Jedro

Ker je po prvem odstavku 25. člena ZIKS-1 prošnjo za odložitev kazni zapora treba vložiti v treh dneh po prejemu poziva za nastop kazni, če nastane razlog pozneje, tudi po tem roku, vendar pred dnevom, preden se mora zglasiti na prestajanju kazni, tožnik pa je vložil prošnjo po poteku roka iz prvega odstavka 25. člena ZIKS-1, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je njegovo prošnjo s sklepom zavrgel kot prepozno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ pod 1. točko izreka prošnjo pooblaščenca obsojenca-sedaj tožnika za odlog izvršitve zaporne kazni kot prepozno zavrgel in pod 2. točko izreka odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve kazni. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila tožniku s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. I K 89440/2010 z dne 7. 3. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. II Kp 89440/2010 z dne 11. 9. 2013, zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) izrečena enotna kazen 3 leta zapora, ki bi jo moral tožnik po pozivu sodišča nastopiti dne 11. 11. 2013. Tožnik je po svojem pooblaščencu vložil prošnjo za odložitev izvršitve kazni zapora, ki pa je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. IKZ 172/2013-12 z dne 22. 11. 2013 zavrnjena, z odločbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Kp 51/2013 z dne 3. 12. 2013 pa je bila zavrnjena tudi pritožba zoper navedeno odločbo. V skladu z določbo 26. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) bi moral tožnik nastopiti kazen zapora prvi delovni dan po vročitvi odločbe Višjega sodišča v Mariboru, t.j. dne 13. 12. 2013. Pooblaščenec tožnika je dne 18. 12. 2013 priporočeno po pošti poslal novo prošnjo za odložitev izvršitve kazni zapora, v kateri je navedel, da je bil tožnik dne 16. 12. 2013 sprejet v Psihiatrično bolnišnico Ormož in je tako nastal nov odložitveni razlog, zaradi katerega tožnik ne more nastopiti kazni zapora in sicer razlog po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1. Ker je razlog za odložitev nastal kasneje (16. 12. 2013), meni, da je prošnja pravočasna. Organ ugotavlja, da je, glede na to, da bi moral tožnik nastopiti kazen zapora 13. 12. 2013, prošnjo za odložitev kazni zapora pa je vložil 18. 12. 2013, kar je po poteku roka iz prvega odstavka 25. člena ZIKS-1, tožnikova prošnja prepozna in jo jo bilo treba, ob upoštevanju četrtega odstavka 26. člena ZIKS-1, v skladu s petim odstavkom 25. člena ZIKS-1, zavreči. Druga točka izreka, da pritožba ne zadrži izvršitve kazni, pa temelji na prvem odstavku 26. člena ZIKS-1, ki določa, da pritožba zoper odločbo na podlagi tretjega in petega odstavka 25. člena ZIKS-1 zadrži izvršitev kazni, razen pritožbe zoper odločbo, s katero je bila prošnja za odložitev kazni zavrnjena, ker je bila vložena ponovno iz istih odložitvenih razlogov oz. zavržena, ker je bila vložena po preteku predpisanega roka. V konkretnem primeru pa je bila vložena prepozno.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeni sklep zavrnil in potrdil sklep prvostopenjskega organa. Ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je tožnik vložil prošnjo za odložitev izvršitve kazni po preteku roka iz prvega odstavka 25. člena ZIKS-1. Tožnik bi moral nastopiti kazen zapora dne 13. 12. 2013, novo prošnjo za odložitev izvršitve kazni zapora pa je vložil dne 18. 2. 2013, to pa je prepozno. Pravilnega zaključka prvostopenjskega organa ne more omajati niti razlaga pritožbe, da hospitalizacija predstavlja dodatni razlog, za katerega je tožnik zvedel šele 16. 12. 2013 in naj bi bila prošnja iz tega razloga pravočasna. Ker drugostopenjski organ presoja le pravilnost sklepa prvostopenjskega organa, torej pravočasnost vložene prošnje, se ne more ukvarjati s presojo dejanskih zatrjevanj pritožbe. Zato so nadaljnja izvajanja pritožbe, da je bila tožniku z odločitvijo prvostopenjskega organa kršena človekova pravica iz 21. člena Ustave RS, neutemeljena. Pojasnjuje še, da bodo tožniku tudi po nastopu kazni na voljo zdravstvene storitve in zdravstvena oskrba, kot mu jo zagotavlja 58. in 59. člen ZIKS-1. V zvezi z izvajanji pritožbe, da pogreša razloge o tem, zakaj ni prvostopenjski organ tožniku kazen zapora zaradi hujše bolezni odložil po uradni dolžnosti, odgovarja, da pritožba prezre, da je tožnik hujšo bolezen zatrjeval sam, prvostopenjski organ pa njegovim navedbam in zdravstveni dokumentaciji ni sledil, zato ni imel razlogov postopati po tretjem odstavku 24. člena ZIKS-1 (odločba prvostopenjskega sodišča opr. st. Ikz 172/2013 z dne 22. 11. 2013 v zvezi z odločbo drugostopenjskega sodišča opr. st. I Kp 51/2013 z dne 3. 12. 2013).

Tožnik vlaga tožbo, ker meni, da je pri izdaji izpodbijanega akta prišlo do bistvenih kršitev postopka, dejansko stanje je bilo nepopolno in zmotno ugotovljeno, napačno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Kršene so mu bile tudi človekove pravice iz 2., 14., 21. in 22. člena Ustave RS. Navaja, da je po pozivu za nastop kazni zapora pravočasno zaprosil za odlog izvršitve kazni, najprej na podlagi 4. točke, potem pa še zaradi opravičljivega razloga iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS. Okrožno sodišče v Murski Soboti je obe tožnikovi prošnji kot neutemeljeni zavrnilo, takšnemu stališču pa je sledilo tudi Višje sodišče v Mariboru. Obe sodišči sta v svojih odločbah izhajali iz prepričanja, da pri tožniku ne gre za hujšo bolezen in da se intenzivnejše ambulantno zdravljenje in medikamentozna terapija lahko izvajata tudi v zavodu za prestajanje kazni zapora. Zagovarjali sta torej stališče, da dokler tožnik ni hospitaliziran, ni izkazan odložitveni razlog po 1. točki 24. člena ZIKS-1. Tožnik bi tako moral v zapor 3. 12. 2013. Dne 16. 12. 2013 pa je bil hospitaliziran. Njegov pooblaščenec je Okrožno sodišče v Murski Soboti še istega dne obvestil o sprejemu tožnika v bolnišnico, dne 18. 12. 2013 pa podal novo prošnjo za odlog prestajanja kazni zaradi nove dodatne okoliščine in sicer zaradi hujše bolezni. Okrožno sodišče v Murski Soboti je prošnjo tožnikovega pooblaščenca s sklepom z dne 3. 1. 2014 kot prepozno zavrglo, Višje sodišče v Mariboru pa je s sklepom z dne 13. 1. 2014 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Vendar gre pri obeh odločitvah za čisti formalizem in se nobeno od sodišč ni ubadalo s posledicami sporne odločitve, katere zaradi tožnikove hospitalizacije in hude bolezni še nekaj časa ne bo mogoče izvršiti. Zdravstvena oskrba in celostna psihična obravnava, kot ju potrebuje tožnik, v zaporih ni mogoča. Razen tega, tudi če bi bila prošnja z dne 18. 12. 2013 dejansko prepozna, je tožena stranka imela zakonsko podlago za to, da tožniku glede na okoliščine, odloži prestajanje zaporne kazni po uradni dolžnosti. Tožnik je to izpostavil tudi v pritožbi z dne 8. 1. 2014, Višje sodišče pa se do večine teh navedb ni izreklo. Tožnik je torej iz zdravstvenih razlogov nezmožen nastopiti zaporno kazen, o čemer prilaga tudi izvid in napotnico z dne 3. 12. 2013. Prestajanje kazni zapora bi izjemno neugodno vplivalo na njegovo psihično stanje, v kontekstu zapora tudi ni možno ustrezno urediti njegovega zdravljenja. Zato naj se za potrebe tega postopka v postopek pritegne tudi izvedenec psihiatrične stroke. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 3. 1. 2014 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 13. 1. 2014 odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu upravnemu organu. Hkrati priglaša tudi stroške postopka.

Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe po 32. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ker tožena stranka ni odložila izvršitve zaporne kazni niti po uradni dolžnosti in je celo možno, da bi bila zoper tožnika odrejena prisilna privedba na prestajanje, kar bi zelo škodljivo vplivalo na njegovo zdravljene in bi mu bila s tem prizadejana celo nepopravljiva škoda, je izdaja začasna odredbe nujno potrebna. Ob eventuelnem odlogu izvršitve zaporne kazni tudi ne bi bila prizadeta javna korist. Navaja še, da je zoper pravnomočno kazensko sodbo, po kateri bi moral na prestajanje kazni zapora, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in bi bil v primeru ugodne rešitve le-te vsakršen dan v zaporu odveč (in glede na tožnikovo hujšo bolezen zanj tudi zelo škodljiv). Sodišču predlaga, da izda začasno odredbo, s katero naj tožniku odloži izvršitev kazni zapora do izdaje pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila prošnja tožnikovega pooblaščenca z dne 18. 12. 2013 vložena po preteku zakonsko določenega roka iz prvega odstavka 25. člena ZIKS-1, saj bi moral tožnik nastopiti kazen zapora dne 13. 12. 2013, t.j. prvi delovni dan potem, ko mu je bila vročena odločba Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Kp 51/2013 z dne 3. 12. 2013, zaradi česar je bilo prošnjo šteti za prepozno. Glede na določbo četrtega odstavka 26. člena ZIKS vložitev nove prošnje za odložitev izvršitve kazni zapora v tem terminu ne povzroči zadržanja začetka prestajanja kazni in tako tudi pozneje vložene prošnje obsojenca ne zadržijo začetka prestajanja kazni. Sodišče ima po tretjem odstavku 24. člena ZIKS-1 možnost odložiti izvršitev kazni zapora tudi po uradni dolžnosti, vendar pa je tožnik hujšo bolezen zatrjeval sam in zato sodišče ni sledilo njegovim navedbam ter je njegovo prošnjo z odločbo z dne 22. 11. 2013 zavrnilo, Višje sodišče v Mariboru pa je z odločbo z dne 3. 12. 2013 zavrnilo tudi pritožbo tožnika. Izvršitev kazni zapora ni mogoče odložiti zaradi vsake bolezni, temveč le zaradi hujše bolezni, pri čemer bi moral obstoj odložitvenega razloga z ustrezno dokumentacijo izkazati obsojenec. Ker je bila njegova prošnja za odložitev izvršitve kazni zapora zavrnjena, sodišče ni imelo razlogov, da bi postopalo po tretjem odstavku 24. člena ZIKS-1 in izvršitev kazni odložilo po uradni dolžnosti. Tožena stranka je po prejemu obvestila tožnikovega pooblaščenca, da je bil tožnik hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici Ormož, zaprosila za podatek glede trajanja zdravljenja, pri čemer je bolnišnica z dopisom z dne 6. 1. 2014 sporočila, da bo zdravljenje trajalo do druge polovice januarja 2014. Tožena stranka tako tudi po prejemu tega dopisa ni postopala po določbi tretjega odstavka 24. člena ZIKS-1 in tožniku ni odložila izvršitve kazni zapora po uradni dolžnosti zaradi novo nastale okoliščine, t.j. hospitalizacije zaradi razpoloženjske motnje, saj se kazen zapora lahko odloži samo zaradi obstoja hujše bolezni, kar pa iz navedenega dopisa bolnišnice ne izhaja. Tudi predloženo potrdilo lečečega psihiatra z dne 3. 12. 2013 ne daje zadostne podlage za odlog zaporne kazni po 24. členu ZIKS-1. Tožena stranka zato ni imela razloga, da bi postopala po tretjem odstavku 24. člena ZIKS-1 in izvršitev kazni odložila po uradni dolžnosti. Tožena stranka ocenjuje, da lahko ustrezno terapijo tožnik izvaja tudi v zavodu za prestajanje kazni zapora, kjer so obsojencem po zakonu na voljo vse zdravstvene storitve in zdravljenje v okviru zavoda, kakor tudi zunaj zavoda v zdravstvenih organizacijah, o čemer odloča zdravnik, ki v zavodu opravlja zdravstveno dejavnost (58. - 60. člen ZIKS-1).

V zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo tožnik predlaga, ker bi prisilna privedba škodljivo vplivala na njegovo zdravstveno stanje in bi mu nastala nepopravljiva škoda, tožena stranka odgovarja, da je zoper tožnika, v skladu z 20. členom ZIKS-1, dne 16. 1. 2014 dejansko bila izdana odredba za prisilni privod, saj tožnik določenega dne ni nastopil kazni zapora. Tožnik ima namreč po zakonu na voljo vse zdravstvene storitve in zdravljenje, tako da mu ne bo nastala škoda. V zvezi z navedbo tožnika, da je zoper pravnomočno kazensko sodbo, po kateri bi moral nastopiti kazen zapora, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, pa tožena stranka odgovarja, da izredna pravna sredstva niso razlog za odložitev izvršitve kazni zapora. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen v celoti zavrne in da zavrne tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik vložil tožbo zoper Republiko Slovenijo, Okrožno sodišče v Murski Soboti. Sodišče je, glede na določbo petega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po kateri je toženec država oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, smiselno štelo, da je tožena stranka v konkretnem primeru Republika Slovenija, ki jo zastopa Višje sodišče v Mariboru, saj je le-to izdalo dokončni upravni akt. V konkretnem primeru je predmet sodne presoje sklep prvostopenjskega organa, s katerim je le-ta prošnjo tožnika za odlog izvršitve zaporne kazni kot prepozno zavrgel in hkrati odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve kazni.

Odložitev kazni zapora ureja Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Po določbi prvega odstavka 25. člena ZIKS-1 je treba prošnjo za odložitev izvršitve kazni zapora vložiti v treh dneh po prejemu poziva za nastop kazni; če nastane razlog za odložitev pozneje, lahko vloži obsojenec prošnjo tudi po tem roku, vendar pred dnevom, ko bi se moral zglasiti na prestajanju kazni. Po petem odstavku istega člena sodišče prošnjo s sklepom zavrže, če je prošnja vložena pred vročitvijo poziva, po izteku roka iz prvega odstavka tega člena ali če prošnji niso priložena dokazila, da je razlog za odložitev nastal pozneje. Po določbi prvega odstavka 26. člena ZIKS-1 pritožba zadrži izvršitev kazni, razen pritožbe zoper odločbo, s katero je bila prošnja za odložitev kazni zavrnjena, ker je bila vložena ponovno iz istih odložitvenih razlogov, oziroma zavržena, ker je bila vložena po preteku predpisanega roka. Po četrtem odstavku 26. člena pa mora obsojenec, če je bila pritožba iz prvega odstavka tega člena zavrnjena oziroma zavržena, nastopiti kazen zapora prvi delovni dan po vročitvi odločbe; vložitev nove prošnje za odložitev izvršitve kazni zapora v tem terminu ne povzroči zadržanja začetka prestajanja kazni.

Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu je po presoji sodišča odločitev upravnega organa pravilna. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bila tožnikova prošnja za odložitev kazni zapora z odločbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 22. 11. 2013 zavrnjena in da je bila z odločbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 3. 12. 2013 zavrnjena tudi njegova pritožba zoper odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru. Zato bi tožnik, v skladu z določbo četrtega odstavka 26. člena ZIKS-1, moral nastopiti kazen zapora prvi delovni dan po vročitvi odločbe Višjega sodišča v Mariboru z dne 3. 12. 2013. Slednja mu je bila vročena dne 12. 12. 2013, tako da bi tožnik moral nastopiti kazen zapora dne 13. 12. 2013. Tožnik je dne 18. 12. 2013 podal novo prošnjo za odložitev izvršitve kazni zapora, v kateri je uveljavljal odložitveni razlog po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1. Ker je po prvem odstavku 25. člena ZIKS-1 prošnjo za odložitev kazni zapora treba vložiti v treh dneh po prejemu poziva za nastop kazni, če nastane razlog pozneje, tudi po tem roku, vendar pred dnevom, preden se mora zglasiti na prestajanju kazni, tožnik pa je vložil prošnjo dne 18. 12. 2013, kar je po poteku roka iz prvega odstavka 25. člena ZIKS-1, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je, v skladu s petim odstavkom 25. člena ZIKS-1, njegovo prošnjo s sklepom zavrgel kot prepozno. Prav tako je pravilno postopila tudi tožena stranka, ko je tožnikovo pritožbo iz istega razloga zavrnila. Pri tem je tudi pravilno izpostavila, da presoja le pravilnost sklepa prvostopenjskega organa v zvezi z ugotavljanjem pravočasnosti vložene prošnje in da se ne more ukvarjati s presojo dejanskih zatrjevanj pritožbe. Odgovorila pa je tudi na pritožbene navedbe glede odložitve kazni po uradni dolžnosti. Glede na to, da je bila tožnikova vloga zavržena kot prepozna, tudi sodišče vsebinskih tožbenih ugovorov ne more presojati.

Ker je odločitev upravnega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ob ugotovitvi, da je tožba neutemeljena, sodišče ni moglo slediti tožbenim navedbam o kršitvi človekovih pravic.

Sodišče lahko izda začasno odredbo le do izdaje pravnomočne sodbe. Ker je sodišče v prvi točki izreka tožbo zavrnilo in ker sodba postane za stranko pravnomočna z njeno vročitvijo, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Sodišče je zato zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo na podlagi določb 32. člena ZUS-1. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.