Jedro

Tožnica se je skupaj z možem prostovoljno, na podlagi svoje prošnje in izdane dovolilnice za izselitev, izselila v Italijo. Razlogi za izselitev ne predstavljajo pogojev za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo, kot je zahtevala tožnica. Pri pregledu izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa bivše politične zapornice, so relevantne določbe ZPKri, zato je nepravilen zaključek tožnice, da status istrskega begunca pomeni dokazovanje izpolnjevanja vsebinskih pogojev po ZPKri, saj iz ZPKri navedeno ne izhaja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se zahteva za priznanje statusa bivše politične zapornice in pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 17. 11. 1955 do 28. 5. 1958 za tožnico A.A. ter za B.B., umrlega dne ..., zavrne.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica dne 2. 3. 2017 vložila zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika zase in za pokojnega moža B.B. in za priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 17. 11. 1955 do 28. 5. 1958. Tožnica je v vlogi navedla, da sta bili tako njena družina, kot družina njenega moža med 2. svetovno vojno, pa tudi družina po njej proitalijansko usmerjeni. Ker so bile razmere med naraščajočo slovensko večino in prebivalci italijanske narodnosti zelo zaostrene, sta z možem novembra 1955 zapustila Jugoslavijo in šla v Italijo. Uporaba italijanskega jezika v javnosti je zamirala, prihodnost pripadnikov italijanske narodnosti je bila negotova. Tako tožnica kot njen mož sta se zaradi italijanske narodnostne pripadnosti v nekdanji coni B počutila pod nenehnim pritiskom, svojih prepričanj nista smela več javno izražati. Drugega izhoda, kot zapustiti Jugoslavijo, nista videla. Državno mejo sta prečkala legalno, s tedanjim osebnim dokumentom (prepustnico), s seboj sta imela še posebno listino oz. posebno dovoljenje, da lahko s kamionom zapustita Jugoslavijo. Prvo noč sta prespala v taborišču v Trstu, naslednjega dne pa šla z avtobusom do Padrič, kjer sta ostala 3 leta. Ob prihodu v Italijo sta imela status begunca. Spomenica o soglasju med vladami Italije, Združene kraljevine, Združenih držav in Jugoslavije o Svobodnem tržaškem ozemlju z dne 5. 10. 1954 (v nadaljevanju Londonski memorandum) v 8. točki določa, da se ljudje, ki že prebivajo na ustreznih območjih civilne uprave Italije ali Jugoslavije, lahko svobodno in takoj vrnejo. Ob vrnitvi bodo uživali enake pravice kot ostali prebivalci teh območij. Njihovo premoženje in sredstva jim bodo na voljo v skladu z veljavno zakonodajo, razen če ga niso medtem prodali. Osebam, ki že prebivajo v enem od teh območij in se ne nameravajo vrniti, se dovoli prenos premičnin in sredstev brez uvoznih, izvoznih ali katerihkoli taks v zvezi s prenosom teh sredstev. Toženka je pridobila arhivsko dokumentacijo, arhivskega fonda C. – dovolilnico za izselitev, iz katere je razvidno, da je B.B. leta 1955 vložil prošnjo za izselitev, ker bo šel kasneje v Ameriko. V prošnji za izselitev je navedena tudi A.A.. Dne 4. 10. 1955 je bil sestavljen zapisnik o pregledu premičnin, za katere je bila vložena prošnja za izvozno dovoljenje, dne 26. 10. 1955 je bila izdana začasna dovolilnica za izhod iz Jugoslavije na bloku Škofije. Iz navedenega izhaja, da je tožnica izkoristila možnost selitve na podlagi in pod pogoji Londonskega memoranduma, ki je od 5. 10. 1954 do 5. 7. 1957 omogočal prostovoljno odločitev za prebivanje v državi, katere državljanstvo so izbrali, varno in legalno izselitev, zaščito premoženja ob izselitvi ter upravičenost do oblik pomoči, ki jih je nudila država novega bivališča priseljenim osebam. Pogoji iz 2. in 4. člena Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri) niso izpolnjeni, zato je toženka zahtevo v celoti zavrnila.

3. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev določil postopka. Stališče toženke, da zaradi prostovoljne izbire za izselitev in sprejem italijanskega državljanstva tožnica in njen pokojni mož nista upravičena do priznanja statusa političnega zapornika, je pravno zmotno in brez pravne podlage. Sam način izselitve še ne pomeni, da so bili razlogi za izselitev legalni in da osebam niso bile kršene človekove pravice. Nikjer ni navedeno, da bi pravica do izselitve izključevala priznanje statusa nekdanjega političnega zapornika. Odločitev toženke, da se tožnici in njenemu pokojnemu možu ne prizna statusa političnega zapornika, ki obsega tudi status istrskega begunca, je v nasprotju z javno listino Prefekture v Trstu, iz katere nedvomno izhaja, da je bil status begunca priznan tako tožnici kot njenemu pokojnemu možu. Status političnih beguncev je urejal italijanski zakon, ki je natančno predvidel kategorije priseljencev, katerim gre navedeni status. Posledično je osebam s tovrstnim statusom Italija nudila tudi posebno varstvo in pomoč. Ugotovitve toženke, da ne gre za status političnega zapornika, so tako v nasprotju z ugotovitvenim postopkom italijanskih organov, ki so prav na podlagi ugotovitve, da gre za politične begunce, te osebe sprejele in jim nudile posebno varstvo, pomoč in zdravstveno oskrbo. V kolikor italijanske oblasti ne bi presodile, da so te osebe v Italijo prišle zaradi političnih pritiskov, jim statusa istrskega begunca ne bi podelile. V nadaljevanju tožnica poudarja, da Londonski memorandum o izbiri državljanstva ne govori, temveč ureja zgolj možnost preselitve. Izbiro državljanstva ureja Pariška mirovna pogodba. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni povsem jasno, ali je bil razlog za zavrnitev zahteve zgolj legalna izselitev ali tudi sprejem italijanskega državljanstva. Izpodbijani sklep je v delu, kjer govori tako o legalni izselitvi, kot o sprejemu italijanskega državljanstva, nejasen in pomanjkljivo obrazložen, zato ga ni moč ustrezno preizkusiti. Tožnica tudi meni, da je toženka napačno ugotovila dejansko stanje. Toženka se ni spuščala v vzroke za izselitev, posledično tudi ni zaslišala tožnice, kljub temu, da so prav vzroki za selitev pomembni za priznanje statusa političnega zapornika oz. begunca. Sama izselitev je dokaz, da se je v okolju počutila neprijetno, stigmatizirano zaradi italijanske narodnosti in drugačnih političnih prepričanj, s tem pa so ji bile kršene pravica do svobode vesti, do svobode izražanja lastnih političnih prepričanj in enakosti ne glede na narodnost. Zgolj dejstvo, da sta si za selitev pridobila dovolilnico ob zatrjevanih razlogih izselitve, torej ne more predstavljati izključujoče okoliščine. Sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da tožnica napačno interpretira pomen listine Prefekture v Trstu, s katero ta tožnici in njenemu možu priznava status begunca. Toženka o podelitvi posameznih pravic odloča na podlagi ZPKri, pogoji za priznanje statusa bivšega političnega zapornika pa so določeni v 2., 3. in 4. členu ZPKri. Pojasnjuje, da je opcija po definiciji odločitev posameznika, da izbere državljanstvo ene države, kar je omogočeno obmejnim prebivalcem ob spremembi državnih meja. Tudi Londonski memorandum je vseboval opcijo, torej možnost odločitve za italijansko ali jugoslovansko državljanstvo. Izselitev je pričakovan proces, ki je številčen predvsem po zaključku vojne in/ali ob prestavitvi državnih meja. To se je dogajalo tudi na območju sedanjih obmejnih občin z Italijo v obliki legalnih ali ilegalnih oblik. Ob določitvi meje med tedanjo Jugoslavijo in Republiko Italijo so bile sklenjene mednarodne pogodbe, ki so prebivalcem omogočale legalno in privilegirano izselitev v obe smeri. S sklenitvijo Londonskega memoranduma je prenehalo obstajati Svobodno tržaško ozemlje (v nadaljevanju STO), Londonski memorandum pa je v 8. točki dal možnost avtohtonim prebivalcem ozemlja STO, da se v roku enega leta po parafiranju memoranduma preselijo iz ene cone v drugo in obratno. Ob spremembi meja je bila prebivalcem za omejen čas na podlagi mednarodne pogodbe ponujena možnost, da se sami, prostovoljno in zavestno odločijo za državljanstvo druge države. Glede na ugodnosti, ki jih je nudila izbira opcije, navedba domnevnih pritiskov ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo.

5. Tožnica v prvi pripravljalni vlogi poudarja, da ni prejela nobene listinske dokumentacije, na podlagi katere bi lahko preverila, ali držijo navedbe toženke o legalni preselitvi s prepustnico, o dovolilnici za izselitev zaradi kasnejše selitve v Ameriko. Listin, na katere se sklicuje toženka, nima, dejstev, o katerih govori toženka, pa se zaradi poteka časa ne spominja. Toženka priznava, da je italijansko priznanje statusa istrskega begunca pomembno in pravno relevantno, saj ta status ni bil priznan komurkoli, temveč zgolj tistim, ki so pobegnili pred političnimi ukrepi. Upoštevaje, da samo priznanje statusa istrskega begunca pomeni, da so ti ljudje pobegnili pred političnimi ukrepi, tožnica meni, da morebitna legalna izselitev ne izključuje priznanja pravic po ZPKri. Toženka tudi ni dokazala, da bi šlo v obravnavanem primeru za opcijo, sistem pomoči in ugodnosti pa je irelevanten za konkretno odločitev. Tožnica tudi nikoli ni izpolnjevala prošenj za izselitev.

6. Toženka v odgovoru na pripravljalno vlogo pojasnjuje, da je bil B.B. v imeniku stalnih prebivalcev STO prijavljen do dne 17. 11. 1955, ko se je odjavil zaradi izselitve v Trst. Dne 17. 11. 1955 se je skupaj s tožnico vkrcal na kamion, mejo sta prečkala legalno, s tedanjim osebnim dokumentom, s seboj pa sta imela še posebno listino oz. dovoljenje, da sta lahko s kamionom zapustila Jugoslavijo. Tožnica je sama navedla, da se je izselila legalno, zato dovolilnica za izselitev, pridobljena na podlagi izjave stranke, ne more predstavljati novega dejstva ali dokaza, s katerim tožnica ni bila seznanjena.

7. V drugi pripravljalni vlogi tožnica toženko poziva k predložitvi listin, na katere se sklicuje: dovolilnico za izselitev, prošnjo za selitev B.B., zapisnik o pregledu premičnin, izvozno dovoljenje ter začasno dovolilnico. Šele po pridobitvi teh listin se bo tožnica lahko natančneje izjasnila o posameznih okoliščinah preselitve v Italijo.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrnitvi tožničine zahteve za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in za priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti 17. 11. 1955 do 28. 5. 1958 po določbah ZPKri.

10. Toženka odloča o podelitvi posameznih pravic na podlagi ZPKri. Pogoji za priznanje statusa bivšega političnega zapornika, žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja ter svojcev žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja so določeni v 2., 3. in 4. členu ZPKri. Po prvem odstavku 2. člena ZPKri so bivši politični zaporniki po tem zakonu vse osebe, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije neopravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih ali ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali jim je bila prostost odvzeta v teku teh postopkov na podlagi predpisov iz 3. člena ZPKri ali drugih predpisov, če je bil zakon zlorabljen na zgoraj opisan način. Ob pogojih iz prvega odstavka tega člena se za bivše politične zapornike oziroma žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja štejejo tudi osebe, ki so bile obsojene pred sodiščem drugih republik ali federacij nekdanje Jugoslavije, če imajo te osebe oziroma v primeru žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja svojci iz četrtega odstavka tega člena v času uveljavitve tega zakona stalno prebivališče na ozemlju sedanje Republike Slovenije in so državljani Republike Slovenije (tretji odstavek 2. člena ZPKri). Po prvem odstavku 4. člena ZPKri se ob pogojih iz 2. člena tega zakona na podlagi tega zakona šteje za bivšega političnega zapornika tudi oseba, ki je bila v upravno kazenskem postopku, zaradi prekrška kaznovana na odvzem prostosti, ali ji je bil izrečen ukrep določitve prebivališča, ali je bila poslana na opravljanje družbeno koristnega dela zaradi prevzgajanja. Za bivšega političnega zapornika se na podlagi tega zakona šteje tudi oseba, zoper katero je bil uporabljen ukrep iz prvega odstavka tega člena, brez upravno kazenske odločbe, na podlagi odločitve upravnega organa (drugi odstavek 4. člena ZPKri).

11. Kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa in podatkov upravnega spisa, je tožnica na podlagi ZPKri pri toženki vložila zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravico do odškodnine zase in za pokojnega moža. Iz podatkov, pridobljenih v postopku izhaja, da je bila tožnici in pokojnemu možu dovoljena izselitev – potovanje do Trsta preko bloka Škofije (dovolilnica za izselitev z dne 26. 10. 1955), iz tožničine prošnje za izselitev pa, da je bil vzrok za izselitev zaostrovanje razmer med naraščajočo slovensko večino in prebivalci italijanske narodnosti; uporaba italijanskega jezika v javnosti je zamirala, prihodnost pripadnikov italijanske narodnosti je bila negotova. Zaradi italijanske narodnostne pripadnosti v nekdanji coni B sta se počutila pod nenehnim pritiskom, svojih družbeno-političnih prepričanj pa nista smela več javno izražati. Te ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano odločitev, med strankama niti niso sporne, saj jim tožnica ne oporeka oziroma jim konkretizirano ne ugovarja. Da se je tožnica skupaj z možem izselila v Italijo na podlagi izdane dovolilnice za izselitev, priznava tudi sama v tožbi. Iz 4. točke tožbe izhaja, »da sta se v novem družbenopolitičnem okolju počutila neprijetno, stigmatizirano zaradi italijanske narodnosti in drugačnih političnih prepričanj. S tem so jima bile kršene pravice do svobode vesti, do svobode izražanja lastnih političnih prepričanj in enakosti, prav zaradi tega sta se odločila za selitev«. Iz tega sledi, da se je tožnica skupaj z možem prostovoljno, na podlagi svoje prošnje in izdane dovolilnice za izselitev, izselila v Italijo. Razlogi za izselitev pa, glede na prej citirane določbe ZPKri, ne predstavljajo pogojev za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo, kot je zahtevala tožnica, zato je toženka po presoji sodišče zahtevo utemeljeno zavrnila. Pri pregledu izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa bivše politične zapornice, so relevantne določbe ZPKri, zato je nepravilen zaključek tožnice, da status istrskega begunca pomeni dokazovanje izpolnjevanja vsebinskih pogojev po ZPKri, saj iz ZPKri navedeno ne izhaja. Razlogov za priznanje statusa, ki izhajajo iz zakona, tožnica niti ne zatrjuje, razlogi, ki jih navaja, pa niso razlogi, ki jih zakon navaja za priznanje statusa.

12. Ker je glede na obrazloženo izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče je lahko razsodilo že na podlagi trditvene podlage strank in izpodbijane odločitve, zato je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker stranke niso predlagale dokazov oziroma navedle dejstev, ki bi bile pomembne za odločitev oziroma, ki bi glede na razloge za sprejeto odločitev lahko vplivala na drugačno odločitev o zadevi.

14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.