Jedro

Toženec je utemeljeno zavrgel tožnikovo zahtevo, s katero je ta ponovno uveljavljal priznanje pravice do pokojnine po ZPIZVZ, ker se v vmesnem času od izdaje zavrnilne odločbe toženca dejansko stanje glede izplačevanja akontacije vojaške pokojnine, pa tudi pravno stanje, ni z ničemer spremenilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 27. 5. 2009 in sklepa tožene stranke št. ... z dne 30. 1. 2009 ter priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZVZ od 19. 7. 1998 dalje in podredni tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 27. 5. 2009 in sklepa tožene stranke št. ... z dne 30. 1. 2009 ter vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek. Obenem je odločilo, da stroški tožeče stranke bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje. Navaja, da je odločitev sodišča v nasprotju z zakonom o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji in v nasprotju z določbami ZPIZVZ. Tožnik, ki spada med izbrisane, zaradi tega ne sme biti na noben način oškodovan. Nepriznanje pravice do slovenske pokojnine pomeni direktno oškodovanje tožnika. Glede na zakonske fikcije ZUSDDD je tožnik oseba, ki je imel v Sloveniji stalno bivališče ves čas od izbrisa do ponovne pridobitve statusa in ureditve državljanstva Republike Slovenije. Iz tega razloga velja, da je odločba o akontaciji pokojnine v Republiki Hrvaški zgolj prehodnega in začasnega značaja. Sklicevanje na sporazum med Slovenijo in Hrvaško o vojaških pokojninah pomeni napačno uporabo materialnega prava, saj kljub navedenemu tožnik ima pravico do izbire pokojnine, ki jo želi uresničiti v postopku pred organi v Sloveniji. Sporazum je v očitnem nasprotju s številnimi odločbami Ustavnega sodišča in kot tak neustaven. Nenazadnje sporazum izvira iz obdobja pred sprejemom zakonodaje, ki je uredila status izbrisanih. Tožnika je potrebno obravnavati z upoštevanjem načela, da zaradi nezakonitega izbrisa, ne sme trpeti škode. V kontekst odprave škode oziroma škodljivih posledic izbrisa sodi tudi priznanje slovenske pokojnine. Besedilo sporazuma, ki ga v utemeljitvi sodbe citira sodišče, da vojaške pokojnine in druge dajatve ne smejo biti zmanjšane, spremenjene, zamrznjene, zato, ker je uživalec kasneje pridobil stalno prebivališče na območju druge države pogodbenice, ne govorijo, da v konkretnem primeru tožnik nima pravice do slovenske pokojnine. Navedene določbe določajo le obratno, da v konkretni zadevi hrvaški organi tožniku ne bi smeli zmanjšati, spremeniti, zamrzniti pokojnine zato, ker je pridobil stalno prebivališče na območju Republike Slovenije. Obrazložitev izpodbijane sodbe kaže, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, razen tega je obrazložitev pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Glede ugotovitev sodišča, da gre za res iudicata, pripominja, da bi sodišče v tem primeru lahko tožbo zavrglo, česar pa ni storilo. Kljub temu, da sodišče tožniku odreka pravico do izbire pokojnine, tožnik šteje, da to pravico ima. Če ne drugače, pa po uveljavitvi predpisov, ki urejajo status izbrisanih. Ni mogoče trditi, da je tožnik izbirno pravico uresničil že v Republiki Hrvaški, saj ob pridobitvi odločbe o akontaciji pokojnine dejansko ni imel možnosti izbire med slovensko in hrvaško pokojnino, ampak si je zgolj zagotovil osnovno socialno varnost, kar mu je bilo na hrvaškem omogočeno, v Sloveniji pa prav zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva onemogočeno. Ni mu jasno, kam sodišče meri z zaključki, da tožnik ni bil nikoli zavarovanec v Republiki Sloveniji. Napačno je, da se sklicuje na določbe ZPIZ, saj je specialni predpis v tej situaciji ZPIZVZ, ki tožniku daje pravico do pokojnine v Republiki Sloveniji. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba niti ne očita.

Predmet presoje sta v tem postopku upravna akta toženca in sicer dokončna odločba št. ... z dne 27. 5. 2009 in sklep iste opravilne številke z dne 30. 1. 2009, s katerim je toženec tožnikovo zahtevo, vloženo 9. 12. 2008 za priznanje pravice do pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZVZ) na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, da nadaljevanju ZUP), zavrgel. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno takšno odločitev štelo za pravilno in zakonito ter tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Pravilno je štelo, da je v konkretnem primeru izpolnjen dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ker je bila izdana zavrnilna odločba in se po izdaji zavrnilne odločbe dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec z odločbo št. ... z dne 20. 8. 2004, potrjeno z dokončno odločbo št. ... z dne 20. 9. 2004 zavrnil tožnikovo zahtevo, vloženo 19. 7. 2004 za priznanje pravice do pokojnine po ZPIZVZ. Enako je bil v zvezi s citiranima odločbama zaključen tudi sodni postopek. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. Ps 2577/2004 z dne 11. 5. 2006, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 609/2006 z dne 13. 9. 2006 tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo in kot pravilni potrdilo izpodbijani odločbi toženca z dne 20. 8. 2004 in z dne 20. 9. 2004. Kot izhaja iz dokumentacije ima tožnik izplačevanje akontacije vojaške pokojnine že od 1. 1. 1992 priznano z odločbo hrvaškega nosilca zavarovanja, ker je bil tedaj državljan Republike Hrvaške, s stalnim prebivališčem v tej novo nastali državi bivše SFRJ. Glede na Sporazum, ki je bil sklenjen med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o vojaških pokojninah (Ur. l. RS-MP, št. 13/92, v nadaljevanju sporazum/92), ki se glede na 38. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS-MP, št. 21-70/97) še vedno uporablja, je tožnik pravico do izplačevanja akontacije vojaške starostne pokojnine, pridobljene dne 1. 1. 1981 pri nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev v B. (Srbija), po 5. členu v zvezi s 4. členom sporazuma/92 lahko uveljavil le pri nosilcu zavarovanja tiste novo nastale države bivše SFRJ, katere državljan je bil in kjer je tedaj imel stalno prebivališče. Kljub temu, da ima tožnik od leta 2002 stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in da je leta 2004 pridobil še državljanstvo Republike Slovenije, pravice do starostne pokojnine po ZPIZVZ ne more pridobiti. Po izrecni določbi 1. odstavka 5. člena sporazuma/92 se namreč vojaške pokojnine in druge dajatve, uveljavljene po predpisih 2. člena sporazuma, ne glede na nastale morebitne spremembe, ne morejo zmanjšati, spremeniti, zamrzniti, odvzeti ali zavreči. To pa pomeni, da akontacijo vojaške pokojnine tožniku še vedno izplačuje hrvaški nosilec zavarovanja in da tožnik nima pravice do izbire pokojnine. Obrazložitev sodišča prve stopnje v tej smeri ni v ničemer pomanjkljiva.

Z dne 10. 12. 2008 vloženo zahtevo, je tožnik pri tožencu ponovno uveljavljal priznanje pravice do pokojnine po ZPIZVZ, enako kot že z zahtevo z dne 19. 7. 2004, čeprav se dejansko stanje glede izplačevanja akontacije vojaške pokojnine po izdaji zavrnilnih odločb toženca z dne 20. 8. 2004 in z dne 20. 9. 2004, v ničemer ni spremenilo in se tudi ni moglo spremeniti, niti se ni v ničemer spremenila pravna podlaga, na katero je opiral svoj zahtevek. Zato sta izpodbijana upravna akta toženca in sicer sklep št. ... z dne 30. 1. 2009 ter dokončna odločba št. ... z dne 27. 5. 2009, izdana v zvezi s tožnikovo zahtevo, vloženo 10. 12. 2008, na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP o zavrženju tožnikove zahteve za priznanje pravice do pokojnine po ZPIZVZ, pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je pravilno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, ne pa zavrglo, kot zmotno meni pritožba. Skladno z določbo 63. člena v zvezi z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanih citiranih upravnih aktov toženca in odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku. Obe citirani odločbi je sodišče prve stopnje presojalo v obsegu, kot je bil z njima določen, torej v zvezi z zavrženjem tožnikove zahteve. Za vsebinsko obravnavanje zadeve že glede na takšen obseg obravnavanja pred tožencem, pogoji niso bili izpolnjeni.

Pritožbene navedbe, da tožnik sodi med izbrisane, so pavšalne in za pritožbeno rešitev zadeve irelevantne. Pri tem pritožba niti ne pove, v čem naj bi bila odločitev v nasprotju z zakoni, ki jih citira. V tem postopku ne sodišče in niti toženec nista odločala o priznanju pravice do pokojnine po ZPIZVZ vsebinsko. Obrazložitev v zvezi s sporazumom med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško in pravico do izbire pokojnine, se nanaša na pred tem zaključen postopek in izdano zavrnilno odločbo ter na dejansko stanje in pravno podlago, relevantno za odločanje v tem sporu. Zato so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vsebinsko obravnavanje zadeve, neutemeljene. Izpolnjevanja pogojev po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP, pa pritožba sploh ne izpodbija.

Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa neutemeljene, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.