Jedro

Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnica, ker ni pravočasno opravila študijskih obveznosti do 30. 9. 2017 in ji je prenehalo štipendijsko razmerje, že iz tega razloga dolžna vrniti prejete štipendije, ne da bi se ugotovili razlogi, zaradi katerih tožnica študijskih obveznosti ni zaključila do 30. 9. 2017. Tožnica je namreč tekom postopka kot razlog za zamudo za zaključek študija navajala prav zdravstvene težave in zato predložila določene dokaze. Zato je v konkretnem primeru zgolj prenehanje štipendijskega razmerja šteti kot razlog za vračilo štipendije, najmanj preuranjen. Po drugi strani je nesprejemljivo tudi nasprotno stališče, da je štipendist prost obveznosti že, če uspešno (četudi z zamudo) zaključi letnik oziroma študij. Ugotovljen mora biti namreč opravičljiv razlog za zamudo, to je za višjo silo oziroma za okoliščine, ki se jim štipendist ni mogel izogniti in jih tudi ne predvideti v smislu opredelitve višje sile iz 3. člena ZŠtip-1 ter ob smiselni uporabi določb 240. člena OZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne v ponovno sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo 1. točko dokončne odločbe tožene stranke št. ... dne 27. 5. 2019 in 2. točko izreka odločbe Centra za socialno delo A. št. ... z dne 9. 3. 2018 in razsodilo, da v ostalem delu ostane odločba nespremenjena (I. točka izreka). Z II. točko izreka pa je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 27. 5. 2019 v 2. točki.

2. Zoper I. točko sodbe je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni dolžna vrniti neupravičeno prejetih zneskov državne štipendije v višini 2.964,00 EUR, ni pravilno. Zmotno je stališče, da za obveznost vračila ne zadostuje zgolj prenehanje štipendijskega razmerja v skladu s 97. členom Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 56/2013 s spremembami, v nadaljevanju ZŠtip-1), temveč da je treba upoštevati tudi določbi 92. in 96. člena tega zakona. V petem odstavku 99. člena je določeno, da če štipendist ne zaključi obveznosti izobraževalnega programa v roku iz 2. alineje 92. člena, mora vrniti štipendije za zaključni letnik izobraževalnega programa in za dodatno študijsko leto po izteku izobraževalnega programa. Rok, ki ga za uspešen zaključek izobraževanja določa 92. člen zakona v 2. alineji, je zadnji letnik izobraževalnega programa, dodatno pa ta rok konkretizira Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij v drugem odstavku 9. člena. Izjeme od obveznosti vračila štipendije taksativno določa prvi odstavek 87. člena ZŠtip-1, pri čemer so ena od teh izjem tudi opravičljivi zdravstveni razlogi. Sodišče prve stopnje ugotovitev glede obstoja zdravstvenih razlogov ni podalo, pri čemer tudi tožnica zdravstvenih razlogov za zamudo sploh ni izkazala. Meni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da rok iz drugega odstavka 9. člena Pravilnika ne more predstavljati fiksnega roka. Ker je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da je podan dejanski stan iz 7. alineje 97. člena ZŠtip-1 in da je torej prišlo do prenehanja štipendijskega razmerja, je s tem povezana tudi obveznost vračila, določena v 99. členu ZŠtip-1. Materialno pravno je povsem zgrešeno stališče sodišča prve stopnje, da je upoštevaje 92. in 96. člen ZŠtip-1, štipendist prost obveznosti, če uspešno zaključi posamezni letnik. Vsak štipendist je namreč dolžan svoje obveznosti ne le izpolnjevati, ampak jih mora izpolnjevati v roku. Ker tožnica nesporne obveznosti ni izpolnila v roku do 30. 9. 2017, njena obveznost vračila brez dvoma obstaja. Ne strinja se tudi s stališčem, da tožnica ni bila opozorjena, da mora študij zaključiti do 30. 9. 2017 in nato, kakšna sankcija jo čaka. Poudari, da ne po prej veljavni ureditvi in ne po trenutni, štipendist nikoli ni prost obveznosti vračila, če je letnik oziroma izobraževanje zaključil, vendar ne v roku. Pritožba prav tako poudarja, da ne zdrži kritične presoje argumentacija sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na sodno prakso interpretacije 49. in 50. člena prej veljavnega zakona o štipendiranju.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... dne 27. 5. 2019, s katero je zavrnila tožničino pritožbo vloženo zoper odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 9. 3. 2018. S slednjo odločbo je med drugim izrečeno, da dolžnici preneha pravica do državne štipendije priznane z odločbo z dne 24. 11. 2014 (1. točka izreka), da je dolžna štipendije za študijsko leto 2015/2016 in 2016/2017 v skupni višini 2.964,00 EUR vrniti v 60 dneh od izvršljivosti odločbe (2. točka izreka) in da je odločba izvršljiva z dnem odpreme vlagateljici (3. točka izreka). V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica ni dokončala izobraževalnega programa v okviru trajanja programa oziroma v času podaljšanja študentskega statusa in da je zaradi prenehanja štipendijskega razmerja, dolžna vrniti prejete zneske štipendije.

6. V zadevi je sporno, ali je tožnica dolžna vrniti izplačane štipendije. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ni sporno, da je bila tožnici državna štipendija dodeljena za izobraževanje na fakulteti B. v študijskem letu 2014/2015 od 1. 10. 2014 do zaključka izobraževalnega programa. Izobraževalni program se je iztekel 30. 9. 2017, magistrirala pa je 28. 5. 2018. 7. Iz navedenega jasno izhaja, da tožnica izobraževalnega programa ni dokončala v okviru trajanja programa do 30. 9. 2017, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje ter zaključilo, da je s tem glede prenehanja štipendijskega razmerja izpolnjen dejanski stan po 7. alineji 97. člena ZŠtip-1. Po tej določbi štipendijsko razmerje preneha, če štipendist ne dokonča izobraževalnega programa v roku iz 2. alineje 92. člena zakona, to je do 30. 9. naslednjega koledarskega leta po zaključenem letniku. V petem odstavku 99. člena pa mu nalaga vračilo štipendij, če obveznosti iz izobraževalnega programa ne zaključi v roku iz 2. alineje 92. člena ZŠtip-1. Vrniti mora štipendije za zaključeni letnik izobraževalnega programa ali za dodatno študijsko leto po izteku programa, če je bil do štipendije upravičen. Glede na 92. člen ZŠtip-1 mora štipendist uspešno zaključiti letnik, za katerega je prejemal štipendijo, razen v primerih, ki jih določa zakon. Po prvem odstavku 87. člena ZŠtip-1 se štipendijsko razmerje in prejemanje štipendije podaljša, če ponavlja letnik zaradi starševstva, opravičljivih zdravstvenih razlogov, izjemnih družinskih in socialnih okoliščin in neizpolnjenih študijskih obveznosti zaradi višje sile.

8. V istovrstni zadevi kot je obravnava, je Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 12/2021 z dne 30. 3. 2021 poudarilo, da v spornem obdobju še ni veljal z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 31/2018, v nadaljevanju ZŠtip-1B) novelirani peti odstavek 99. člena ZŠtip-1. V skladu s to novelo štipendist ni dolžan vrniti prejetih zneskov štipendije, ki so mu bili izplačani za ponavljanje letnika iz opravičljivih razlogov iz prvega odstavka 87. člena ZŠtip-1, med katerimi je eden izmed razlogov tudi višja sila, ne glede na to, ali je letnik uspešno zaključil. Hkrati je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je v spornem obdobju veljavni ZŠtip-1 vprašanje višje sile kot razlog za neizpolnjevanje šolskih oziroma študijskih obveznosti urejal le v zvezi s podaljšanjem štipendijskega razmerja za dodatno šolsko ali študijsko leto, če je štipendist ponavljal letnik zaradi navedenega razloga. ZŠtip-1 je tudi natančno opredelil, kaj šteje za višjo silo, prav tako pa posledico, če je štipendist zaradi višje sile ponavljal letnik. Med tem ko zakon ni opredelil posledic, če štipendist iz istega razloga v roku ne zaključi celotnega študija.

9. Po stališču Vrhovnega sodišča RS navedeno pomeni, da gre pri vprašanju vpliva višje sile na obveznost štipendista, da vrne štipendije za zadnji letnik, ker študija ni zaključil v roku, za pravno praznino, tj. za ozko pravno praznino. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je navedeno pravno praznino treba zapolniti tako, da štipendistu tudi za čas pred uveljavitvijo ZŠtip-1B ni treba vračati prejetih štipendij, če je zaradi višje sile študij zaključil šele po izteku roka.

10. Glede na povedano je zmotno stališče tožene stranke, da je tožnica, ker ni pravočasno opravila študijskih obveznosti do 30. 9. 2017 in ji je prenehalo štipendijsko razmerje, že iz tega razloga dolžna vrniti prejete štipendije, ne da bi se ugotovili razlogi, zaradi katerih tožnica študijskih obveznosti ni zaključila do 30. 9. 2017. Tožnica je namreč tekom postopka kot razlog za zamudo za zaključek študija navajala prav zdravstvene težave in zato predložila določene dokaze. Zato je v konkretnem primeru zgolj prenehanje štipendijskega razmerja šteti kot razlog za vračilo štipendije, najmanj preuranjen. Po drugi strani je nesprejemljivo tudi nasprotno stališče, da je štipendist prost obveznosti že, če uspešno (četudi z zamudo) zaključi letnik oziroma študij. Ugotovljen mora biti namreč opravičljiv razlog za zamudo, to je za višjo silo oziroma za okoliščine, ki se jim štipendist ni mogel izogniti in jih tudi ne predvideti v smislu opredelitve višje sile iz 3. člena ZŠtip-1 ter ob smiselni uporabi določb 240. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ).

11. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil Center za socialno delo v odločbi o dodelitvi državne štipendije dolžan tožnico posebej opozarjati, da bo prejete zneske štipendije morala vrniti, če študija ne bo končala v roku. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 12/2021 z dne 30. 3. 2021 in poudarilo, da ZŠtip-1 in Pravilnik celovito urejata način in kriterije za priznanje pravice do državne štipendije, kakor tudi obveznost prejemnika štipendije, da šolanje oziroma študij dokonča v določenem roku ter pogoje in razloge zaradi katerih mora vrniti prejete štipendije.

12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi v skladu z določbo 355. člena ZPP ugodilo in v izpodbijanem delu (I. točka izreka) razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in jo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovilo, če je zaradi višje sile oziroma zdravstvenih razlogov zaključila študijske obveznosti šele po izteku roka. Torej bo ugotovilo, ali je šlo pri tožnici dejansko za takšne zdravstvene težave v smislu višje sile, da se jim ni mogla izogniti in jih predvideti in da zaradi njih ni mogla pravočasno zaključiti študijskih obveznosti. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo sodišče prve stopnje ponovno presodilo pravilnost in zakonitost predsodnega postopka in odločilo o tožbenem zahtevku.

13. Za razveljavitev se je pritožbeno sodišče odločilo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje razlogov, na katere se je tožnica izrecno sklicevala, sploh še ni ugotavljalo. Ti razlogi pa so ključnega pomena za samo odločitev ter eventuelno tožničino nadaljnje uveljavljanje varstvo pravic. Pritožbeno sodišče je opravilo še test sorazmernosti med varstvom pravice do pritožbe in varstvom pravice do sojenja, brez nepotrebnega odlašanja. Ugotovilo je, da v primeru zaradi ponovnega postopka pred sodiščem prve stopnje ne bo prišlo do prekomernega posega v katero od teh pravic oziroma bi bila v primeru odločanja pred sodiščem druge stopnje prizadeta tožničina pravica do pritožbe.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.