Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke glede upravičenosti članov agrarne skupnosti do odškodnine pomanjkljiva. V trditveni podlagi tožeča stranka ni določno (poimensko) navedla, kdo so bili člani nekdanje agrarne skupnosti v času, ko jim je bilo premoženje odvzeto, prav tako ni določno (poimensko) navedla, kdo so bili člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti v času do 30. 6. 2001 (navedla ni niti tega, kdo so njeni člani, kaj šele, da bi pojasnila, katere osebe so se vanjo včlanile do relevantnega datuma).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 668.028,00 EUR v obveznicah S. d. d., s pripadajočimi zamudnimi obrestmi po Zakonu o Slovenskem odškodninskem skladu (v nadaljevanju ZSOS). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe poimensko naštetim upravičencem izplačati odškodnino v višini 668.028,00 EUR v obveznicah S., d. d., s pripadajočimi zamudnimi obrestmi po ZSOS, in sicer vsakemu izmed upravičencev do 1/93 oziroma znesek 7.183,10 EUR.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je že na prvem naroku za glavno obravnavo navedla, da je bil zahtevek za denacionalizacijo vložen za odvzeto premoženje vseh nekdanjih članov agrarne skupnosti in da za vsakega nekdanjega člana obstoji kot današnji član njegov pravni naslednik, razen za A. A., ki je (bila takrat) še živa. Ob tem je navedla, da se je to ugotavljalo v postopku denacionalizacije, ki teče pred UE Jesenice. Kot dokaz je predlagala vpogled v upravni spis. Tožena stranka je ugovarjala, da je po vpogledu v upravni spis ugotovila, da se več kot štirideset oseb ni včlanilo v ponovno vzpostavljeno agrarno skupnost do poteka roka za vlaganje zahtevkov. Na takšne navedbe pravdnih strank ni sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva podalo nobenih pripomb oziroma poziva na dopolnitev trditev ali dokaznih predlogov, temveč je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti tožbe v smeri aktivne legitimacije. Iz sklepa VS RS II Ips 73/2014 z dne 10. 12. 2015 ne izhaja, da je tožba nesklepčna. V tej pravdi, ki temelji na 10. členu Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS), ni treba ponovno in na enak način kot v upravnem postopku predložiti dokazov, da so osebe iz podrednega tožbenega zahtevka upravičene do odškodnine (da so same ali njihovi pravni nasledniki člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, da so pravočasno vložile zahtevke v upravnem postopku in da so imele jugoslovansko državljanstvo). Iz sodbe VS RS II Ips 180/2013 z dne 28. 8. 2014 izhaja le, da mora sodišče samo rešiti predhodno vprašanje o upravičenosti posameznih članov agrarne skupnosti do vrnitve premoženja in o obstoju ovir ter v zvezi s tem izvesti dokaze, ne izhaja pa, da mora tožeča stranka predložiti vse tisto, kar pričakujeta tožena stranka in sodišče. Iz obrazložitve vsake od upravnih odločb, ki so bile priložene tožbi, izhaja, da so bile zahtevi za vrnitev premoženja priložene vse listine, ki so potrebne po tretjem odstavku 9. člena ZPVAS, in sicer: zgodovinski zemljiškoknjižni izpiski za nepremičnine v času podržavljenja ter izpiski za nepremičnine po današnjem stanju, odločba o podržavljenju, identifikacijsko potrdilo, potrdila o državljanstvu za upravičence in njihove pravne naslednike z dokazili o pravnem nasledstvu ter druge potrebne listine. Te listine se nahajajo v zelo obsežnem upravnem spisu v več fasciklih, tožeča stranka pa ne razpolaga s kopijami teh listin. Upravičenci in njihovi pravni nasledniki so razvidni tudi iz izreka in obrazložitve vsake od zgoraj navedenih upravnih odločb. Tožeča stranka ni dolžna za vsakega upravičenca (ponovno) dokazati, da je upravičen do vračila in da so podane ovire za vračilo nepremičnin v naravi, saj to izhaja iz predloženih upravnih odločb kot javnih listin (prvi odstavek 224. člena ZPP). Dejstva, ugotovljena s strani upravnega organa v upravnih odločbah, se štejejo za resnična, dokler tisti, ki trdi drugače, tega ne dokaže (tretji odstavek 224. člena ZPP). Toženi stranki to ni uspelo, saj ni predložila listin iz upravnega spisa. Vprašanje upravičenosti posameznega upravičenca oziroma nekdanjega člana do vračila odvzetega premoženja je predhodno vprašanje ne glede na obliko vračila (v naravi, odškodnina). To vprašanje je bilo v upravnem postopku že pravnomočno rešeno in je vsebovano v izreku vsake upravne odločbe, ki je priložena tožbi. Sodišču zato ni treba ponovno ugotavljati upravičencev, njihovih pravnih naslednikov in pravočasnosti vložitve zahtevkov za vračilo odvzetega premoženja. V zvezi s sklicevanjem sodišča na zagotavljanje kontradiktornosti je treba opozoriti, da je imela tožena stranka položaj stranke v postopku vračila premoženja po ZPVAS (prvi odstavek 60. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) v zvezi s četrtim odstavkom 8. člena ZPVAS). Če je upravni organ ni pozval v postopek in ji ni dal možnosti sodelovanja v postopku, je imela možnost uveljaviti procesne pravice in izkoristiti pravna sredstva (pritožba, predlog za obnovo postopka), ki jih ZUP nudi osebi, ki bi morala biti udeležena v upravnem postopku. Če jih ni izkoristila, ko je izvedela za postopek vračila premoženja po ZPVAS, to ne more iti v škodo tožeči stranki. Za postopek vračanja premoženja po ZPVAS je tožena stranka izvedela najkasneje z vročitvijo tožbe v predmetnem postopku, že pred tem bi se lahko kot zavezanec za vračilo premoženja v obliki odškodnine o tem seznanila s poizvedbami na pristojnih upravnih enotah, v upravni spis pa je sama vpogledala najkasneje leta 2010. Ker kljub temu vse do danes ni zahtevala udeležbe v postopku vračanja premoženja po ZPVAS, se ne more uspešno sklicevati na nezmožnost sodelovanja v upravnem postopku in posledično tožeči stranki nalagati ponovne predložitve obsežne listinske dokumentacije. Napačno je stališče sodišča, da bi morala tožeča stranka izkazati tudi pravno nasledstvo, pri čemer ne zadošča dokazni predlog za pribavo in vpogled v listine upravnega spisa. Ker upravni postopek še vedno ni zaključen, obseg premoženja, ki bo predmet dedovanja po ZPVAS oziroma Zakonu o agrarnih skupnostih (ZAgrS), še ni dokončno znan, posledično pa tudi niso zaključeni postopki dedovanja po pokojnih upravičencih za vračilo premoženja in niso dokončno znani vsi dediči, ki bodo prevzeli premoženje in članstvo v agrarni skupnosti. Zaradi dolgotrajnega postopka je veliko ustanovnih članov ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti že pokojnih, po njih pa za predmetno premoženje prav tako še ni bilo izvedeno dedovanje in prenos članstva iz nekdanjih članov na danes živeče naslednike. Nekaj članov je umrlo tudi med tem postopkom. Pojasnilo sodišča, da ni nobenega razloga za to, da se posamezni dedič ne bi mogel zaradi tega, ker še ni izdan sklep o dedovanju, včlaniti v ponovno vzpostavljeno agrarno skupnost ali izvrševati drugih pravic iz tega naslova, ne upošteva, da je vprašanje članstva in dedovanja deleža v agrarni skupnosti v primeru odsotnosti sporazuma ali v primeru spora med dediči običajno zelo zahtevno ter nedorečeno pravno vprašanje, ki ga v tej pravdi ni mogoče reševati kot predhodno vprašanje. V primeru tako številčnega članstva, kot je podano v obravnavanem primeru, bi to za tožečo stranko predstavljalo prezahtevno in nesorazmerno pravno breme. Sicer pa 60. člen ZDen določa, da za pravno nasledstvo zadošča, da je verjetno izkazano. Pravno nasledstvo je verjetno izkazano že s predloženimi upravnimi odločbami. Ne drži, da tožeča stranka ni pojasnila, ali je šlo pri podržavljenih nepremičninah za solastnino ali za skupno lastnino. Tožeča stranka se je ves čas sklicevala na odločbe upravnega organa, ki so priloga tožbe in iz katerih je jasno razvidno, da je šlo za skupno lastnino in da se zato odvzeto premoženje tudi vrača kot skupna lastnina. To za toženo stranko ni bilo sporno in v zvezi s tem ni opozarjala, da bi bila potrebna dopolnitev trditev ali tožbenega zahtevka. K dopolnitvi trditev ali tožbenega zahtevka ni tožeče stranke pozivalo niti sodišče, zato je zaključek o pomanjkljivih trditvah zgolj naknadno ustvarjen argument, namenjen lažji zavrnitvi tožbenega zahtevka.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V sodbi II Ips 73/2014 z dne 10. 12. 2015 se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem sklepčnosti tožbe. Ukvarjalo se je z vprašanjem, ali lahko odškodnino po 10. členu ZPVAS uveljavlja tudi agrarna skupnost (tožeča stranka). Ob tem je zavzelo stališče, da lahko agrarna skupnost črpa svojo stvarno legitimacijo le iz stvarne legitimacije svojih članov. Pojasnilo je, da v primeru, da bi se med pravdnim postopkom izkazalo, da člani niso upravičeni do odškodnine za celotno odvzeto premoženje (ker npr. niso uveljavljali vračanja lastninske pravice (v celoti), zahtevek v ustreznem delu (po temelju in v posledici tega po višini) ne bo utemeljen. Sodišče prve stopnje je zato pravilno pojasnilo, da gre agrarni skupnosti odškodnina v takem obsegu, kot bi šla odškodnina njenim članom oziroma kolikor njeni člani izpolnjujejo pogoje za odškodnino.

6. Na podlagi določbe 10. člena ZPVAS je mogoče zaključiti, da stvarna legitimacija pripada tistim članom agrarne skupnosti, ki bi bili (če ne bi bilo stvarnih ali pravnih ovir) upravičeni do vrnitve premoženja v naravi, ter v obsegu, ki so ga imeli ob podržavljenju.(1) Do vrnitve premoženja v naravi pa so upravičeni le tisti člani nekdanje agrarne akupnosti oziroma njihovi dediči, ki so se v ponovno vzpostavljeno agrarno skupnost včlanili do 30. 6. 2001, kot je v izpodbijani sodbi pojasnilo sodišče prve stopnje.(2)

7. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je bilo zgoraj navedeno vprašanje že pravnomočno rešeno s strani upravnega organa, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se pravnomočnost nanaša le na odločitve v izreku odločbe (prvi odstavek 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP). Rešitev predhodnega vprašanja ne postane pravnomočna, temveč ima učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. Predhodno vprašanje je namreč del podlage zahtevka, ki je vsebovana v obrazložitvi odločbe.(3) Odločitev o predhodnem vprašanju zato ne veže strank in sodišča v poznejših postopkih glede istega pravnega razmerja.(4) O upravičenosti posameznih članov agrarne skupnosti do vrnitve premoženja in o obstoju ovir je upravni organ odločal le kot o predhodnem vprašanju (in ne kot o glavnem vprašanju z učinkom pravnomočnosti). Ne drži, da je vprašanje upravičenosti posameznih članov agrarne skupnosti do vrnitve premoženja že pravnomočno rešeno v izreku upravnih odločb, saj upravni organ o zgoraj navedenem upravičenju ni izdal ugotovitvenih upravnih odločb. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, mora zato v obravnavani zadevi sodišče predhodna vprašanja ponovno samo rešiti in v ta namen izvesti potrebne dokaze.(5)

8. V postopku za določitev odškodnine po 10. členu ZPVAS (ki je samostojen postopek) se mora torej sodišče samo ukvarjati z vprašanjem stvarne legitimacije članov agrarne skupnosti. Drugačno stališče pritožnice ni pravilno. Trditveno in dokazno breme o upravičenosti posameznih članov agrarne skupnosti do odškodnine je na tožeči stranki. Navedbe, ki jih je v konkretnem primeru podala tožena stranka z namenom podkrepitve svojih ugovorov po vpogledu v upravni spis, ji (tožeči stranki) navedenega trditvenega in dokaznega bremena ne odvzemajo.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke glede upravičenosti članov agrarne skupnosti do odškodnine pomanjkljiva. V trditveni podlagi tožeča stranka ni določno (poimensko) navedla, kdo so bili člani nekdanje agrarne skupnosti v času, ko jim je bilo premoženje odvzeto, prav tako ni določno (poimensko) navedla, kdo so bili člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti v času do 30. 6. 2001 (navedla ni niti tega, kdo so njeni člani, kaj šele, da bi pojasnila, katere osebe so se vanjo včlanile do relevantnega datuma). Izjema velja le glede B. B., kolikor iz navedb tožeče stranke izhaja, da gre za članico nekdanje agrarne skupnosti, ki se je včlanila tudi v ponovno vzpostavljeno agrarno skupnost, ter za P. r. z. z. n., kolikor iz navedb tožeče stranke izhaja, da gre za članico nekdanje agrarne skupnosti, ki pa ne obstaja več. Glede B. B. je torej trditvena podlaga še vedno pomanjkljiva, saj tožeča stranka ni navedla, da se je v ponovno vzpostavljeno agrarno skupnost včlanila do relevantnega datuma. V zvezi s preostalimi člani nekdanje agrarne skupnosti in člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti kot njihovimi pravnimi nasledniki je tožeča stranka navedla le, da je bil za odvzeto premoženje vseh nekdanjih članov agrarne skupnosti vložen zahtevek za denacionalizacijo in da za vsakega nekdanjega člana obstoji kot današnji član njegov pravni naslednik. Člane nekdanje agrarne skupnosti je poimensko navedla le v podrednem zahtevku, sicer pa se je sklicevala na to, da so upravičenci (to je člani nekdanje agrarne skupnosti) in njihovi pravni nasledniki (to je njeni člani) razvidni iz izreka in obrazložitve več predloženih upravnih odločb. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da s takšnimi trditvami in sklicevanjem na navedene upravne odločbe tožeča stranka ni zagotovila ustrezne trditvene podlage. Sodišče ne more samo v prilogah tožbe iskati pravno relevantnih navedb tožeče stranke. Tožeča stranka bi morala dejstvene trditve, brez katerih ni mogoče odločiti o upravičenosti posameznih članov agrarne skupnosti do odškodnine, pregledno navesti v trditveni podlagi tožbe (oziroma v konkretnem primeru vsaj kasneje - v pripravljalnih vlogah ali na naroku). Takšna zahteva, ki ima svoj pomen v zagotavljanju pravice do izjave tožene stranke,(6) tožeči stranki v obravnavanem primeru ne nalaga nesorazmernega bremena.

10. Za primer, da bi bilo treba v konkretnem primeru dovoliti sklicevanje na priloge tožbe kot lastne navedbe tožeče stranke, pa je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da iz upravnih odločb ne izhaja, kdaj so člani nekdanje agrarne skupnosti oziroma njihovi pravni nasledniki postali člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti. Navedeno (to je, da so se včlanili v ponovno vzpostavljeno agrarno skupnost najkasneje do 30. 6. 2001) je del trditvenega bremena tožeče stranke o upravičenosti njenih članov do odškodnine. Pritožbeno sodišče še dodaja, da se tožeča stranka v zvezi z navedenim niti ni sklicevala na upravne odločbe, ki so bile predložene tožbi.

11. Sodišče prve stopnje je na nesklepčnost tožbe opozorilo tožečo stranko na naroku za glavno obravnavo z dne 1. 4. 2016 in ji dodelilo rok 15 dni za dopolnitev njenih navedb, vendar tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 18. 4. 2016 ni podala takšnih navedb, da bi nesklepčnost tožbe odpravila. Naroka z dne 25. 5. 2016 (na katerem bi lahko sodišče prve stopnje opravilo dodatno materialno procesno vodstvo) se brez predhodnega opravičila ni udeležila, čeprav je bila nanj pravilno vabljena. Z navedbami, da je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo (9. 11. 2011) v okviru materialnega procesnega vodstva ni pozvalo na dopolnitev trditev, zato tožeča stranka ne more uspeti. Sodišče lahko materialno procesno vodstvo, v okviru katerega opozori na nesklepčnost tožbe, opravi tudi kasneje. V konkretnem primeru ga je tudi opravilo, zato očitana kršitev 285. člena ZPP ni podana.

12. Po povedanem je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek že zaradi zgoraj pojasnjene nesklepčnosti tožbe.

13. Ne glede na to, da sta primarni in podredni tožbeni zahtevek pravilno zavrnjena že zaradi nesklepčnosti tožbe, pritožbeno sodišče odgovarja še na posamezne navedbe, s katerimi pritožnica napada dodatne razloge sodišča prve stopnje, zaradi katerih primarni in podredni tožbeni zahtevek nista utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč dodatno navedlo tudi, da pravno relevantnih dejstev (konkretno gre za pravočasno članstvo in pravno nasledstvo) tožeči stranki tudi ni uspelo dokazati (primerjaj 17. in 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

14. Dokazni predlog tožeče stranke, da naj sodišče pribavi in vpogleda v listine v spisu UE Jesenice št. 321-31/97, ki se nanašajo na članstvo in pravno nasledstvo posameznih članov po nekdanjih članih agrarne skupnosti in upravičencih za vračilo premoženja, pri čemer je izpostavila sklepe o dedovanju, izpiske iz RMK in druga listinska dokazila o pravnem nasledstvu, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bil dovolj konkreten oziroma določen. Za takšen zaključek je sodišče prve stopnje navedlo obširne in prepričljive razloge v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V konkretnem primeru gre za zelo obsežen upravni spis z več fascikli, v katerem bi bilo treba poiskati listine, ki izkazujejo pravno nasledstvo več kot devetdeset nekdanjih članov. Tožeča stranka ne more pričakovati, da bo relevantne listine iz upravnega spisa (namesto nje) iskalo sodišče samo. Zgolj zato, ker gre v obravnavanem primeru za določitev odškodnine po 10. členu ZPVAS, ni mogoče odstopiti od v pravdnem postopku uveljavljene zahteve po konkretizaciji dokaznega predloga in od načela, da je zbiranje procesnega gradiva v rokah pravdnih strank. Tudi sicer pa bi morala tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 226. člena ZPP izkazati, da listin, ki se nahajajo v zgoraj navedenem spisu, ni mogla sama pridobiti.

15. Navedbo tožeče stranke, da postopki dedovanja po pokojnih upravičencih za vračilo premoženja še niso zaključeni, posledično pa še niso dokončno znani dediči, saj upravni postopek vračila premoženja še ni končan, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilno kot posplošeno in nerelevantno, saj nikakor ne onemogoča odločanja o upravičenosti članov ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti (kolikor gre za pravne naslednike članov prvotne agrarne skupnosti) do odškodnine.

16. Tožena stranka je med postopkom opozarjala, da tožeča stranka ni podala ustreznih dokaznih predlogov glede utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki na naroku za glavno obravnavo dodelilo rok za dopolnitev dokaznih predlogov, a je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 18. 4. 2016 kot dokaz ponovno predlagala pribavo in vpogled v listine v upravnem spisu Upravne enote Jesenice št. 321-31/97, ki se nanašajo na vložitev zahteve za vračilo, na članstvo in pravno nasledstvo posameznih članov po nekdanjih članih agrarne skupnosti in upravičencih za vračilo premoženja, pri čemer dokazov glede pravnega nasledstva ni konkretizirala bolj, kot je to storila na naroku za glavno obravnavo z dne 1. 4. 2016. Kasnejšega naroka za glavno obravnavo, na katerem bi sodišče prve stopnje lahko opravilo dodatno materialno procesno vodstvo v zvezi z dokaznimi predlogi, pa se tožeča stranka ni udeležila.

17. Pritožnica neutemeljeno meni, da bi bilo treba šteti dejstva (o upravičenosti do vrnitve premoženja in o obstoju ovir za vračilo nepremičnine v naravi), ki so ugotovljena v upravnih odločbah kot javnih listinah za resnična, zaradi česar bi morala tožena stranka (s predložitvijo listin iz upravnega spisa) dokazovati, da ta dejstva ne držijo. Stališče, za katerega se zavzema pritožnica, bi pomenilo obid zakonskih določb, da postane pravnomočen le izrek upravne odločbe, ne pa tudi njena obrazložitev. Upravna odločba ne dokazuje resničnosti dejanskih ugotovitev, ki so vsebovane v tej upravni odločbi, temveč dokazuje le to, da je bilo v določeni zadevi že odločeno in kako.(7)

18. Odločbe upravnega organa tako ne morejo predstavljati takšnega listinskega dokaza, ki bi bil edini in zadosten za ugotovitev pravno relevantnih dejstev, od katerih je odvisen obstoj upravičenosti članov agrarne skupnosti do vrnitve premoženja.(8) Predložene odločbe upravnega organa so lahko le eden od listinskih dokazov, kot take pa so podvržene prosti dokazni oceni. Sodišče jih dokazno oceni kot vse druge dokaze, pri čemer upošteva dokazne standarde, ki veljajo v pravdnem postopku. Iz 23. točke obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje tako tudi postopalo, pritožbeno sodišče pa pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da glede na skopost njihove obrazložitve upravne odločbe ne dokazujejo ne pravočasnega članstva (navedeno je le, da so člani novoustanovljene A. s. K. G. – L., ne pa tudi, ali so bili člani že v času do 21. 6. 2001) ne podanega pravnega nasledstva (omenjene so zgolj ustrezne listine in iz uradne evidence pridobljeni podatki).

19. Na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na preostale pritožbene navedbe. Tako na primer ni odgovarjalo na navedbe, s katerimi pritožnica izpodbija pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o pomanjkljivi trditveni podlagi glede oblike lastnine (solastnina, skupna lastnina) na podržavljenih nepremičninah in v zvezi z njim uveljavlja kršitev 285. člena ZPP. Četudi bi bili pritožbeni očitki utemeljeni, je odločitev o zavrnitvi primarnega in podrednega tožbenega zahtevka še vedno pravilna zaradi nesklepčnosti tožbe, pojasnjene v 9. in 10. točki obrazložitve predmetne odločbe. V konkretnem primeru so se kot nerelevantne izkazale tudi pritožbene navedbe, da je v upravnem postopku tožena stranka imela možnost uresničiti svojo pravico do izjave, a te možnosti ni izkoristila. Odločitev o upravičenosti posameznih članov agrarne skupnosti do vrnitve premoženja (in obstoju ovir), ki jo je obravnaval upravni organ v upravnem postopku, ni postala pravnomočna, zato s tega vidika niti ni pomembno, ali je bila toženi stranki v upravnem postopku zagotovljena pravica do izjave. Iz 23. točke obrazložitve izpodbijane sodbe pa tudi izhaja, da se je sodišče prve stopnje opredeljevalo tudi do ugotovitev o pravno relevantnih dejstvih, ki izvirajo iz obrazložitev upravnih odločb. 20. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o pritožbenih stroških. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): VS RS sklep II Ips 103/2015 z dne 24. 11. 2016, VS RS sodba in sklep II Ips 180/2013 z dne 28. 8. 2014. Op. št. (2): VSM sodba I Cp 1287/2013 z dne 15. 4. 2014 z dne 15. 4. 2014, VSL sklep II Cp 762/2012 z dne 12. 12. 2012. Op. št. (3): Pravnomočnost se torej ne nanaša niti na ugotovitve o posameznih pravno relevantnih dejstvih, vsebovanih v obrazložitvah upravnih odločb, na katerih je upravni organ utemeljil odločitve o upravičenosti posameznih članov agrarne skupnosti do vrnitve premoženja in o obstoju ovir. To pa pomeni, da je treba navedena pravno relevantna dejstva v tej pravdi ugotavljati z dokazi, ki jih sodišče izvede v tem postopku.

Op. št. (4): VS RS sodba in sklep II Ips 180/2013 z dne 28. 8. 2014. Op. št. (5): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (12. točka obrazložitve).

Op. št. (6): Primerjaj VS RS sodba II Ips 110/2014 z dne 26. 11. 2015. Op. št. (7): Primerjaj VSM sklep I Cp 572/2014 z dne 13. 6. 2014, odločba US RS Up 39/95 z dne 16. 1. 1997 in J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 417. Op. št. (8): Primerjaj odločbo US RS Up 39/95 z dne 16. 1. 1997.