Jedro

Po presoji sodišča se tožnik utemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 188/2014 z dne 22. 10. 2014, v katerem je to navedlo, da je že v odločbah I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004, I Up 680/2004 z dne 6. 7. 2005, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007 in II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007 sprejelo jasno stališče, ki predstavlja ustaljeno stališče sodne prakse, da je rok 60 dni za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. členu ZDen-B, materialni prekluzivni rok, katerega potek ima za posledico, da procesnega dejanja, vezanega na ta rok, ni več mogoče opraviti.

Tako glede na določbo 26. člena ZDen-B kot tudi glede na četrti odstavek 26. člena ZDen mora za uveljavljanje odškodnine iz naslova manjvrednosti najkasneje pred izdajo odločbe o vrnitvi nepremičnine biti postavljen zahtevek, glede na četrti odstavek 26. člena ZDen pa mora zahtevek biti že tudi vsebinsko obravnavan, vendar o njem nato ni odločeno, ker se upravičenec in zavezanec nista uspela sporazumeti o razliki v vrednosti podržavljenih in vrnjenih nepremičnin.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 490-27/2012/392 z dne 10. 6. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. A. se zavrne.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano dopolnilno odločbo odločilo, da je tožnik kot zavezanec dolžan upravičenki A. A. doplačati odškodnino do polne vrednosti ob podržavljenju za bistveno manj vredni denacionalizirani parceli, za parc. št. 156/4 k. o. ... 74.923,58 DEM in za parc. št. 4/11 k. o. ... 109.196,02 DEM, v svojih obveznicah, skupaj v višini 184.119,60 DEM, v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe. Zahtevke upravičenke za višje vrednosti parcel pa je toženka zavrnila.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je A. A. dne 8. 6. 1993 pri takratni Občini B. vložila zahtevo za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin. Občina B. je zahtevo v delu, ki se nanaša na naravne znamenitosti, z dopisom z dne 15. 11. 1999 odstopila Ministrstvu za kulturo, Ministrstvo za kulturo pa jo je odstopilo na podlagi spremenjenih določb Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) v pristojno reševanje toženki z dopisom z dne 28. 9. 2000. Nepremičnine so bile kot naravna znamenitost razglašene z Odlokom SO Mozirje o razglasitvi naravnih znamenitosti ter kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Mozirje (Uradni list RS, št. 27/87). Ta odlok predstavlja predpis v smislu tretjega odstavka 18. člena ZDen, zato je o denacionalizaciji nepremičnin na podlagi 54. člena ZDen odločala toženka. Premoženje, predmet zahteve za denacionalizacijo, je bilo podržavljeno A. A. z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana z dne 17. 9. 1947, izdano na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji, navedenega v 2. točki prvega odstavka 3. člena ZDen kot pravni temelj pravice do vrnitve. Vse parcele, ki so predmet te odločbe, so bile upravičenki A. A. vrnjene v last in posest z več delnimi odločbami, v katerih ni bilo odločeno tudi glede njihove vrednosti in razlik v vrednosti v času podržavljenja in v času vračanja, kot zahtevajo določbe 25. in 26. člena ZDen, zaradi česar je potrebno o razliki odločiti z dopolnilno odločbo. Plačilo navedene razlike pa je predmet te odločbe. Toženka dalje ugotavlja, da ZDen-B za predmetni primer ne velja. Glede na samo vloženo zahtevo za denacionalizacijo premoženja in v naravi vrnjeno bistveno manj vredno premoženje, upoštevajoč namen zakona in določbe 26. člena ZDen, denacionalizacijskemu upravičencu za doplačilo ni potrebno vlagati posebnega zahtevka. Doplačilo vrednosti vrnjene bistveno manj vredne nepremičnine vsebuje že sama vložena zahteva za denacionalizacijo. Toženka dalje ugotavlja, da je tožnik kot zavezanec za plačilo odškodnine tekom postopka (dopis z dne 29. 4. 2015) in vse do konca ugovarjal, da gre za prepozen zahtevek, kolikor je bil postavljen šele z vlogo z dne 13. 4. 2015 in da je bilo treba na podlagi 26. člena ZDen-B zahtevek za zmanjšano vrednost nepremičnine vložiti do 5. 1. 1999, kar potrjuje tudi upravno sodna praksa, npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 188/2014. Tožnik je tudi ugovarjal, da niti 66. člen ZDen niti določbe 34. člena Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo ne dajeta pravne podlage, da upravni organ ponovno obravnava nepremičnine, ki so že bile pravnomočno vrnjene upravičencu. Upravni organ bi namreč moral v ugotovitvenem postopku pred vrnitvijo vsake parcele tudi ugotoviti, kakšna je bila njena vrednost v času podržavljenja in kakšna v času vračanja (točka III. 34. člena Navodila). Če tako ni ravnal, take pomanjkljivosti naknadno ni mogoče sanirati s tem, da se dodatno raziskuje dejansko stanje premoženja, o katerem je že pravnomočno odločeno.

Toženka dalje navaja, da za obravnavani parceli ugotavlja zmanjšanje vrednosti zgolj na podlagi podatkov o spremembi katarske kulture in bonitetnega razreda. Tožnik pa se s tem ne strinja in meni, da bi moralo biti dokazano, v čem je zemljišče v času vračanja bilo drugačno kot v času podržavljenja oziroma kaj je tisto, kar je zmanjšalo njegovo vrednost. Taki dokazi v predmetnem postopku niso bili pridobljeni, zaradi česar je odločitev o odškodnini za zmanjšano vrednost nepravilna. Toženka dalje ugotavlja, da je tožnik podal glede obeh parcel določne pripombe, in sicer v dopisu z dne 5. 3. 2019 ugovarja uporabljeni metodi izračuna vrednosti in predlaga vključitev strokovnjaka geodetske stroke. Toženka pa je tožniku pojasnila, da je uporabljena metoda samega izračuna povprečne vrednosti za celotno podržavljeno površino glede na vse takratne kulture na parceli, ko ni natančnih podatkov, na katerih katastrskih kulturah in površinah podržavljene parcele ležijo današnje parcele, v takšnih okoliščinah pravilna metoda za oceno vrednosti. Toženka je v nadaljevanju ugotovila, da je vrnjena parcela 156/4 k. o. ... bistveno manj vredna za 74.923,58 DEM in parcela 4/11 k. o. ... (pravilno: ..., op. sodišča) bistveno manj vredna od podržavljenega dela v povprečju za 109.196,02 DEM.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

2. Tožnik se z izdano odločbo ne strinja in vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da v nobeni od dveh zahtev, ki jih je vložila upravičenka v predmetni zadevi, ni zahtevka za odškodnino za morebitno zmanjšano vrednost nepremičnin. Tožnik vztraja, da je pri obravnavi zahtevka za odškodnino za zmanjšano vrednost vrnjenega premoženja treba upoštevati 26. člen ZDen-B, po katerem je bilo treba takšen zahtevek vložiti do 5. 1. 1999. O tem se je izreklo Vrhovno sodišče ne le v sklepu X Ips 188/2014, ampak tudi v več drugih odločbah, ki jih je Vrhovno sodišče v omenjenem sklepu tudi naštelo (I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004, I Up 680/2004 z dne 6. 7. 2005, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007 in II Ips 689/2006 z dne 15. 1. 2007. Vrhovno sodišče je tako sprejelo jasno stališče, da je rok 60 dni za vlaganje zahtevkov zaradi manj vrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. člen Zden-B, materialni prekluzivni rok. Tako stališče je ustaljeno stališče sodne prakse. Zato je stališče in razlogovanje toženke, da je pooblaščena, da brez posebnega zahtevka za odškodnino za manj vrednost na podlagi 26. člena ZDen in brez upoštevanja 26. člena ZDen-B ugotavlja, katero premoženje je bilo vrnjeno kot manj vredno ter določi odškodnino, povsem nepravilno. Gre za to, da se odškodnino določi za nekaj, kar nima podlage v (pravočasnem) zahtevku stranke. Toženka je tudi kršila načelo „res iudicata“ in „ne bis in idem“, ko je ponovno obravnavala dejansko stanje parcel, ki so že denacionalizirane in je o njih že pravnomočno odločeno. Ugotavljanje vrednosti premoženja v času podržavljenja in v času vračanja je stvar postopka do izdaje odločbe o denacionalizaciji, torej tudi odločbe o vrnitvi nepremičnin v naravi. Če je bilo dejansko stanje do izdaje odločb o denacionalizaciji pomanjkljivo ugotovljeno, ni mogoče tega več sanirati z dopolnjevanjem postopka. Take pomanjkljivosti bi morala upravičenka uveljavljati s pritožbo oziroma tožbo zoper vrnitvene odločbe. Če tega ni storila, je s tem prekludirana, odločitev o denacionalizaciji nepremičnin pa pravnomočna. Četrti odstavek 26. člena ZDen ni pravna podlaga za naknadno ugotavljanje vrednosti že vrnjenih nepremičnin. Tudi iz določbe drugega odstavka 26. člena ZDen, ki pravi, da lahko upravičenec namesto vračila zahteva polno odškodnino, je nedvomno razumeti, da je ugotovitev morebitne zmanjšane vrednosti nepremičnine stvar ugotovitvenega postopka do izdaje odločbe o denacionalizaciji. Tožnik ponavlja, da določba 26. člena ZDen-B ne velja le za vračilo poslovnih prostorov in stanovanj, ampak za vse nepremičnine, torej tudi za vračilo kmetijskih zemljišč in gozdov ter drugih vrst premoženja; na to kaže dikcija „zmanjšanja vrednosti nepremičnin“.

Tožnik podrejeno in preventivno prereka tudi izračun zmanjšane vrednosti vrnjenih parcel. Navaja, da je izračun zmanjšane vrednosti vrnjenih parcel povsem napačen in v nasprotju z dejanskih stanjem.

Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi tako, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi in zahtevek zavrne oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

3. A. A. kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, posredovala pa je sodišču upravni spis v zadevi.

**Odločanje po sodnici posameznici**

5. Sodišče je 9. 2. 2022 sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodnici posameznici, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ugotovilo je namreč, da gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale ne pisno ne ustno na glavni obravnavi.

**Glavna obravnava**

6. Sodišče je v zadevi dne 24. 3. 2022 izvedlo glavno obravnavo, ki sta se jo udeležili tožeča stranka in stranka z interesom A. A. Za toženo stranko pa je vabilo izkazano, poleg tega je sodišču tudi sporočila, da se glavni obravnavi odpoveduje.

Dokazni sklep

7. Na naroku za glavno obravnavo je sodišče vpogledalo v listine, ki jih je vložil tožnik, stranka z interesom pa je navedla, da se v odgovoru na tožbo tudi sklicuje prav nanje, označene v sodnem spisu A3 – A5, in sicer izpodbijano dopolnilno odločbo in zahtevi za denacionalizacijo, ki ju je vložila A. A. na Občino B., z dne 25. 2. 1992 in dne 7. 6. 1993, in vse listine upravnega spisa. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

**K odločitvi sodišča**

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporno priznanje A. A. kot denacionalizacijski upravičenki odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju za bistveno manj vredni denacionalizirani nepremičnini, parc. št. 156/4 k. o. ... in parc. št. 4/11 k. o. ..., v tožnikovih obveznicah, v skupni vrednosti 184.119,60 DEM.

10. Toženka je odločitev oprla na razlogovanje, da sta bili parceli, predmet odločbe, upravičenki vrnjeni v last in posest z več delnimi odločbami, s katerimi pa ni bilo odločeno tudi glede njune vrednosti in razlik v vrednosti po stanju v času podržavljenja in času vračanja, kot to zahtevajo določbe 25. in 26. člena ZDen, zato je že na podlagi same vložene zahteve za denacionalizacijo premoženja in 26. člena ZDen ter brez posebnega zahtevka upravičenke za doplačilo bilo treba o tem odločiti z dopolnilno odločbo. Tožnik pa meni, da bi bilo pri odločanju treba upoštevati 26. člen ZDen-B ter še navaja, da v nobeni od zahtev za denacionalizacijo, ki ju je vložila upravičenka, tudi ni zahtevka za odškodnino za morebitno zmanjšano vrednost in da glede na to četrti odstavek 26. člena ZDen ni pravna podlaga za naknadno ugotavljanje vrednosti že vrnjenih nepremičnin.

11. Po presoji sodišča se tožnik utemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 188/2014 z dne 22. 10. 2014, v katerem je to navedlo, da je že v odločbah I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004, I Up 680/2004 z dne 6. 7. 2005, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007 in II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007 sprejelo jasno stališče, ki predstavlja ustaljeno stališče sodne prakse, da je rok 60 dni za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. členu ZDen-B, materialni prekluzivni rok, katerega potek ima za posledico, da procesnega dejanja, vezanega na ta rok, ni več mogoče opraviti. Kot izhaja iz tega 26. člena ZDen-B, rok teče od uveljavitve tega zakona. V sodbi X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016 (pa) je Vrhovno sodišče navedlo, da se je, upoštevaje sklep Ustavnega sodišča U-I-326/98 z dne 30. 9. 1998, s katerim je bilo izvrševanje celotne novele zadržano, in datum objave njegove odločbe U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, s katero je začasno zadržanje izvrševanja novele prenehalo, 60-dnevni rok iz 26. člena ZDen-B iztekel 5. 1. 1999. To je torej materialni rok, do katerega je bilo mogoče vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine v postopkih, v katerih o denacionalizaciji še ni bilo pravnomočno odločeno1, upoštevaje pri tem, da je v prej omenjeni sodbi X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016 Vrhovno sodišče tudi navedlo, da v primeru, če je do bistvene manjvrednosti prišlo šele po izteku roka iz 26. člena ZDen-B, upravičenec odškodnino lahko uveljavlja do izdaje odločbe o denacionalizaciji. To pa pomeni, da je Vrhovno sodišče (tudi) z navedenim stališčem ostalo v okviru določbe četrtega odstavka 26. člena ZDen, po kateri organ v primeru, če se zavezanec in upravičenec, ki je od njega zahteval iz naslova manjvrednosti vrnjene nepremičnine razliko v vrednosti, ne sporazumeta glede navedene razlike v vrednosti, odloči o zahtevku naknadno z dopolnilno odločbo; torej zahtevek za manjvrednost denacionaliziranih nepremičnin mora biti podan v okviru denacionalizacijskega postopka, pred odločitvijo o denacionalizaciji nepremičnin.

12. Tako glede na določbo 26. člena ZDen-B kot tudi glede na četrti odstavek 26. člena ZDen mora torej za uveljavljanje odškodnine iz naslova manjvrednosti najkasneje pred izdajo odločbe o vrnitvi nepremičnine2 biti postavljen zahtevek, glede na četrti odstavek 26. člena ZDen pa mora zahtevek biti že tudi vsebinsko obravnavan, vendar o njem nato ni odločeno, ker se upravičenec in zavezanec nista uspela sporazumeti o razliki v vrednosti podržavljenih in vrnjenih nepremičnin.

13. Po presoji sodišča razlogovanje toženke v izpodbijani odločbi, da poseben zahtevek za odškodnino za uveljavljanje odškodnine iz naslova manjvrednosti niti ni potreben ter da ga obsega že sama zahteva za denacionalizacijo kot taka ter da že zgolj ugotovitev, da v postopku za vrnitev nepremičnin ni bila ugotovljena njihova vrednost v času podržavljenja in v času vračanja ter morebitna manjvrednost v času vračanja, predstavlja podlago za izdajo dopolnilne odločbe na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZDen, kaže, da je toženka izpodbijano dopolnilno odločbo izdala ob nepravilni razlagi in uporabi zakona.

14. Kot je sodišče že navedlo, podlago za izdajo dopolnilne odločbe na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZDen predstavlja dejansko stanje, ki izkazuje izrecen in pravočasen zahtevek za odškodnino za zmanjšano vrednost nepremičnine, o denacionalizaciji katere se odloča, ter obravnavanje zahtevka v denacionalizacijskem postopku tako, da se ugotavlja vrednost nepremičnine v času podržavljenja in času vračanja, in ki se zgolj ne zaključi s priznanjem odškodnine, ker se upravičenec in zavezanec glede višine ne sporazumeta. Izdaja dopolnilne odločbe ob neupoštevanju navedenega, to je brez pravočasnega zahtevka za manjvrednost denacionaliziranih nepremičnin ter ne da bi se v denacionalizacijskem postopku že ugotovila oziroma ugotavljala vrednost podržavljenih nepremičnin in nepremičnin, ki se vračajo, pa bi pomenila, kot pravilno zatrjuje tožnik, kršitev načel „res iudicata“ in „ne bis in idem“.

15. Ob povedanem sodišče kot neutemeljene zavrača navedbe stranke z interesom, upravičenke do denacionalizacije, podane v smeri, da bi tožnik ne mogel nasprotovati priznanju odškodnine iz naslova manjvrednosti, tako zaradi poteka časa od vložitve zahtev(e) za denacionalizacijo kot iz razloga, ker je bil za poplačilo odškodnin ustanovljen. Sodišče se s stranko z interesom tudi ne strinja, da zahtevek za manjvrednost v roku iz 26. člena ZDen-B oziroma v skladu z zakonom ne bi mogel biti uveljavljan, ker se je prenos zadev v pristojno reševanje toženki pričel vršiti šele po letu 2000; zahtevek za odškodnino zaradi manjvrednosti nepremičnin je (seveda) bilo treba vložiti pri organu, ki je (takrat) imel v reševanju zahtevo za denacionalizacijo predmetnih nepremičnin. Kolikor pa so postopki za denacionalizacijo predmetnih nepremičnin parc. št. 156/4 k. o. ... in parc. št. 4/11 k. o. ..., po strankinih navedbah zaključeni z odločbami z dne 12. 11. 2007, 22. 5. 2015 in 3. 12. 2010, tekli tako, kot navaja stranka z interesom, torej da je bil v teh uveljavljan zahtevek za odškodnino za manjvrednost nepremičnin itd., bo toženka v ponovnem postopku, če se bo izkazalo za resnično, to upoštevala kot del relevantnega dejanskega stanja.

16. Po navedenem toženka zaradi nepravilne razlage in uporabe zakona dejanskega stanja o navedenih relevantnih vprašanjih (obstoj pravočasnega zahtevka za odškodnino zaradi manjvrednosti v last in posest vrnjenih nepremičnin, ugotovitev vrednosti vrnjenih nepremičnin po stanju ob podržavljenju ter po stanju v času vračanja v denacionalizacijskih odločbah) ni ugotavljala oziroma ga ni ugotovila popolno. Zato je izpodbijana odločba nezakonita ter jo je sodišče na podlagi 4. točke v povezavi z 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V tem bo toženka morala razlagati in uporabiti ZDen tako, kot je podalo pravno mnenje sodišče v tej sodbi, in če se bo izkazalo, da so pogoji za vodenje postopka za izdajo dopolnilne odločbe izpolnjeni, bo morala toženka vrednost nepremičnin v času podržavljenja ugotoviti tako, kot je določeno v tretjem odstavku 44. člena ZDen, ter ne tako, kot je vrednosti ugotavljala v izpodbijani odločbi, to je po metodi povprečne vrednosti, ugotovljene za celotno podržavljeno površino.

**O stroških postopka**

17. Stroškovni zahtevek stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, kajti stranka z interesom je nastopala na strani toženke, toženka pa v tem postopku ni uspela, saj je sodišče njeno odločbo odpravilo.

1 Za že pravnomočno končane postopke pa je bil v 24. členu ZDen-B določen enoletni rok, ki se je iztekel 7. 11. 1999. 2 Najkasneje do tedaj po sodni praksi le za primer, če je šele po izteku roka iz 26. člena ZDen-B prišlo do zmanjšanja vrednosti nepremičnine.