Jedro

Toženci v obravnavani zadevi niso enotni sosporniki in se zato pravdna dejanja posameznega toženca ne raztezajo tudi na ostale. V sklepu VSL II Cp 464/2012, na katerega se sklicuje pritožnica, ne gre za primerljivo zadevo, saj je šlo za pravdo v zvezi z veljavnostjo pogodbe o upravljanju in je po naravi pravnega razmerja spor mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike (enotni sosporniki).

Z odstopom terjatve se terjatev v celoti prenese na prevzemnika, vključno s stranskimi pravicami. Zato za tek zamudnih obresti ni pomembno, kdaj je bila pritožnica obveščena o cesiji, temveč kdaj je dolžnik stopil v zamudo.

Izrek

I.Pritožba desete toženke se zavrne in se izpodbijana sodba v III. točki izreka potrdi.

II.Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

-v VII. točki izreka spremeni tako, da se znesek 105,01 EUR nadomesti z zneskom 146,52 EUR,

-v VIII. točki izreka spremeni tako, da se znesek 75,12 EUR nadomesti z zneskom 146,52 EUR,

-v IX. točki izreka spremeni tako, da se znesek 75,12 EUR nadomesti z zneskom 146,52 EUR,

-v II. in VI. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III.Deseta toženka A. A. je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo. Deseta toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

IV.Odločitev o ostalih stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1.Sodišče prve stopnje je (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci solidarno dolžni tožniku plačati znesek 7.063,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2015 do plačila. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za razdeljene zneske proti prvemu do devetemu tožencu, enajstemu tožencu, dvanajsti toženki, štirinajstemu in petnajstemu tožencu ter sedemnajstem do devetnajstem tožencu (II. točka izreka). Deseti toženki A. A. (III. točka izreka), trinajsti toženki B. B. (IV. točka izreka) in šestnajsti toženki C. C. (V. točka izreka) je naložilo, da vsaka izmed njih tožencu plača 348,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2016. Tožniku je naložilo (VI. točka izreka), da prvi toženki D. d. o. o. in osemnajsti toženki Občini E. povrne pravdne stroške v višini 1.806,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Deseti toženki A. A. je naložilo (VII. točka izreka), da tožniku povrne pravdne stroške v višini 105,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Trinajsti toženki B. B. je naložilo (VIII. točka izreka), da tožniku povrne pravdne stroške v višini 75,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Šestnajsti toženki C. C. je naložilo (IV. točka izreka), da tožniku povrne pravdne stroške v višini 75,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbi

2.Zoper sodbo sta se pritožila tožnik in deseta toženka.

Pritožba tožnika

3.Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe, iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Najprej ugovarja zavrnitvi njegovih dokaznih predlogov za zaslišanje prič F. F. in G. G. ter postavitve izvedenca gradbene stroke. Sodišče je napačno zavrnilo tožbeni zahtevek po temelju, zato ni izvedlo dokazov, ki se nanašajo na višino tožbenega zahtevka.

Ne drži, da so bila dela nesporno zaključena v sredini januarja 2015. V tožbi je navajal, da so bila zaključena v drugi polovici januarja 2015. Tožbeni zahtevek ni zastaral, saj je bil račun za dodatna dela izstavljen 15. 8. 2015, zapadel je 31. 8. 2015 in tako je zastaranje začelo teči 1. 9. 2015. Tožba, vložena 28. 1. 2020, je pravočasna. Sicer je stališče sodne prakse, da začne zastaranje terjatve iz gradbene pogodbe teči prvi dan po dnevu, ko je bil sestavljen končni obračun oziroma po izteku primernega roka od dneva, ko so bila dela končana in v katerem je bilo mogoče sestaviti obračun. Pritožba v nadaljevanju pojasnjuje časovni potek dogodkov, ki je privedel do izstavitve vtoževanega računa. Izpostavlja, da 16. 1. 2015 še ni bil znan obračun vtoževanih dodatnih del, saj je bilo po zavrnitvi računov treba vse količine iz obračunskih listov ponovno preveriti. Račune je dejansko izdal v februarju, čeprav se glasijo na 16. 1. 2015, saj je bil prvotni račun zavrnjen šele 20. 2. 2015. Zato ni mogoče, da bi zastaranje začelo teči že 16. 1. 2015. Po sodni praksi je rok za izdajo tovrstnih računov zagotovo vsaj mesec dni, zato je tožba z dne 28. 1. 2020 pravočasna tudi ob stališču, da so bila dela zaključena 10. 1. 2015 oziroma 15. 1. 2015. Ni pomembno, če postavke dodatnih del vsebuje tudi prvotni račun z dne 16. 1. 2015, saj je bilo tega treba razdeliti in izstaviti ločene račune. Toženci so tožnika zavedli, da bodo račun plačali, ko bo sklenjen aneks, vendar tega nato niso storili. Zaradi njihovega nepoštenega ravnanja zastaranje do izstavitve računa ni moglo teči.

Tožnik končno izpodbija odločitev o stroških. Izpostavlja, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo njegove četrte, pete in šeste pripravljalne vloge, čeprav je vse navedene vloge vložil kot odgovor na vloge različnih toženih strank. Prav tako mu ni priznalo stroškov za popravo tožbe. Nepravilno je stroškovno upoštevanje, da je tožnik zoper trinajsto in šestnajsto toženko uspel zgolj s podrednim zahtevkom. Nepravilna je tudi odločitev, da je glede na celotno višino vtoževane terjatve do posamezne toženke uspel zgolj s 5 %.

Pritožba desete toženke A. A.

4.Deseta toženka (v nadaljevanju pritožnica) je pritožbo vložila zaradi napačne uporabe materialnega prava.

Vztraja, da je pogodba, ki je predmet spora, gospodarska pogodba. Pri njeni sklenitvi sta sodelovali dve pravni osebi, in sicer pravni prednik tožnika in prva toženka. Ta je pogodbo sklepala v imenu in na račun etažnih lastnikov, a v okviru svoje pridobitne dejavnosti. Pritožba se v zvezi s tem sklicuje na sodbo VSK Cpg 197/2016.

Etažni lastniki so enotni sosporniki, zato se toženci štejejo za enotno pravdno stranko in se učinki pravdnih ravnanj posameznega sospornika raztezajo tudi na ostale sospornike. Pritožba se sklicuje na sklep VSL II Cp 464/2012. Pritožnica je ugovarjala, da je terjatev zastarala v triletnem zastaralnem roku, ki velja za gospodarske pogodbe. Ker so toženci enotni sosporniki, bi se moral ugovor petletnega zastaralnega roka nekaterih drugih tožencev raztezati tudi nanjo. Sicer je pomembno le, da je ugovarjala zastaranje. Njena pooblaščenka na glavni obravnavi 8. 11. 2022 pri ugovoru zastaranja ni konkretizirala, ali je terjatev zastarala po triletnem ali po splošnem petletnem zastaralnem roku.

Pogodba o cesiji ima učinek na dolžnika šele, ko je ta obveščen o odstopu terjatve. Pritožnica je bila o cesiji obveščena šele s prejemom tožbe, zato bi moralo sodišče zakonite zamudne obresti priznati šele od datuma prejema tožbe, ne pa od 1. 9. 2015 dalje. Sodišče bi glede neveljavnosti pogodbe o odstopu terjatve moralo upoštevati, da je tožnik v tožbi sam navedel, da je bil v juliju 2018, ko je bila pogodba sklenjena, insolventen. Ne drži, da pritožnica ni nedvoumno trdila, da pogodbe o odstopu terjatve družba odstopnica oziroma njen zakoniti zastopnik v resnici ni sklenil. V prvi pripravljalni vlogi je navedla, da tožnik sploh ni lastnik vtoževanih zastaranih terjatev, saj je podlaga za tožbo neverodostojna listina, fabricirana kasneje, po letu 2018. Celoten postopek je zatrjevala, da omenjeni posel ni bil sklenjen oziroma da je cesijska pogodba fiktivna. Glede obstoja in veljavnosti cesijske pogodbe izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov oziroma so ti v nasprotju z navedbami tako tožnika kot pritožnice. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in jo spremeni oziroma vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Odgovori na pritožbi

5.Trinajsta toženka B. B. v odgovoru na tožnikovo pritožbo sodišče obvešča, da je obveznost po sodbi izpolnila. Prosi, da se jo iz pritožbenega postopka odstrani. Enako navaja tudi šestnajsta toženka C. C.

6.Prva in osemnajsta toženka (D., d. o. o. in Občina E.) v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške.

7.Ostali toženci na vročeno tožnikovo pritožbo niso odgovorili.

8.Tožnik v odgovoru na pritožbo desete toženke predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

Presoja utemeljenosti pritožb

9.Pritožba tožnika je utemeljena. Pritožba desete toženke ni utemeljena.

O pogodbi o izvajanju del in sosporništvu na pasivni strani

10.Pritožbeno sodišče uvodoma pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da pogodba o izvajanju del, na kateri temelji vtoževana terjatev, ni gospodarska pogodba. V izogib ponavljanju se sklicuje na njegove razloge (34. do 40. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Kot je pravilno izpostavilo, bi šlo za gospodarsko pogodbo le, če bi bile vse stranke pogodbe gospodarski subjekti. Upravnik (prva toženka) pogodbe z izvajalcem ni sklenil v svojem imenu in za lasten račun, temveč v imenu in na račun etažnih lastnikov. Ti so v pogodbi tudi navedeni kot investitor.

11.Ker ne gre za terjatev iz gospodarske pogodbe, obveznost tožencev ni solidarna, toženci niso enotni sosporniki (glej 42. in 43. točk obrazložitve), za vtoževano terjatev pa ne velja poseben rok iz 349. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), temveč splošni, petletni zastaralni rok (iz 346. člena OZ).

O tožnikovi pritožbi

12.Tožnik utemeljeno opozarja, da terjatev še ni zastarala, čeprav iz drugih razlogov, kot jih sam uveljavlja.

13.Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člen OZ). Med strankama je sporno, kdaj je v obravnavanem primeru nastopilo zastaranje, saj je tožnik (oziroma njegov pravni prednik) sporna dodatna dela najprej zaračunal v računu 16. 1. 2015 (to med strankama niti ni sporno), nato pa ponovno v ločenem računu z dne 15. 8. 2015. Tožnik je prepričan, da je zastaranje začelo teči šele po izdaji zadnjega računa oziroma vsekakor ne pred potekom enega meseca od končanja del (kolikor naj bi bil dopusten rok za izdajo računa). Na drugi strani se toženci sklicujejo na končanje del oziroma račun z dne 16. 1. 2015. Nekateri med njimi so tudi prepričani, da gre za gospodarsko pogodbo in tako pride v poštev poseben, krajši zastaralni rok.

14.Toženci pri ugovoru zastaranja spregledajo, da je prvotni račun z dne 16. 1. 2015 (priloga B6), ki je vseboval tudi sporna dodatna dela, zapadel šele 15. 2. 2015. Pred tem dnem zastaranje ni moglo teči, saj upnik tožencev do tega dne, ko je račun zapadel v plačilo, ni mogel terjati. Tako tudi v primeru, da štejemo, da so bila sporna dela obračunana že v prvotnem računu z dne 16. 1. 2015 in da tožnik ni imel utemeljenega razloga za odlašanje z (novim) računom do 15. 8. 2015, vtoževana terjatev do vložitve tožbe dne 28. 1. 2020 ni zastarala, saj do takrat še ni potekel splošni petletni zastaralni rok. Začel je teči z zapadlostjo računa dne 15. 2. 2015 in tako pred 15. 2. 2020 ni mogel poteči. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tek zastaralnega roka kljub izdanemu računu vezalo na trenutek končanja del, je tako napačna. Ker je pritožba o glavni stvari utemeljena že iz tega razloga, se pritožbeno sodišče do drugih navedb (o zavrnjenih dokaznih predlogih) ne bo opredeljevalo.

15.Delno utemeljena je tožnikova pritožba tudi v stroškovnem delu. Pravilno izpostavlja, da je obrazložitev prvostopenjskega sodišča glede neupoštevnosti četrte, pete in šeste pripravljalne vloge protispisna. Če je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo tožnikove argumente iz teh vlog (kot sodišče navaja v 19. točki obrazložitve), potem mu gre priznati tudi stroške zanje. Tožnik je s temi vlogami zgolj odgovarjal na vročene vloge različnih tožencev, zato jih tudi po 286. in 286.a členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni mogoče šteti za prepozne. Neutemeljeno se tožnik zavzema, da bi mu bilo treba priznati odvetniško nagrado za popravo tožbe, ki jo je priglasil v višini 400 točk. Razlogi za popravo napačno sestavljene tožbe so na njegovi strani, res pa je, da je v tej kratki vlogi dodatno pojasnil tudi pasivno legitimacijo določenih tožencev. Zato mu gre skladno s 4. točko tar. št. 20 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) za to vlogo 50 točk. Sodišče prve stopnje je napačno ravnalo tudi, ko je potrebnost stroškov presojalo za vsakega toženca posebej. ZPP namreč v 161. členu ne predvideva takšne delitve stroškov med sosporniki, temveč se stroški med njimi praviloma razdelijo po enakih delih (prvi odstavek 161. člena ZPP). Če je med njimi precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu, pa določi sodišče po tem sorazmerju, kolikšen del stroškov naj povrne vsak izmed sospornikov. Tožnikovi stroški glede na stroškovnik (list. št. 221-222) in določbe OT znašajo 2.585,45 EUR, skupaj s sodno takso za tožbo (345 EUR) 2.930,45 EUR. Deseta toženka A. A., trinajsta toženka B. B. in šestnajsta toženka C. C. so mu vsaka dolžna povrniti 5% delež stroškov, to je 146,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

O pritožbi desete toženke

16.Tožbenemu zahtevku proti deseti toženki je bilo ugodeno, ker ni uspela z ugovorom zastaranja. Sodišče prve stopnje je namreč njen ugovor zastaranja po krajšem (triletnem) zastaralnem roku, ki velja za gospodarske pogodbe, zavrnilo. Morebitnega zastaranja po splošnem zastaralnem roku ni presojalo, ker naj ga ne bi podala.

17.Zakaj obravnavana pogodba o izvajanju del ni gospodarska pogodba, je pritožbeno sodišče že obrazložilo zgoraj. Pritožnica se v zvezi s tem sklicuje na VSK sodbo Cpg 197/2016, a pri tem ne upošteva, da (kolikor je to razvidno iz obrazložitve navedene odločbe) je šlo v tisti zadevi za zahtevek upravnika proti gospodarski družbi, torej sta bila obe (in edini) stranki pogodbe gospodarska subjekta.

18.Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, toženci v obravnavani zadevi niso enotni sosporniki in se zato pravdna dejanja posameznega toženca ne raztezajo tudi na ostale. V sklepu VSL II Cp 464/2012, na katerega se sklicuje pritožnica, ne gre za primerljivo zadevo, saj je šlo za pravdo v zvezi z veljavnostjo pogodbe o upravljanju in je po naravi pravnega razmerja spor mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike (enotni sosporniki). Sodišče prve stopnje tako v razmerju do desete toženke pravilno ni upoštevalo navedb in ugovorov ostalih tožencev.

19.Je pa prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je pritožničin ugovor zastaranja presojalo samo po posebnem zastaralnem roku, ki velja za gospodarske pogodbe. Če tožena stranka poda ugovor zastaranja, ga mora sodišče presojati po vseh pravnih podlagah. A pritožnica s svojim ugovorom v nobenem primeru ne bi uspela, saj terjatev ni zastarana (glej obrazložitev zgoraj).

20.Pritožnica tudi utemeljeno opozarja na protispisen zaključek prvostopenjskega sodišča o pomanjkanju trditev o tem, da družba odstopnica oziroma njen zakoniti zastopnik pogodbe o odstopu terjatve v resnici ni sklenil. Iz vsebine pritožničinih navedb izhaja tak ugovor. Če bi se izkazal za resničnega, tožnik ne bi bil aktivno legitimiran v tem sporu. Vendar pritožnica svojih trditev ni dokazala. Neodplačnost pogodbe o cesiji in pomanjkanje računovodskega izkaza prenosa terjatve sta lahko le indica o fiktivnosti pravnega posla. Dokazno breme, da pogodba v resnici ni bila sklenjena, je bilo na pritožnici; ta ni predlagala niti zaslišanja obeh podpisnikov pogodbe ali postavitve izvedenca grafologa. Zatrjevanih dejstev tako ni dokazala s stopnjo prepričanosti.

21.Pritožnica drugih ugovorov razen zastaranja in pomanjkanja aktivne legitimacije tožnika ni podala (npr. glede višine terjatve ali samih izvedenih delih), zato je tožbeni zahtevek proti njej utemeljen. Njena pritožba je neutemeljena tudi glede zamudnih obresti. Z odstopom terjatve se terjatev v celoti prenese na prevzemnika, vključno s stranskimi pravicami. Zato za tek zamudnih obresti ni pomembno, kdaj je bila pritožnica obveščena o cesiji, temveč kdaj je dolžnik stopil v zamudo. Kdaj je tožnik (oziroma njegov prednik) terjal tožence z vtoževanim računom, pa je pojasnilo sodišče prve stopnje (77. točka obrazložitve).

Sklepno

22.Glede na zgoraj navedeno je pritožba desete toženke v celoti neutemeljena, tožnikova pritožba pa utemeljena. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo desete toženke skladno s 353. členom ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo v III. točki izreka potrdilo (I. točka izreka).

23.Tožnikovi pritožbi je ugodilo (II. točka izreka) in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojene zneske stroškov postopka v razmerju do desete toženke A. A., trinajste toženke B. B. in šestnajste toženke C. C. nadomestilo z zneskom 146,52 EUR. Izpodbijano sodbo je v II. točki izreka (odločitev o glavni stvari) in v IV. točki izreka (stroški postopka v razmerju do prvega toženca D. d. o. o. in osemnajste toženke Občine E.) skladno s 355. členom ZPP razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (glede teka zastaralnega roka) je bilo namreč dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje nepopolno ugotovljeno. Ker je prvo sodišče pri ugotavljanju izpustilo cel sklop dejstev (o višini terjatve in drugih ugovorih strank), pritožbeno sodišče postopka ne more dopolniti samo, saj bi s tem prekomerno poseglo v pravico strank do pravnega sredstva. Sicer ocenjuje, da se z razveljavitvijo postopek ne bo nesorazmerno podaljšal.

Pritožbeni stroški

24.Tožnik in pritožnica sta priglasila stroške pritožbe ter tudi stroške odgovorov na pritožbo. Pritožnica je s svojo pritožbo propadla, zato skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 165. člena ZPP sama nosi svoje stroške pritožbe, tožniku pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ti glede na izpodbijani znesek (348,15 EUR) znašajo 250 točk oziroma 150 EUR1 odvetniške nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 OT), 5 točk oziroma 3 EUR za materialne stroške (11. člen OT) in 33,66 EUR za DDV (22 %), skupno 186,66 EUR. Plačati mu jih mora v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo.

25.Odločitev o ostalih stroških pritožbenega postopka je Višje sodišče skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------

1Ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR.