Jedro

Delavcu - invalidu III. kategorije pred 1.1.2006 ni bilo mogoče zakonito podati redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga (kar velja tako za odpoved PZ, kot za odpoved PZ s ponudbo nove).

Skladno s 1. odstavkom 116. člena ZDR se dopustnost podaje odpovedi PZ iz poslovnega razloga invalidu III. kategorije veže na predpise o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (od 102. do

105. člena ZPIZ-1), ki urejajo odpoved PZ delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti ali poslovnega razloga. Te določbe so se začele uporabljati šele z dnem uveljavitve Uredbe Vlade RS o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov dne 1.1.2006 in zato do tega datuma invalidu III. kategorije ni bilo mogoče zakonito odpovedati PZ iz poslovnega razloga, kar pomeni, da je bilo varstvo absolutne narave, po 1.1.2006 je varstvo invalida

II. in III. kategorije pred odpovedjo PZ zaradi invalidnosti ali iz poslovnega razloga le relativno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpobijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka vročila tožniku dne 16.1.2004, je nezakonita.

Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še traja z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto priučeni poklicni delavec III - garderober.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 354.249,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2.2.2005 do plačila."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16.1.2004 nezakonita in da je tožnik pri toženi stranki še naprej v delovnem razmerju s toženo stranko, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov.

Navaja, da zdravniško potrdilo z dne 14.10.2003 ne more biti dokaz o ustreznosti ponujenega delovnega mesta "priučeni poklicni delavec II" njegovi preostali delovni zmožnosti. Prav tako tudi ne mnenje zdravstvene komisije za pritožbe. To je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Zato bi moralo sodišče prve stopnje zahtevku ugoditi. Premestitev na drugo delovno mesto je možna le, če ustrezna zdravstvena komisija ali druga ustanova ugotovi, da ponujejo delovno mesto ustreza invalidovi delovni zmožnosti in če ugotavlja, ali obstaja nevarnost poslabšanja invalidnosti. Že iz opisa delovnega mesta izhaja, da bi tožnik na novem delovnem mestu delo opravljal pretežno stoje, od tega pa je večino hoje in da sedečega dela praktično ni. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedeniškemu mnenju, ki bi mu bilo lahko v pomoč le glede strokovnih vprašanj. Nanj je imel tožnik vrsto pripomb, vendar pa je sodišče kljub temu ugotovilo, da je mnenje prepričljivo. Ne da bi ponavljal številne ugovore zoper ugotovitve izvedenca tožnik ponovno poudarja, da ponujeno delo ni bilo ustrezno. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik razvrščen v

III. kategorijo invalidnosti že od leta 1991. Delo priučenega poklicnega delavca III. - garderoberja je opravljal od leta 1994 po pogodbi o zaposlitvi z dne 26.9.1994. Ker je v letu 2003 tožena stranka modernizirala garderobe in ukinila klasično obliko prevzemanja, hranjenja in izdajanja prtljage ter jo nadomestila z garderobnimi omaricami, je postalo opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno.

Po 1. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca zakonit razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je modernizacija garderobnega poslovanja utemeljen organizacijski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba pravilno opozarja, da delovno mesto priučeni poklicni delavec II po opisu delovnih nalog in trajanju posameznih faz dela ni ustrezno. Med strankama ni bilo sporno, da je bil po sklepu SPIZ iz leta 1991 tožnik sposoben za vsa lažja dela, kjer ni veliko hoje in stoje. Izvedenka medicinske stroke je ugotovila, da je delo primerno glede na tožnikovo zdravstveno stanje, pri čemer pa ni upoštevala, da njena naloga ni bila ocenjevanje tožnikove sposobnosti za delo (ta sposobnost je bila ugotovljena s sklepom SPIZ), ampak da ugotovi, ali delo ustreza omejitvam, ki so bile tožniku priznane s sklepom SPIZ. Da delo ne ustreza tem omejitvam pa je mogoče ugotoviti celo brez izvedeniškega mnenja. Iz opisa del namreč izhaja, da bi moral tožnik delo opravljati pretežno stoje z veliko hoje (priloga B9).

Od štirinajstih opisanih nalog so samo tri take, ki jih je mogoče opraviti tudi sede (primopredaja ključev, podpis nastopa službe, intervencija na Policijo), vse druge pa je mogoče opraviti le stoje oz. izjemoma izmenično stoje in sede - oddajanje skuterjev in vodenje evidence. Zato tožniku ponujeno delo ni bilo ustrezno.

Vendar pa to glede na tožnikov status invalida III. kategorije niti ni pomembno, saj delodajalec v spornem obdobju invalidu III.

kategorije ni mogel zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (1. alinea 1. odstavka 88. člena ZDR) niti mu ni mogel zakonito podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (90. člen ZDR). ZDR namreč invalidom II. in III. kategorije zagotavlja posebno varstvo. V 1. odstavku 116. člena zakon določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. in III.

kategorije ali iz poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Dopustnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu

III. kategorije veže na predpise o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, konkretno na določbe od 102. do 105. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti ali iz poslovnega razloga. Vendar pa je ZPIZ-1 v 446. členu določil, da se te določbe pričnejo uporabljati 1.1.2003; Novela ZPIZ-1C (Ur.

l. RS, št. 109/2001) je 446. člen spremenila tako, da se določbe od 102. do 105. člena začnejo uporabljati z dnem uveljavitve novega zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, vendar najpozneje s 1.1.2004. S kasnejšo novelo ZPIZ-1E (Ur. l. RS, št. 135/2003) je bil ta datum nadomeščen s 1.1.2005. Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur.

l. RS, št. 63/2004 s sprem.) je v 110. členu določil, da se ne glede na določbo 446. člena ZPIZ-1 določbe od 102. do 105. člena ZPIZ-1 začnejo uporabljati z dnem uveljavitve uredbe Vlade RS iz

3. odstavka 63. člena ZZRZI. Ta t.im. Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (Ur. l. RS, št. 111/2005) pa je začela veljati šele 1.1.2006. Do tega datuma invalidu III. kategorije ni bilo mogoče zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kar pomeni, da je bilo varstvo absolutne narave, od 1.1.2006 pa je to varstvo le relativne narave.

Ker je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo in tožniku prisodilo potrebne stroške postopka. Na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP mu jih mora povrniti tožena stranka in sicer za tožbo 300 točk, za eno pripravljalno vlogo 300 točk (z dne 10.3.2004) in eno 225 točk (z dne 26.1.2005). Druge tri niso bile potrebne, saj le ponavljajo že povedano oz. navajajo, kar bi bilo lahko navedeno že v tožbi. Nadalje je upravičen do povrnitve stroškov za pristop na prvi narok v višini 300 točk in za pristop na naslednje tri po 150 točk s trajanjem 100 točk, skupaj 1.675 točk oz. 184.250,00 SIT, povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV pa 224.785,00 SIT. Stroški izvedenke znašajo 129.464,00 SIT.

Ker s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.