Jedro

Iz sodne prakse Evropskega sodišča izhaja, da transpozicija določb direktive samo prek upravne politike ali sodne prakse ne zadošča. Dokler zakonodajalec opredelitve pojma preganjanja ne bo vnesel v ZAzil, je zato nujno, da tožena stranka v azilnih postopkih uporablja opredelitev pojma preganjanja, kot ga je sodišče, sklicujoč se na Direktivo št. 2004/83/EC, navedlo v tej sodbi in citirani sodni praksi. Kajti brez pravilne opredelitve in uporabe pojma preganjanja tudi ni mogoče na pravilen način ugotavljati pravno relevantnega dejanskega stanja in napraviti pravilne dokazne ocene.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. … z dne … odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka, po predhodni združitvi postopkov, na podlagi 2. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) kot očitno neutemeljeni zavrnila prošnji AA (roj. …) in BB (roj. …). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da sta tožnika Kosovo zapustila, ker so ju Albanci obsojali, da živita v isti skupnosti z Romi in Srbi. Ker nista imela svojega domovanja, sta se naselila v prazno romsko hišo. Albanci so ju zaradi tega obsojali, da se družita z Romi in Srbi. BB je povedal, da je na dom pogosto dobival grozilna pisma, najverjetneje s strani Albancev, da naj se odseli, drugače bo mrtev. Da so pisma pošiljali Albanci, je prosilec predvideval zaradi dejstva, da so bila napisana v albanščini, ni pa izključeno, da so jih pisali Srbi ali kdo drug. Fizično ga niso pretepali, ker se je temu izogibal. V njegovem kraju so živeli tudi drugi Albanci, a je bil prosilec bolj izpostavljen, ker je bil prišlek. Ker ga je bilo strah za življenje in je bil stalno ogrožen ter ni bil svoboden, sta se z ženo odločila, da bosta odšla iz države. Albanci, ki so mu grozili, so prihajali v civilnih temnih oblačilih in so prihajali pretežno v večernih urah, da jih je bilo težje opaziti oziroma prepoznati. Prosilec je grožnje prijavil naključnemu policistu na cesti, a policija ni naredila nič konkretnega. Ustrezne zaščite ni dobil. Prosilec je bil tudi član stranke PDK, a ker je nameraval nadaljevati študij, je iz stranke izstopil. Na vprašanje, ali je bil preganjan zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti in pripadnosti določeni družbeni skupini v matični državi, je povedal, da ni bil preganjan. Ko povzema navedbe AA, pa tožena stranka med drugim pravi, da je fizično niso pretepali, ker je bila ves čas doma in ni bila izpostavljena nevarnosti. Bilo pa jo je strah za njeno življenje in življenje njenega moža. Ko je mož odhajal na delo, je bila ves čas zaklenjena v hiši in ni odhajala nikamor.

V nadaljevanju tožena stranka podaja razlago pospešenega postopka. Tožena stranka je mnenja, da iz izjav prosilcev, ki sta jih podala ob vložitvi prošnje za azil, očitno, da jima v matični državi ne grozi preganjanje, kot je to v svoji knjigi The Law of Refugee Status opredeli James C. Hathaway in kot to izhaja iz Direktive št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma oseb, ki kakor koli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in o vsebini priznane zaščite, O J L 304/12, 30. 9. 2004; v nadaljevanju Direktiva št. 2004/83/EC). Na podlagi teh dveh virov tožena stranka izpeljuje, da mora biti preganjanje "trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, pa ga ne preprečijo. Preganjanje je torej trajna ali sistematična nesposobnost države, da bi posameznika zaščitila pred kršenjem ene izmed bistvenih pravic oziroma svoboščin, priznanih s strani mednarodne skupnosti." Tožena stranka ugotavlja, da tožnika preganjanja zaradi teh razlogov ne navajata. Pred odločitvijo je tožena stranka preučila dejstva iz poročila Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OSCE) o stanju v občini Obiliq, 2005 (OSCE Municipal Profile, February 2005), poročilo angleškega notranjega ministrstva, Direktorata za imigracijo na Kosovu (UK Home Office, Immigration & Nationality Directorate, April 2005 – http://www.homeoffice.gov.uk/ind/en/ho

me laws police/country information/operation guidance/kosovo.html, poročila UNHCR o osebah, ki še vedno potrebujejo zaščito na Kosovu, (UNHCR Position on the Continued International Protection Needs of Individuals from Kosovo, March 2005). Iz poročila angleškega notranjega ministrstva, Direktorata za imigracijo o Kosovu povzema, da je ljudem, ki se družijo z Romi in Srbi na voljo dovolj zaščite. UNMIK, KPS in KFOR zagotavljajo zaščito in da je na voljo dovolj pravnih sredstev za odkrivanje, preganjanje in kaznovanje morebitnih kaznivih dejanj s tega področja. Podelitev azila bi bila smiselna v izjemnih primerih, ko bi posameznik lahko dokazal, da je bil v nevarnosti zaradi posebnih dejstev, v zvezi s svojo osebno zgodovino in da zaradi teh dejstev ni imel na voljo dovolj zaščite, selitev v notranjost pokrajine pa ni bila mogoča. V primeru prosilcev za azil BB in AA pa iz njunih osebnih zgodovin, kakor sta jo predstavila v svoji prošnji za azil dne 28. 7. 2005 ni razvidno, da sodita v navedeno kategorijo oseb. Tožena stranka odločitev opira tudi na sodbo Upravnega sodišča št. U 825/2003-22 (primer ZZ), v kateri je sodišče med drugim zavzelo stališče, da se kosovski Albanci, ki predstavljajo večinsko prebivalstvo v kraju, od koder prihajajo, lahko vrnejo na svoje domove brez strahu pred preganjanjem oziroma brez strahu pred tem, da bi bili ogroženi. Upravno sodišče je v omenjeni sodbi mnenja, da po umiku srbskih oboroženih sil in uvedbi uprave Združenih narodov, veliki večini etničnih Albancev ne grozi preganjanje in jim država nudi ustrezno zaščito. Tožena stranka zato ugotavlja, da je v konkretnem primeru na podlagi izjav, ki sta jih prosilca BB in AA podala v svoji prošnji za azil dne 28. 7. 2005 mogoče zaključiti, da prosilcema v matični državi ne grozi preganjanje, osnovano na podlagi obtožb, da sta zato, ker živita v najetem stanovanju, ki je last nekega Roma, sodelavca Romov in Srbov. Odločitev je oprla na drugo alinejo drugega odstavka 35. člena ZAzil. Tožnika vlagata tožbo sicer iz vseh razlogov, vendar pa z vidika dejanskega stanja opis preganjanja ponavljata glede na njune izjave ob podaji prošnje za azil. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in v nasprotju z dokazili v spisu. Tožena stranka ni odločala le na podlagi navedb v prošnji za azil, ampak je preverila politično situacijo na Kosovu, da bi ugotovila ali tožnikoma grozi preganjanje ali ne. Ker je tožena stranka oprla odločitev tudi na podatke iz mednarodnih poročil o stanju na Kosovu, bi tožnika morala imeti možnost, da se pred izdajo odločbe izjavita o dejstvih iz poročil. Očitno iz tožnikovih prošenj ni bilo razvidno, da bi bila njuna prošnja očitno neutemeljena, zato je tožena stranka mimo pogojev, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil, odločala po t.i. hitrem postopku, čeprav za to ni bilo pogojev. Ker tožena stranka ni zaslišala tožnikov, jima ni omogočila aktivno sodelovati v postopku. S tem je kršila določbo 29. člena ZAzil, ki določa, da je potrebno prosilca zaslišati. Tožena stranka ni presojala, ali so podani pogoji za azil iz humanitarnih razlogov. Odločba tako ne vsebuje razlogov o tem ali bi vrnitev tožnikov v matično državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto. Tožena stranka se v odločbi sklicuje na priročnik Jamesa C. Hathawaya. Pravni viri za odločanje o azilu so zgolj ZAzil, Konvencija o statusu beguncev in Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne pa priročniki. Tožnika predlagata, da sodišče opravi glavno obravnavo in ju zasliši, da bosta lahko podrobneje pojasnila dogodke, ki so se jima pripetili na Kosovu. Tožnika prav tako predlagata, da sodišče vpogleda v vsa poročila, navedena v odločbi, jih prevede in v celoti prebere. Predlagata, da sodišče odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje oziroma da odločbo spremeni. Prosita za oprostitev plačila sodnih taks.

Obrazložitev k prvi točki: Tožba je utemeljena.

Sodišče je tožbi ugodilo, ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo glede opredelitve pojma preganjanja in zaradi odločbe Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-968/05 z dne 24. 11. 2005 V zvezi z drugim razlogom je obrazložitev sodbe v določenem delu identična, kot jo je sodišče zavzelo že v upravnem sporu v zadevi U 2639/2005 z dne 14. 12. 2005: Upravno sodišče je v sodbi v zadevi U 322/2005 z dne 9. 3. 2005 zavzelo stališče, da z vidika ZAzil tožena stranka ne more odločati v pospešenem postopku, če v postopku za ugotavljanje dejanskega stanja podrobno ugotavlja dejstva, tako da predhodno pridobi in oceni dejansko stanje na podlagi številnih poročil iz različnih virov o varnostnem stanju in potencialni nevarnosti preganjanja tožnika v izvorni državi. To stališče se v upravno-sodni praksi ni uveljavilo navkljub kasnejši sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 1162/2005 z dne 5. 10. 2005, v kateri je tudi Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je obravnavanje prošnje za azil v pospešenem postopku utemeljeno tedaj, ko iz same vloge izhaja, da so podani pogoji iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Ustavno sodišče RS je z odločbo v zadevi Up-968/05 z dne 24. 11. 2005 zavzelo stališče glede izvedbe pospešenega postopka po ZAzil z vidika procesnih standardov iz 22. člena Ustave (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004), ki je relevantno tudi v obravnavani zadevi. Ustavno sodišče je v tej zadevi (v postopku ustavne pritožbe v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 1581/2005 z dne 10. 8. 2005) ugotovilo, da tožena stranka ni odločala samo na podlagi navedb v prošnji za azil, ampak je preverjala politično situacijo na določenem območju v izvorni državi (Srbiji in Črni Gori), da bi presodila objektivno situacijo v izvorni državi tožnika z vidika možne subjektivne ogroženosti oziroma z vidika vprašanja ali tožniku grozi preganjanje v izvorni državi; ker je tožena stranka odločitev oprla tudi na podatke iz mednarodnih poročil o stanju na Kosovu, bi tožnik moral imeti možnost, da se pred izdajo odločbe o teh dejstvih izjavi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-968/05, 7. odstavek). Tudi v obravnavani zadevi je tožena stranka ugotavljala dejansko stanje glede preganjanja Albancev na Kosovu s strani večinskega prebivalstva, v primeru da gre za osebe, ki jim je mogoče očitati sodelovanje s Srbi ali Romi, prek več mednarodnih poročil. Zaradi tega bi tožnika morala imeti možnost, da se v postopku zaslišanja (24., 29. in 33. člen ZAzil) izjavita o objektivnih in subjektivnih okoliščinah možnega preganjanja v primeru njune vrnitve na Kosovo. Med dokaznim postopkom na podlagi izjave prosilca za azil ob podaji prošnje za azil (63b. člen ZAzil) in dokaznim postopkom po 24., 29. členu in 33. členu ZAzil je namreč pomembna razlika. Upravna praksa kaže, da je izjava prosilca za azil ob podaji prošnje za azil s strani uradne osebe voden in bolj ali manj standardiziran intervju s prosilcem za azil, pri katerem je lahko prisoten svetovalec za begunce, vendar pa to procesno dejanje (po 63b. členu ZAzil) ni namenjeno prosilcu za azil, da bi natančno in celovito, ter z dokazi utemeljeval preganjanje v izvorni državi, ker to ni zaslišanje v smislu navedenih členov iz 24., 29. in 33. člena ZAzil, ampak je namen procesnega dejanja po določilu 63b. člena ZAzil pridobiti prvo izjavo prosilca za azil z namenom ugotoviti, ali ni prošnja za azil očitno neutemeljena. Zato je Upravno sodišče že v sodbi v zadevi U 1534/2004 z dne 16. 8. 2004 postavilo stališče, da tožena stranka lahko - kljub temu, da je zakonodajalec postavil, da mora pristojni organ vsakega prosilca za azil osebno zaslišati (1. odstavek 29. člena ZAzil), ker je zakonodajalec namen zaslišanja prosilca za azil med drugim vezal tudi na utemeljevanje razlogov za prošnjo za azil (2. alineja 2. odstavka 29. člena ZAzil) - prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne že na podlagi vložene prošnje za azil, vendar samo pod pogojem, da so prosilcu za azil ob podaji omenjene izjave zagotovljeni določeni procesni standardi, zlasti: prejem brošure o informacijah za prosilce za azil v Sloveniji; seznanitev s pravicami in dolžnostmi ter pravili postopka; pomoč tolmača; možnost udeležbe svetovalca za begunce; postavitev konkretnih vprašanj prosilcu za azil, ki se nanašajo na pogoje oziroma okoliščine preganjanja. Ne sme pa tožena stranka odločati v pospešenem postopku, če je za ugotovitev dejanskega stanja potreben vpogled in ocena dejstev v številna poročila o stanju v izvorni državi, kajti v tem primeru tožena stranka z izjavo tožnika ob podaji prošnje za azil dobi le najbolj osnovna pojasnila prosilca za azil, brez da bi prosilec za azil imel možnost dokazovanja ali natančnejšega utemeljevanja in pojasnjevanja. V takem primeru in takšen je primer tudi v obravnavani zadevi prosilec za azil lahko učinkovito varuje svoje pravne interese šele v fazi upravnega spora, ko je prvič seznanjen s poročili, ki jih je o stanju v izvorni državi uporabila tožena stranka za upravno odločitev in pridobi možnost (nasprotnega) dokazovanja. Poleg tega je treba upoštevati, da je dokazno breme v azilnem postopku po ZAzil deljeno (3. in 4. odstavek 24. člena, 1. odstavek 33. člena ZAzil, sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I-Up-68/2002 z dne 23. 1. 2002), zato ni prav, če prosilec za azil dobi učinkovito možnost za dokazovanje in utemeljevanje prošnje šele v upravnem sporu.

Vendar pa tožeča stranka v konkretnem primeru z razliko od upravnega spora v zadevi U 2639/2005 z dne 14. 12. 2005 v tožbi ni z dejstvi iz mednarodnih poročil utemeljevala, da je dokazna ocena tožena stranke glede obstoja preganjanja tožnikov v izvorni državi napačna, ampak v tožbi zgolj pavšalno trdi, da je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, sicer pa ponavlja dejanske navedbe iz prošnje za azil, konkretno in argumentirano pa navaja le ugovora napačne uporabe materialnega prava in napake v postopku, ker tožnika nista bila zaslišana. Zato sodišče v tej zadevi ni presodilo, da je tožba utemeljena samo zaradi odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 24. 11. 2005 in zaradi dejstva, da tožnika v tožbi uveljavljata, da bi morala biti zaslišana v upravnem postopku, ker tožena stranka ni odločala samo na podlagi njunih prošenj za azil, ampak je presodilo, da je tožba utemeljena zaradi omenjene postopkovne napake (po odločbi Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-968/05) v povezavi z napačno uporabo materialnega prava v konkretnem primeru.

Temeljni namen upravnega spora v azilnih zadevah je enak kot v drugih upravnih zadevah, to pa je presoja zakonitosti upravne odločbe tožene stranke (določili 1. in 6. odstavka 39. člena ZAzil). Sodišče samo reši stvar v smislu 3. odstavka 39. člena ZAzil le, če se je od izdaje prvostopenjske odločbe spremenilo dejansko stanje, ali če sodišče ugotovi, da so bila dejstva v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena. V konkretnem primeru iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi se dejansko stanje spremenilo, sodišče pa ne more presoditi, ali je tožena stranka zmotno ali nepopolno ugotovila dejansko stanje, razen v smislu prvega razloga zaradi katerega je sodišče tožbi ugodilo - to pa je, da tožena stranka ni dala možnost tožeči stranki dokazovanja v upravnem postopku v smislu odločbe Ustavnega sodišča z dne 24. 11. 2005. Sodišče ni samo dopolnilo postopka in odpravilo te pomanjkljivosti zaradi tega, ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo glede opredelitve pojma preganjanja. Da sodišče lahko ugotovi zakonitost izpodbijanega akta z vidika pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja in pravilne subsumcije dejstev na zakonski dejanski stan, je bistveno, da tožena stranka izhaja iz pravilne uporabe materialnega prava. V konkretnem primeru gre za opredelitev pojma preganjanja, čemur ugovarjata tudi tožnika v tožbi. Glede opredelitve pojma preganjanja iz določila 1. člena ZAzil je sodišče že v sodbah v zadevah U 2488/05 in U 2558/05 z dne 30. 11. 2005 zavzelo naslednje stališče, ki je relevantno tudi v konkretnem primeru, ker se tožena stranka tudi v tej zadevi napačno sklicuje na delo J. C. Hathawaya in Direktivo št. 2004/83/EC v zvezi z zakonskim dejanskim stanom pojma preganjanja.

Sodišče je toženo stranko že v sodbi v zadevi U 1534/2004 z dne 16. 8. 2004 opozorilo, da Direktiva št. 2004/83/EC lahko služi kot pomagalo pri interpretaciji materialno-pravnega pojma preganjanja, vendar pa mora biti tožena stranka natančna pri uporabi besedila Direktive št. 2004/83/EC. Tožena stranka tudi v konkretnem primeru netočno navaja, da se za preganjanje šteje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, pa ga ne preprečijo. To ni besedilo Direktive št. 2004/83/EC. Druga napaka pri opredeljevanju materialno-pravnega pojma preganjanja se nanaša na sklicevanje tožene stranke na pojem preganjanja, kot ga je opredelil James C. Hathaway v knjigi The Law of Refugee Status (1991). Sodišče je toženo stranko že v sodbi v zadevi U 1474/2004 z dne 9. 8. 2004 opozorilo na določene omejitve pri uporabi teoretičnih del akademikov za pomoč pri interpretiranju in uporabljanju materialno-pravnih pojmov v upravnem in sodnem postopku. Prvi problem sklicevanja na ta vir je v tem, da je nosilni stavek, ki ga tožena stranka črpa iz navedenega vira in sicer da mora preganjanje pomeniti "trajno in sistematično kršenje temeljnih človekovih pravic" v nasprotju s temeljnim besedilom 1.a. odstavka 9. člena Direktive št. 2004/83/EC, po katerem mora biti preganjanje zadosti resno bodisi po naravi bodisi zaradi ponavljanja takih dejanj. To pomeni, da po Direktivi št. 2004/83/EC dejanje preganjanja v smislu Konvencije o statusu beguncev in Protokola o statusu beguncev (Ženevska konvencija, Uradni list RS, št. 9/92 - MP) ni nujno, da je trajno in sistematično, če je po naravi zadosti resno (intenzivno). Poleg tega nadaljnja izpeljava opredelitve preganjanja po viru J. C. Hathawaya s strani tožene stranke sploh po vsebini ne ustreza navedenemu delu. Iz dela "Pravo o statusu begunca" namreč ni mogoče izpeljati sklepa, da mora preganjanje pomeniti nenehno trpinčenje oziroma mučenje, kot to navaja tožena stranka. Nadalje opredelitve J. C. Hathawaya tudi ni mogoče enačiti oziroma uporabljati skupaj z Direktivo št. 2004/83/EC, ker je opredelitev omenjenega avtorja bistveno bolj široka, to je ugodna za prosilce za azil, kot je opredelitev preganjanja v Direktivi št. 2004/83/EC, ki je bistveno bolj restriktivna.

J. C. Hathaway opredelitev preganjanja opira na teoretično zvezo med nezmožnostjo države izvora, da zaščiti pravice begunca, pri čemer se avtor opira na po njegovem mnenju "prevladujoča stališča" v upravno-sodni praksi držav podpisnic Ženevske konvencije. Iz njegovega dela pa je razvidno, da avtor največ referenc uporabi iz prakse v Kanadi, ki ima precej liberalno politiko opredeljevanja pojmov iz azilnega prava. Po Hathawayu so tri temeljne premise pri opredeljevanju pojma preganjanja naslednje: Prva premisa je, da preganjanje pomeni trajno ali sistematično kršenje človekovih pravic, ki je posledica nezmožnosti države zagotoviti zaščito. Druga premisa je, da pravice, ki se v skladu s hierarhijo mednarodnega prava lahko štejejo za temeljne človekove pravice v kontekstu varstva fizične, moralne in intelektualne integritete begunca, predstavljajo tri skupine. Prvo skupino predstavljajo t.i. absolutne pravice in med njimi poleg ostalih Hathaway šteje na primer tudi pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi. Drugo skupino sestavljajo pravice, katerih kršenje na splošno pomeni preganjanje, razen če se ne dokaže, da je bila odsotnost zaščite države utemeljena zaradi nujnih okoliščin (izrednih razmer), če ta odsotnost zaščite ni pomenila kršenja drugih mednarodnih pravil in če ni šlo za diskriminatorno odtegovanje zaščite. Med te pravice po Hathawayu med drugim spadajo tudi prepoved arbitrarnega odvzema prostosti, pravica do poštenega sojenja v kazenskem postopku, enakost pred zakonom, varstvo osebne in družinske zasebnosti, svoboda gibanja in izbire bivališča, svoboda združevanja in izražanja, sindikalna svoboda, sodelovanje pri upravljanju, prepoved diskriminacije pri zaposlovanju v javnih službah, pravica do sodelovanja na volitvah. Tretjo skupino pravic, katerih kršitev lahko pomeni preganjanje v smislu Ženevske konvencije, tako kot jo razlaga J. C. Hathaway, pa tvorijo tiste pravice, ki se uresničujejo ob upoštevanju določila 2. člena Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (MPESKP, Uradni list RS, MP, št. 7-36/1971, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN … Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92), če država ne izpolni svoje obveznosti po 2. členu MPESKP, ali če država določeno manjšino izključi iz uživanja teh pravic, med katere pa Hathaway uvršča: pravico do dela, pravico do pravičnih pogojev za delo, pravično plačilo in počitek, upravičenja do hrane, obleke, stanovanja, zdravstvene in socialne zaščite, izobraževanja, svobodo umetniškega in znanstvenega izražanja ter uživanja kulturnih in znanstvenih dosežkov (Hathaway, J., C., 1991, The Law of Refugee Status, Butherworths, Canada Ltd, poglavje 4, str. 99-134).

Iz te opredelitve pojma preganjanja izhaja, da je sklicevanje tožene stranke na delo J. C. Hathawaya dejansko nepravilno in da je sklicevanje na delo omenjenega avtorja skupaj s sklicevanjem na Direktivo št. 2004/83/EC pri opredeljevanju pojma preganjanja, nekonsistentno, ker je opredelitev pojma preganjanja po Hathawayu očitno bistveno bolj široka kot je opredelitev preganjanja po Direktivi. Sklicevanje na Direktivo št. 2004/83/EC, tako kot besedilo Direktive št. 2004/83/EC povzema tožena stranka, in sklicevanje na omenjeno teoretično delo pa je nezakonito tudi z vidika prava EU.

Po praksi Evropskega sodišča pravice (v nadaljevanju: ESP) namreč velja, mora sodišče pri uporabi nacionalnega prava, ne glede na to, ali je rok za implementacijo direktive že potekel ali ne, ko nacionalno sodišče interpretira nacionalno pravno normo, le-to interpretirati, kolikor je to mogoče v skladu z besedilom in namenom direktive, zato da bi direktiva lahko dosegla želeni namen; pri tem pa mora sodišče, tako kot je to postavilo ESP v kazenski zadevi, upoštevati splošni pravni načeli zaupanja v pravo in prepovedi retroaktivnosti; direktiva ima pravni učinek na države članice, katerim je namenjena, od trenutka notifikacije (sodbe ESP v zadevah Kolpinghuis Nijmegen BV, Case 80/86 z dne 8. 10. 1980, Marleasing SA, Case C-106/89 z dne 13. 11. 1990, Inter-Environnment Wallonie ASBL, Case C-129/96 z dne 18. 12. 1997).

Ker Direktiva v 1. odstavku 9. člena uporablja pojmovno zvezo "dejanja preganjanja morajo", (acts of persecution must) je na podlagi navedene sodne prakse ESP sodišče v upravnem sporu bistveno bolj striktno vezano na besedilo Direktive št. 2004/83/EC, četudi je le-ta koncipirana tako, da naj bi postavila le minimalne standarde (odst. 8 recitala in 1. člen Direktive), tako da naj bi bilo državam članicam dovoljeno, da obdržijo ali uvedejo bolj ugodne pogoje za določitev statusa begunca, kot jih določa Direktiva št. 2004/83/EC (3. člen). Iz tega sledi, da tudi z vidika prava EU tožena stranka ne sme za vir navajati dela J. C. Hathawaya, ker je njegova opredelitev bistveno bolj ugodna od opredelitve preganjanja po Direktivi št. 2004/83/EC.

Iz povedanega sledi, da tožena stranka sicer lahko vzdržuje v upravno-sodni praksi že vzpostavljeno dejansko raven zaščite beguncev v smislu opredelitve dejanj preganjanja, vendar se mora ob tem striktno držati besedila Direktive št. 2004/83/EC, ki je v določilu 9. člena določna in jasna. Poseben razlog za striktno uporabo besedila Direktive št. 2004/83/EC, ko gre za interpretacijo in uporabo pojma preganjanja je v tem, da se zakonodajalec v določilu 2. odstavka 1. člena ZAzil glede temeljnih materialno-pravnih elementov opredelitve preganjanja sklicuje na Ženevsko konvencijo, Uradni list RS, št. 9/92 - MP), ki pa v slovenskem jeziku v uradnem listu sploh ni bila objavljena, četudi je bila z Aktom o notifikaciji nasledstva konvencij OZN … Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92) prenesena v slovenski pravni red. Kljub dejstvu, da je v zakonodajnem postopku predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o azilu (ZAzil-D, Poročevalec Državnega zbora RS, št. 107, 1. 12. 2005, str. 3-28), ki naj bi bil v funkciji usklajevanja oziroma transpozicije med drugim tudi Direktive št. 2004/83/EC v slovenski pravni red, ZAzil-D ne predvideva opredelitve pojma preganjanja v slovenskem jeziku, ampak se glede tega sklicuje na Ženevsko konvencijo. Iz sodne prakse Evropskega sodišča pravice pa izhaja, da transpozicija določb direktive samo prek upravne politike ali sodne prakse ne zadošča. V zadevi C-144/99, Komisija proti Nizozemski (sodba z dne 10. 5. 2001), ki se nanaša na varstvo potrošnikov, in v kateri je ESP odločilo, da Nizozemska ni izpolnila obveznosti po direktivi, je ESP zavzelo pravno stališče, da celo v primeru, da ustaljena sodna praksa države članice interpretira določila nacionalne zakonodaje tako, da bi bilo to v skladu z zahtevami direktive, to ne more zagotoviti tiste stopnje jasnosti in določnosti, ki je potrebna z vidika načela pravne varnosti (odstavek 21. obrazložitve sodbe ESP), če je namen direktive uzakonitev določenih pravic za državljane držav članic (odstavek 18. obrazložitve sodbe ESP). Po mnenju Upravnega sodišča, če to velja za pravice s področja varstva potrošnikov, še toliko bolj velja za področje azila, kjer stranke uveljavljajo pravice iz mednarodne pogodbe in lahko tudi sodno varstvo zaradi preprečitve kršitve absolutnih človekovih pravic, in je zato na predmetnem področju nujno, da so določbe direktive predmet transpozicije prek zakonodajnega akta, ne pa prek upravno-sodne prakse. Dokler zakonodajalec opredelitve pojma preganjanja ne bo vnesel v ZAzil je zato nujno, da tožena stranka v azilnih postopkih uporablja opredelitev pojma preganjanja, kot ga je sodišče, sklicujoč se na Direktivo št. 2004/83/EC, navedlo v tej sodbi in citirani sodni praksi. Kajti brez pravilne opredelitve in uporabe pojma preganjanja tudi ni mogoče na pravilen način ugotavljati pravno relevantnega dejanskega stanja in napraviti pravilne dokazne ocene.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. in 4. točka 1. odstavka 60. člena ZUS), pri čemer je tožena stranka vezana na pravna mnenja sodišča in stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožnikoma plačilo taks občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživljata, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.