je bila od 16. 7. 2024 do 19. 7. 2024 in od 5. 8. 2024 do 30. 10. 2024; od 22. 7. 2024 do 2. 8. 2024 je bila na kolektivnem dopustu. Pritožba izpostavlja prvostopenjsko ugotovitev, da je tožnica pred nastopom bolniškega staleža (16. 7. 2024) na službenem elektronskem predalu nastavila avtomatski odzivnik, naj se zaradi njene odsotnosti dobavitelji in druge osebe obrnejo na A. A. Če je lahko nastavila avtomatski odzivnik, bi sodišče prve stopnje moralo pri presoji teže kršitve po pritožbenem zatrjevanju upoštevati, da bi istega dne tožnica lahko tudi predala nujne odprte naloge, pa tega ni storila. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Pritožba očita, da tožnica ni dokazala obstoja takšnih okoliščin v zvezi z nastopom bolniškega staleža, ki so ji onemogočale predajo nujnih odprtih nalog. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnico kdorkoli ob predčasni zapustitvi delovnega mesta dne 16. 7. 2024 sploh pozval k omenjeni predaji nalog, poleg tega pa je predčasni zapustitvi delovnega mesta botrovalo tožničino slabo počutje (vrtoglavica). Ob upoštevanju teh okoliščin ni mogoč zaključek, da je nepredaja nujnih odprtih nalog neposredno pred odhodom v bolniški stalež pomenila nedopustno postopanje tožnice.

13.Pritožbeno sklicevanje na SMS-korespondenco ne vpliva na drugačno presojo spora. A. A. je tožnico 6. 8. 2024 v SMS-sporočilu prosila, naj pošlje maile z odprtimi zadevami in informacije o nujnih naročilih. Že sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da v času bolniškega staleža tega od delavke ni bilo dopustno zahtevati. Slednje velja še zlasti upoštevaje tožničin odgovor A. A., da bi morala v ta namen preveriti "ves email" in da bi lahko želeno pripravila le v primeru boljšega počutja. Pritožba še očita, da tožnica nalog ni predala niti tekom dopusta, čeprav njegovo koriščenje dokazuje, da se je očitno počutila bolje in bi zato naloge lahko predala. Tudi ta pritožbena navedba ni utemeljena. Tožnici je bil od 22. 7. 2024 do 2. 8. 2024 res evidentiran dopust, vendar je iz prvostopenjske sodbe razvidno, da je šlo za kolektivni dopust, kar predpostavlja, da so ga koristili tudi njeni sodelavci. Sicer pa pritožba sama navaja, da delodajalec v času letnega dopusta ni smel zahtevati predaje nujnih odprtih nalog.

14.Po pritožbeni navedbi je toženki zato, ker tožnica ni poskrbela za pravočasen transport, nastala škoda. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom o zgolj hipotetični možnosti nastanka škode. Pritožba izpostavlja izpoved direktorja, da je toženka največji dobavitelj družbi C. d. o. o. in ima kot takšna možnost "čez noč ustaviti njeno celotno proizvodnjo s približno 3.000 zaposlenimi, ki lahko ostanejo doma". Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nastanek takšne škode v povezavi s tožnici očitanim ravnanjem ni bil dokazan. Pravilna je tudi prvostopenjska ocena, da ni dokazana nepravočasna dobava naročenih aparatov končnim kupcem (do katere naj bi prišlo zaradi tožničine opustitve skrbnosti, ki je rezultirala v zamiku proizvodnje oziroma v spremembi plana pri t. i. finalistih, kar omenja pritožba). Pritožba sicer navaja, da to škodo potrdil direktor, vendar pa iz njegove posplošene izpovedi ni razbrati nobenih konkretnih dejstev o škodi zaradi zamika proizvodnje oziroma zaradi zatrjevane nepravočasne dobave aparatov kupcem (višina škode, datum nastanka škode ipd.). Pri presoji teže tožničine kršitve z vidika škode je tako sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo zgolj hipotetično možnost nastanka škode. Te presoje ne spremeni niti pritožbena navedba, da je toženki zaradi negativne zaloge v oktobru 2025 nastala škoda. V prvostopenjski sodbi je namreč pravilno poudarjeno, da toženka ni niti pojasnila, kdaj je naročene puš ležaje nato dejansko prejela. Glede na vse obrazloženo so neutemeljene navedbe, s katerimi se pritožba zavzema, da bi bilo treba tožničino ravnanje z vidika škode opredeliti za hujšo kršitev.

15.Pritožba izpodbija prvostopenjski zaključek o neobstoju pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka; sklicuje se na težo kršitve, popolno izgubo zaupanja in da slednjo lahko opravičuje že zgolj ogrožanje poslovnega procesa. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je zaključek o neobstoju navedenega pogoja oprlo na več dejstev, in sicer je upoštevalo težo in naravo kršitve (tožničina opustitev skrbnosti ni pomenila hujše kršitve), dejstvo, da je šlo zgolj za enkratno opustitev dolžne skrbnosti in še to v okoliščinah, ki ne morejo biti zanemarljive pri presoji (ne)možnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama (tožničin nenaden nastop bolniškega staleža, ki ji je onemogočil nadaljnji vpliv na dogajanje; neskrbno ravnanje zaposlene, ki jo je v tem času nadomeščala). Čeprav se je v skladu s 37. členom ZDR-1 delavec res dolžan vzdržati tudi ravnanj, ki bi že potencialno lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca, je za potrebe presoje obravnavanega pogoja sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da nastanek konkretne škode ni bil dokazan, kar v povezavi z ostalimi naštetimi dejstvi tudi po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljuje zaključka o tako porušenem zaupanju med strankama, da delovnega razmerja ne bi mogli nadaljevati do izteka odpovednega roka.

16.Ker za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana odpoved nezakonita in tožnici priznalo pravice skladno s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sklicevanje, da je s takšno presojo toženki kršena pravica do sodnega varstva, je neutemeljeno.

17.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

18.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama s tem nastale stroške, tožnici pa je dolžna povrniti stroške obrazloženega odgovora na pritožbo (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Na podlagi Odvetniške tarife (OT) ji pripada 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 229,50 EUR, skupaj z DDV pa 280,00 EUR. Ker je bila tožnici za sestavo odgovora na pritožbo dodeljena brezplačna pravna pomoč, je toženka stroške dolžna povrniti na transakcijski račun sodišča, ki je razviden iz izreka te sodbe.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.