Jedro

V skladu s 3. točko 2. odstavka 210. člena ZD zapuščinsko sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med njimi sporna dejstva samo takrat, ko sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež, obstojijo med dediči (ki so stranke zapuščinskega postopka), in ne ko obstojijo med dedičem in tretjim, kar pa ne pomeni, da imamo opravka s pravno praznino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

II. Dedinji sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kamniku je s sklepom z dne 23.4.2014: - ugotovilo, katero premoženje spada v zapuščino in da njegova vrednost znaša 659.397,04 EUR, - ugotovilo, da je dedinja B. S. s strani zapustnika z darilno pogodbo z dne 6.6.2005 prejela parceli št. 365/4 in 365/5 (obe k.o. X) v vrednosti 142.673,00 EUR, - ugotovilo, da je dedinja I. P. s strani zapustnika prejela darili v višini 5.000.000,00 SIT dne 20.3.2004 in v višini 5.000.000,00 SIT dne 31.3.2005, kar skupaj znaša 41.729,26EUR, - odločilo, da prejme dedinja I. P. zaradi zahteve za vračunanje daril iz zapuščinskega premoženja 34/100 parcele številka 173/0 k.o. X v vrednosti 100.943,74 EUR (razlika med darili, ki sta jih dedinji B. S. in I. P. prejeli od zapustnika), - ugotovilo, da sta dedinji zapuščinskega premoženja (pri parceli št. 173/0 k.o. X, upoštevajoč delež 66/100) zapustnikovi hčerki B. S. in I. P. vsaka do ½, - odločilo, da se predlog dedinje B. S. za prekinitev zapuščinskega postopka z dne 28.5.2014 zavrne, - odločilo, da je dolžna B. S. sodedinji I. P. v roku 15 dni povrniti 287,50 EUR.

2. Zoper omenjeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje dedinja B. S. in pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (ki naj pri tem upošteva pravnomočno sodno odločbo P 26/2014, ponovno ugotavlja vrednost sprejetih daril in jih ustrezno vračuna v dedni delež). Poudarja, da je dne 28.5.2014 na zapuščinsko sodišče, iz razloga ker je v teku pravdni postopek opr. št. P 26/2014, podala predlog za prekinitev zapuščinskega postopka. Ker predpostavka, da je tretji lastnik zemljišča parc. št. 365/4 k. o. X vpliva na velikost dednega deleža (zaradi vračunanja v dedni delež), so z dnem vložitve tožbe na ugotovitev lastninskega pravice tretjega na zemljišču v lasti pritožnice (torej 22.4.2014) ta dejstva (velikost deleža) postala sporna. Dedinja B. S. ni dobila darila, kot to zmotno ugotavlja izpodbijani sklep. Res je, da je pritožnica na zapuščinski obravnavni dne 23.4.2014 priznala prejem darila, za katerega je sodedinja I. P. zahtevala, da se vračuna v dedni delež, a je to storila samo zato, ker je takrat (dne 23.4.2014) menila, da je pravično, da se ji to darilo vračuna v dedni delež, saj ga je nenazadnje tudi prejela. Tega dne namreč ni vedela, kaj pomeni tožba z dne 22.4.2014. Poudarja, da je prava neuka stranka. Napačen je sklep sodišča, da med dedinjama sporna dejstva v zvezi s prejetim darilom ne obstojijo. Ta so postala namreč sporna takoj, ko se je pritožnica preko svoje pooblaščenke seznanila z vsebino tožbe z dne 22.3.2014. Prekinitev postopka v tej zadevi tako ni bila zgolj smiselna, pač pa zaradi varstva pravic strank nujno potrebna in pravična. Sodišče je ignoriralo popolnoma utemeljen predlog pritožnice in samovoljno presodilo, da zanjo vračunanje prejetega darila ni sporno (tega pa ni z ničemer pojasnilo). Nenavadno naj bi bilo postopanje sodišča, ki je v obrazložitvi najprej navedlo, da se zapuščinski postopek na podlagi 210. člena ZD prekine in stranke napoti na pravdo, ko so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža. Kljub temu nato postopka ni prekinilo, ampak je odločilo o vračunanju, nato pa v drugem odstavku na strani 7 pritožnico napotilo, da morebitne zahtevke v zvezi s tem proti sodedinji P. uveljavlja v pravdnem postopku. Pritožnici ni jasno, kaj točno naj v postopku zoper sodedinjo zatrjuje, da bo izpodbila pravnomočni sklep, ki stranke zavezuje. Uveljavljanje njenih zahtevkov v pravdi bi bilo popolnoma nepotrebno, saj bi bil enak končni učinek dosežen s tem, ko bi sodišče postopek do pravnomočnosti pravde P 26/2014 prekinilo in sporne nepremičnine (v kolikor se ugotovi, da ni last pritožnice) nato ne bi vračunalo v dedni delež. Izpodbijana odločitev je tudi v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Pravna praznina, ko zakonodajalec za prekinitev zapuščinskega postopka ni izrecno predvidel tudi možnosti, ko spor obstaja med stranko in tretjim, ne more iti na njeno škodo. Sklicuje se na 52. člen ZD in poudarja, da je ta kogentne narave. Zato stranki ne moreta s podajo soglasja vrednosti spremeniti. Dejstvo, da sta sodedinji na zapuščinski obravnavi soglašali, da sodišče kot vrednost darila vzame podatke Geodetske uprave RS, pomeni zgolj to, da sta pristali na njeno cenitev vrednosti nepremičnine na dan daritve (upoštevajoč dan zapustnikove smrti), saj sta oziroma je pritožnica menila, da ocena odraža dejansko vrednost nepremičnine (temu pa ni tako). Podatki informativnega izračuna GURS za dan 23.4.2014 (ko je bila opravljena zapuščinska obravnava), s katerimi sta se stranki (kljub temu, da vsebine nista poznali strinjali) strinjali, so močno pretirani. Darilo se ocenjuje po stanju na dan daritve oziroma kvečjemu v povezavi s stanjem na dan zapustnikove smrti. S tem, ko ni ugotavljalo vrednosti darila na dan daritve (upoštevajoč dan smrti zapustnika), je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Upoštevajoč čas zapustnikove smrti in čas darovanja je namreč vrednost darila po GURS (lahko) bila veliko nižja kot na dan 23.4.2014. 3. Sodedinja I. P. je v odgovoru predlagala, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 3. točko drugega odstavka 210. člena ZD(1) zapuščinsko sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež. Kot je pravilno obrazložilo že zapuščinsko sodišče(2) (in kot jasno izhaja iz same zakonske dikcije), pride navedeno v poštev samo takrat, ko takšna sporna dejstva obstojijo med dediči (ki so stranke zapuščinskega postopka), in ne ko obstojijo med dedičem in tretjim.(3) Takšnih spornih dejstev pa v konkretnem primeru med dedinjama ni bilo. Da je pritožnica s strani zapustnika prejela darilo, in sicer parceli št. 365/4 in 365/5 obe k.o. X, je jasno razvidno iz njenih izjav, podanih na zapuščinskih obravnavah dne 29.1.2008 in (nato predvsem) dne 23.4.2014. Čeprav v obravnavani pritožbi očita, češ da zaključek zapuščinskega sodišča, da je darilo dobila, ne drži (oziroma da je zmoten), pa nato takoj v nadaljevanju (pritožbe) sama (ponovno) potrdi, da je darilo prejela (ko navaja, da je na zapuščinski obravnavi dne 23.4.2014 prejem darila, na katerega se je sklicevala sodedinja, priznala, ker se ji je to, „saj ga je nenazadnje tudi prejela“, zdelo pravično in pošteno). Torej tudi v sami pritožbi potrjuje prejem darila. Drugačne pritožbene navedbe so zato protislovne in neprepričljive. Okoliščina, ali naj bi zaradi tožbe tretjega v zvezi eno od obeh parcel ostala njena lastnica, pa na dejstvo, da med sodedinjama obstoj darila ni bil sporen, nima nobenega vpliva.

6. Pritožbenemu navajanju, da so s trenutkom, ko se je preko svoje pooblaščenke seznanila z vsebino tožbe tretjega, dejstva v zvezi z darilom (oziroma njegovim vračunanjem v dedni delež) postala sporna, ni moč slediti. Prvi razlog je ta, da je pritožnica na naroku dne 23.4.2014 (torej po prejemu tožbe, iz katere je jasno razvidno, kaj se zoper njo uveljavlja) priznala prejem darila (pri čemer njeno sklicevanje na pravno neukost upoštevaje, da je bila ves čas zapuščinskega postopka - torej tudi dne 22.4.2014, ko naj bi tožbo prejela, in na samem naroku dne 23.4.2014 - zastopana po pravno kvalificiranem pooblaščencu, ni prepričljivo), drugi (ki je še pomembnejši) pa je prej omenjena okoliščina, da zgolj spornost dejstev(4) (ali celo tek postopka) med dedičem in tretjim ne zapade pod 210. člen ZD.(5) V zapuščinskem postopku se „urejajo“ pravna razmerja med dediči v zvezi z zapuščino. Zato okoliščina, da ZD ne predvideva prekinitve zapuščinskega postopka v primeru spora (ali celo postopka) med dedičem in tretjim, ne pomeni, da imamo opravka s pravno praznino (oziroma primerom, ki bi moral biti prav tako pravno reguliran, pa neupravičeno ni). Iz istega razloga je povsem brezpredmetno tudi razglabljanje o tem, da naj bi bila takšna prekinitev v konkretnem primeru smiselna (ekonomična).

7. Napačno je tudi navajanje, češ da naj bi bil 52. člen ZD kogentne narave in da se stranke (dediči) o vprašanjih, ki jih ureja, ne morejo dogovoriti drugače. Od kje pritožnici argumenti za tak zaključek, ni razvidno. Sodedinji sta na zapuščinski obravnavi dne 23.4.2014 soglašali, da se glede vrednosti nepremičnin, ki sodijo v zapuščino, in tistih, ki so bile pritožnici s strani zapustnika podarjene, upoštevajo podatki informativnega izračuna GURS. Tudi v tem delu pride pritožnica sama s seboj v nasprotje. Na eni strani namreč zatrjuje, da sta sodedinji (kljub temu da vsebine nista poznali) pristali na podatke informativnega izračuna GURS na dan 23.4.2014, na drugi strani pa, da njuno soglasje pomeni zgolj to, da sta pristali na cenitev vrednosti s strani GURS na dan daritve oziroma upoštevajoč dan zapustnikove smrti.(6) Da bi bila vrednost omenjenih nepremičnin upoštevaje informativni izračun GURS drugačna kot vrednost na dan zapustnikove smrti, kakor to predvideva 52. člen ZD (in ne dan daritve, kot to zmotno navaja pritožba), tudi sicer z ničemer ni izkazano. Pritožnica zgolj navaja, da naj bi bilo temu (lahko) tako, a teh svojih (hipotetičnih) pomislekov ne konkretizira niti z ničemer ne izkaže. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijanih sklepov niso relevantne.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijana sklepa zapuščinskega sodišča potrdilo (2. točka 365. člena ZPP(7) v zvezi s 163. členom ZD). Ker s pritožbo ni uspela, pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi dedinja I. P. sama krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami

(2) Očitek, da zapuščinsko sodišče svoje odločitve ni obrazložilo, seveda ne drži. (3) Te ugotovitve v celoti veljajo tudi za 211. in 212. člen ZD.

(4) Tudi tistih, ki so relevantna za vprašanje vračunanja v dedni delež.

(5) Povsem zgrešen je tudi očitek, češ da je zapuščinsko sodišče v izpodbijanem sklepu najprej navedlo, da se zapuščinski postopek na podlagi 210. člena ZD prekine in stranke napotijo na pravdo, a nato kljub temu postopka ni prekinilo. Zapuščinsko sodišče nikjer ni navedlo, da se prekine konkretni zapuščinski postopke, ampak zgolj obrazložilo, katere so (v zakonu predvidene) predpostavke za prekinitev (po 210. členu ZD).

(6) Iz kje naj bi bila razvidna takšna cenitev, ni jasno.

(7) Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.