Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je razširitev tožbe v obravnavanem primeru narekovala ugotovitev nove vrednosti predmeta spora v skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZST-1. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje gre pri dopolnitvi tožbe za povsem nov ugotovitveni zahtevek. Da gre pri tem zahtevku za zahtevek nepremoženjske narave pa ne pomeni, da tak zahtevek nima nobene vrednosti oziroma je njegova vrednost nič.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo opr. št. I Pg 18/2017 z dne 23. 10. 2018. 2. Zoper sklep je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in nalog razveljavi ter odmeri sodno takso v skladu s prvotno določeno vrednostjo spornega predmeta.

Pritožnica v pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep neobrazložen. Sodišče prve stopnje se sploh ni ukvarjalo z ugovornimi navedbami tožnika, zato je podana bistvena kršitev postopka, zaradi katere je sklep nezakonit, dejansko stanje pa je nepopolno in zmotno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je pri presoji ugovora izhajalo iz zmotnega stališča, da v postopku ugovora zoper plačilni nalog vrednosti spora ni mogoče izpodbijati. Ustavno skladna razlaga določbe prvega odstavka 34. a člena ZST-1 dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Sicer bi bila pravica stranke do pravnega sredstva zoper odmerjeno višino sodne takse zgolj navidezna in bi bilo poseženo v pravico stranke do učinkovitega sodnega varstva.1 Pri odločanju o vrednosti spornega predmeta v obravnavanem primeru je očitno prišlo do nesporazuma. Sodišče prve stopnje je tožečo stranko zmotno pozvalo na določitev vrednosti dopolnjenega dela zahtevka. Kljub temu, da je bil primarnemu zahtevku dodan predlog ugotovitve, kakšni sklepi skupščine so bili dejansko sprejeti, to prav nič ne vpliva na vrednost spornega predmeta. Na podlagi ugoditve ugotovitvenemu zahtevku tožnik ne bo imel nobenega dajatvenega zahtevka proti tožencu. Nesporazum je nastal tudi glede zneska 70.000,00 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje štelo kot podlago za oceno vrednosti spornega predmeta. Ta znesek je bil naveden le kot del enega izmed sklepov skupščine, ki naj bi bil sprejet. Sodni stroški v maksimalnem znesku 70.000,00 EUR so ocena vrednosti spora, ki bo eventuelno tekel ob izpolnitvi pogojev, če izgube ne bodo prostovoljno poravnane. Primarni interes tožnik je kritje bilančne izgube in ne tožba. Stroški spora, kot jih ocenjuje tožnik, ne morejo predstavljati podlage za določitev vrednosti spora pri postavljenem ugotovitvenem zahtevku. V skladu s 30. členom ZST-1 se vrednost spora določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin primera, predvsem obsega in pomena predmeta ter premoženja in dohodkov strank. Pri tem gre po vsebini za ekonomsko ovrednotenje tožnikovega pravnega interesa, ki pa ni nujno enak njegovemu ekonomskemu interesu. Ekonomski interes je v kompleksnejših zadevah lahko enormen. V takih primerih bi poistovetenje ekonomskega in pravnega interesa ogrozilo pravico stranke do sodnega varstva. Vrednost tožnikovih delnic znaša 521 EUR, oziroma vrednost odpravnine delničarja znaša 781,50 EUR. Prav vrednost tožnikovih delnic pa predstavlja edino merilo za vrednost spora in ugotavljanja njegovega interesa glede na naravo predmetne tožbe. Določitev vrednosti spornega predmeta v višini 70.000,00 EUR je povsem nesorazmerna s pravnim interesom varstva pravic delničarjev. Vrednost spora bi po mnenju tožnika lahko znašala največ 1.000,00 EUR oziroma podrejeno po 3. odstavku 30. člena ZST-1 največ 3.500,00 EUR. Sodna taksa, ki je odmerjena od previsoke vrednosti spornega predmeta, posega v pravico tožeče stranke do sodnega varstva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijanega sklepa opredelilo glede določitve vrednosti spornega predmeta po dopolnitvi tožbe in pojasnilo, da je novo vrednost spornega predmeta določilo potem, ko tožeča stranka kljub pozivom z dne 18. 5. 2017 in 30. 7. 2017 ni opredelila vrednosti spornega predmeta po dopolnitvi tožbe. Iz razlogov izpodbijanega sklepa (točka 5. obrazložitve) nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje novo vrednost spornega predmeta, ki je bila podlaga tudi za izdajo spornega plačilnega naloga, določilo zaradi razširitve tožbenega zahtevka v zvezi z ugotovitvenim zahtevkom, ki se nanaša na dejansko sprejete sklepe na 31. skupščini in sicer je vrednost navedenega zahtevka določilo v višini 70.000,00 EUR. Ta znesek je bil v zahtevku določen kot vrednost stroškov priprave in izvedbe postopka pred pristojnim sodiščem, če ne bo prišlo do prostovoljnega pokritja bilančne izgube tožene stranke s strani delničarja H. d.d. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijanega sklepa zadostno opredelilo zakaj in kako je v obravnavanem primeru določilo novo vrednost spornega predmeta. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni presodilo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse in da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje poseglo v pravico tožeče stranke stranke do učinkovitega sodnega varstva.

5. Tožeča stranka je v tožbi primarno uveljavljala zahtevek za razveljavitev sklepov 31. skupščine tožene stranke, ki ga je dopolnila z ugotovitvenim zahtevkom, da so bili dejansko na 31. skupščini sprejeti sklepi, ki se nanašajo na umik sklepanja o prenosu delnic manjšinskih delničarjev z dnevnega reda, pokritje bilančne izgube za leto 2014, stroške morebitnega sodnega postopka ter odobritev izvedbe revizije. Kljub pozivom sodišča, naj določi vrednost dopolnjenega dela zahtevka, je tožeča stranka vztrajala, da sprememba tožbe ne vpliva na vrednost spornega predmeta.

6. V primeru dopolnitve tožbe z vlogo dne 4. 4. 2017 je šlo za uveljavljanje novega oziroma dodatnega zahtevka. Sprva je ob vložitvi tožbe tožeča stranka uveljavljala zahtevek na razveljavitev sprejetih skupščinskih sklepov, potem pa zahtevek razširila še na ugotovitev, da so bili sprejeti sklepi v zvezi z pokritjem finančne izgube in revizijo poslovanja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da gre v primeru dopolnitve tožbe za dodaten ugotovitveni zahtevek, ki utemeljuje novo določitev vrednosti spornega predmeta. Tudi če gre za ugotovitveni zahtevek, ki je nepremoženjske narave, je treba upoštevaje določila ZST-1 zaradi ugotovitve ali je nastopila obveznost plačila sodne takse določiti njegovo vrednost. 7. Podlage za odmero sodne takse določa ZST-1 v četrtem poglavju (19. do 32. člen). Za plačilo sodne takse je odločilna vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge oziroma opravi dejanja, razen če zakon ne določa drugače (tretji odstavek 19. člena ZST-1). Če se spremeni vrednost predmeta postopka zaradi razširitve tožbenega zahtevka, se vzame kot vrednost za plačilo takse povečana vrednost. Taksa, plačana za prvotno vrednost, se všteje v takso za povečano vrednost (tretji odstavek 32. člena ZST-1).

8. Če vrednosti predmeta postopka ni mogoče določiti v skladu z določbami 19. do 29. člena ZST-1, se določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, predvsem obsega in pomena predmeta ter premoženja in dohodkov strank (prvi odstavek 30. člena ZST-1). Vrednost predmeta postopka v nepremoženjskih sporih, določena na omenjeni način lahko znaša največ en milijon evrov (drugi odstavek 30. člena ZST-1).

9. Razen tega ZST-1 nalaga sodišču korektivno dolžnost, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, tako da nastane vprašanje pravilne podlage za odmero sodne takse. V takšnem primeru sodišče po uradni dolžnosti in tudi na ugovor druge stranke, da je navedena vrednost zahtevka oziroma predmeta nepravilna, s sklepom določi pravo vrednost za plačilo takse, ko vrednost zahtevka na primeren način preveri (prvi odstavek 31. člena ZST-1).

10. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je razširitev tožbe v obravnavanem primeru narekovala ugotovitev nove vrednosti predmeta spora v skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZST-1. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje gre pri dopolnitvi tožbe za povsem nov ugotovitveni zahtevek. Da gre pri tem zahtevku za zahtevek nepremoženjske narave pa ne pomeni, da tak zahtevek nima nobene vrednosti oziroma je njegova vrednost nič.

11. Vrednost predmeta postopka v nepremoženjskih sporih lahko znaša največ en milijon eurov. Sodišče prve stopnje je določilo vrednost predmeta postopka v višini 70.000,00 eurov. Pri tem se je oprlo na trditve tožeče stranke, da vrednost spornega predmeta obsega morebitne stroške za izvedbo sodnega postopka, ki bi bil potreben v primeru nerealizacije sklepov o pokritju finančne izgube. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je edino vrednost tožnikovih delnic, ki znaša 521 EUR, oziroma vrednost odpravnine delničarja znaša, ki znaša 781,50 EUR edino merilo za vrednost spora in ugotavljanja njegovega interesa glede na naravo predmetne tožbe. Upoštevati je treba, da odločitev o neveljavnosti skupščinskega sklepa velja za vse delničarje, tudi tiste, ki v postopku niso bili udeleženi (1. stavek 398. člena ZGD-1). Vrednost spornega predmeta se zato ne more določiti izključno glede na vrednost delnic, ki jih ima stranka postopka; takšna vrednost bi bila očitno prenizka. Višje sodišče v Ljubljani je že presodilo, da je v primeru spora o veljavnosti sklepa o izključitvi manjšinskih delničarjev primerna vrednost spornega predmeta znesek denarnega nadomestila, ki naj bi ga prejeli vsi izključeni delničarji.2 Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je morebitni znesek stroškov, ki bi nastali v zvezi z uveljavljanjem pravic manjšinskih delničarjev, glede na obseg in pomen predmeta spora, s katerim tožeča stranka zasleduje ugotovitev sprejema sklepov o pokritju milijonske bilančne izgube, minimalna vrednost predmeta spora. Tožeča stranka tudi ni podala konkretnih trditev, ki bi kazale da njene premoženjske razmere in dohodki kažejo, da je vrednost spora določena v neprimernem obsegu. Sodišče prve stopnje je vrednost spora določilo pod zakonsko določenim maksimumom milijon evrov iz drugega odstavka 30. člena ZST-1. 12. Sodna taksa je glede na določeno vrednost spornega predmeta odmerjena pravilno, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper izdani plačilni nalog I Pg 18/2017 z dne 23. 10. 2018 utemeljena.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri uradnem preizkusu sklepa ni zasledilo nobene od kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama nosi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Tako VSL sklep I Cpg 202/2017. 2 VSL sodba in sklep I Cpg 64/2019 z dne 14. 2. 2019.