Jedro

Med strankama ni bilo sporno, da tožnika od 7. 9. 2015 dalje več kot pet dni ni bilo na delo. Sporno pa je bilo, zakaj je tožnik v tem obdobju izostal z dela. Tožnik je namreč trdil, da mu je toženka 7. 9. 2015 ustno odredila, da mora do 30. 9. 2015 ostati na dopustu, kar je tožnik spoštoval. ZPP v 8. členu določa, da sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno o spornem dejstvu sprejelo na podlagi izpovedb obeh strank in priče ter drugih dokazov (listinskih) ter dejstev in sprejelo prepričljivo odločitev, zakaj tožniku ne verjame, da mu je toženka odredila izrabo dopusta v spornem času. Zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (dalje: PZ) z dne 9. 10. 2015, za reintegracijo in reparacijo ter povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeno sodbo v celoti se pravočasno pritožuje tožnik iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodna presoja zakonitosti odpovedi PZ omejena na zakonitost zatrjevanega odpovednega razloga in na obstoj okoliščin in interesov pogodbenih strank, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. V obravnavani zadevi presoja zakonitosti odpovednega razloga temelji izključno na pravilni oceni dokazov o tem, ali je bil tožnik od 7. 9. 2015 dalje odsoten z dela po odredbi delodajalca ali svojevoljno. Tožnik za svojo trditev, da je bil odsoten z dela zaradi odredbe A.A., ni imel drugega dokaza kot svojo izpoved. Obratno pa toženki ni bilo težko ponuditi še dokaza z izpovedjo priče, svojega očeta in prokurista toženke. Ob takšni situaciji bi sodišče moralo izpovedi strank in priče tehtati z veliko mero kritičnosti. Prvostopno sodišče pa svoje pravice do proste presoje dokazov ni uporabilo v skladu z logično in psihološko analizo. V sodbi le večkrat poudarja, da je bila izpoved toženke in priče prepričljiva, izpoved tožnika pa nelogična. V resnici pa je bilo ravno obratno. Tudi okoliščino, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, je prvostopno sodišče obrazložilo le s stavkom, da je toženka dokazala, da je izgubila zaupanje v tožnika, ker je tožnik enako kršitev storil že avgusta 2015, kar pa je ponovno nelogično, saj mu toženka takrat ni izdala niti opomina, pa še plačala mu je za tisto obdobje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa naj zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovljen postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) v prvem odstavku 109. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove PZ, če obstajajo odpovedni razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena PZ. V drugem odstavku 84. člena istega zakona pa je določeno, da je dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje PZ.

6. V tem sporu je izredno odpoved PZ podala toženka in se pri tem sklicevala na odpovedni razlog, ki je naveden v 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti). Konkretno je tožniku očitala, da ga ni bilo na delo od 7. 9. 2015 dalje, več kot pet dni zaporedoma, na delo pa se je vrnil šele potem, ko mu je bila vročena pisna obdolžitev z dne 15. 9. 2015. Toženka je v izredni odpovedi PZ tudi navedla, da je zaradi ravnanja tožnika vanj izgubila zaupanje, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. To je podkrepila s tem, da je tožniku, ko se je vrnil na delo, odredila čakanje na delo doma do zagovora.

7. Med strankama ni bilo sporno, da tožnika od 7. 9. 2015 dalje več kot pet dni ni bilo na delo. Sporno pa je bilo, zakaj je tožnik v tem obdobju izostal z dela. Tožnik je namreč trdil, da mu je toženka 7. 9. 2015 ustno odredila, da mora do 30. 9. 2015 ostati na dopustu, kar je tožnik spoštoval in odšel delat na sejem v B.. To bi pomenilo, da je tožnik izostal z dela z dovoljenjem oziroma odredbo toženke, zaradi česar mu o svoji odsotnosti ni bilo potrebno obveščati toženke.

8. ZPP v 8. členu določa, da sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno o spornem dejstvu sprejelo na podlagi izpovedb obeh strank in priče C.C. ter drugih dokazov (listinskih) ter dejstev in sprejelo prepričljivo odločitev, zakaj tožniku ne verjame, da mu je toženka odredila izrabo dopusta v spornem času. Pritožbeno sodišče se s takšno dokazno oceno v celoti strinja in se pridružuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, kot je navedeno v točkah 12 - 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. Poleg tega pa pritožbeno sodišče še poudarja, da je bilo dokazno breme o zatrjevanem spornem dejstvu na tožniku. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek in s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (člen 212 ZPP). Tožnik je za svoje zatrjevano dejstvo predlaga kot dokaz le svoje zaslišanje, kar je prvostopno sodišče tudi izvedlo, vendar mu prvostopno sodišče ni verjelo. Zato je v celoti pravilen tudi zaključek, da je tožnik storil očitano hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, toženka pa je obstoj tega odpovednega razloga tudi dokazala. Temu ustrezno je neutemeljen tožnikov pritožbeni očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter napačni uporabi materialnega prava.

9. Neutemeljen je tudi enak pritožbeni očitek glede obstoja okoliščin in interesov, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Toženka je že v izredni odpovedi PZ zapisala, da je izgubila zaupanje v tožnika in to je na zaslišanju potrdil in ponovno ponovil tudi A.A.. Tudi pritožbeno sodišče soglaša, da ni mogoče zaupati delavcu, ki si je enkrat izgovoril prost dan, potem pa več dni izostal z dela in v tem času opravljal svoje delo pri drugem delodajalcu (npr. avgusta v D.), nato pa že čez dober teden dni ponovil identično kršitev. Da delodajalec že ob prvi kršitvi ni drugače reagiral, zagotovo ne pomeni, da ni izgubil zaupanja v delavca, pomeni pa iskreno tolerantnost in upanje, da delavec ne bo nadaljeval s kršitvami.

10. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. O pritožbenih stroških je bilo odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel sam nosi svoje pritožbene stroške (člen 154/1 ZPP).