Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec prečkal cesto, in sicer s kosilnico, tako da jo je potiskal pred seboj, pri tem pa dosegel hitrost okoli 4,8 km/h, kar je hitrost človeka, ki hodi. Tako iz teh ugotovitev sodišča izhaja, da ne gre za motorno vozilo in da tudi vzrok škode ni v motornem vozilu, zato veljajo splošne določbe o odškodninski odgovornosti, ne pa določba 178. čl. ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo gmotne in negmotne škode, ki mu nastala v prometni nezgodi 1.6.1999. Tožnik se je peljal z motornim kolesom znamke K. iz smeri L. proti D. in ko je v ovinku zagledal toženca, ki je s kosilnico prečkal cesto, je zaviral in z motornim kolesom padel, motorno kolo pa je nato zaneslo v toženca in kosilnico. Pri tem je bil poškodovan, saj je utrpel udarnino ter odrgnino po desnem kolenu in desnem komolcu, poškodovano pa je bilo tudi njegovo motorno kolo K. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec ni povzročil prometne nezgode, zato je tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo in mu naložilo, da povrne toženi stranki stroške pravdnega postopka.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču predvsem očita nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, predvsem da ni upoštevalo mnenj izvedencev, iz katerih izhaja, da je toženec prečkal cesto na nepreglednem ovinku in da je zaradi tega prišlo do nezgode. Tožnik ne bi padel, če toženec zanj ne bi pomenil nepredvidljive ovire. Zato je razlog za njegov padec izključno v protipredpisni vožnji toženca, zato so zaključki sodišča prve stopnje v tem delu nepravilni. Ker je toženec zanj predstavljal nepredvidljivo oviro, je tudi moral sunkovito zavirati. S svojo vožnjo ni prekoračil dovoljene hitrosti, ravnal je popolnoma pravilno, sodišče pa je napačno ocenilo, da ovira na cesti, kosilnica mase 200 kg, zanj ne predstavlja takšne ovire zaradi katere je moral tako reagirati. Tudi iz ugotovitev obeh izvedencev cestnoprometne stroke izhaja drugačen zaključek kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se ugotovi, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ali pa da se sodbo razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovni postopek. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo v katerem navaja, da je bil tožnik tisti, ki je vozil v nasprotju s predpisi zato predlaga, da se pritožbo zavrne in zahteva povrnitev stroškov za sestavo odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik kljub temu, da v pritožbi navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge, razlaga le pritožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Ni res, da bi sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo nepopolno in površno. Sodišče je ocenilo izvedeniško mnenje in tudi v razlogih sodbe povedalo, zakaj toženec ni ravnal napačno in zakaj je tožnik v celoti odgovoren za škodni dogodek. Pri tem je sicer napačno uporabilo kot pravno podlago 178. čl. ZOR (ki se glede na čas škodnega dogodka uporablja v skladu z določbo 1060. čl. OZ). 178. čl. ZOR ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Ta določba velja le za obliko škode, ki sta si jo povzročila dva imetnika nevarne stvari medsebojno, nesreča mora izvirati iz nevarnega delovanja motornega vozila. V vsakem konkretnem primeru je treba raziskati ali uporaba vozila, katerega premikanje omogoča motor, pomeni povečano nevarnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec prečkal cesto in sicer s kosilnico tako, da jo je potiskal pred seboj, pri tem pa, kot je ugotovil izvedenec, ki mu je sodišče sledilo, dosegel hitrost okoli 4,8 km/h, kar je hitrost človeka ki hodi. Tako iz teh ugotovitev sodišča izhaja, da ne gre za motorno vozilo in da tudi vzrok škode ni v motornem vozilu, zato veljajo splošne določbe o odškodninski odgovornosti. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti pravila o objektivni odgovornosti, saj je motorno kolo v odnosu do pešca nevarna stvar. Za škodo od nevarne stvari pa odgovarja njen imetnik, ki se po 177. čl. ZOR lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže enega od tu naštetih ekskulpacijskih razlogov. Tožnik je zatrjeval, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca (II. odst. 177. čl. ZOR). S temi trditvami se je sodišče prve stopnje ukvarjalo, zato je ne glede na nepravilno uporabo materialnega prava, pravilno ugotavljalo dejansko stanje.

V pretežnem delu pritožbe pritožnik očita sodišču, da je nepravilno zaključilo, da oškodovanec za njega ni predstavljal nepričakovane ovire. Tožnik nima prav. Tudi niso utemeljene njegove pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da je prišlo do nezgode v nepreglednem ovinku. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je dolžina preglednosti ovinka znašal 50 m in takšna je bila tudi možnost zaznavanja. Sodišče je pri tem sledilo toženčevi izpovedbi v delu, ko je povedal, da je s kosilnico začel prečkati cesto tako, da jo je potiskal pred seboj in ko je zapeljal preko ene polovice ceste je zagledal tožnika ter ocenil, da mu ni napoti, zato je nadaljeval s prečkanjem. Sodišče je tudi ugotovilo, da je bilo mesto, kamor je zaneslo tožnikov motor, ki je zadel toženca (mesto trčenja) na tožnikovem nasprotnem voznem pasu. Sodišče prve stopnje tako utemeljeno ni verjelo tožniku, da je lahko toženca opazil le na 25 do 30 m prej. Zato pritožbene navedbe o tem, da je toženec prečkal cesto na nepreglednem ovinku, niso bile potrjene z dokazi in niso utemeljene.

Iz zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik glede na omejitev na cesti in ovinek ni vozil s preveliko hitrostjo, saj le-ta ni bila vzrok padca. Ne držijo pritožbene trditve, da je tožnik padel zaradi toženca, ki je prečkal cesto na neustreznem mestu, zaradi česar je moral sunkovito zavirati. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu pravilno zaključilo, da je vzrok padca subjektiven in na tožnikovi strani, saj mu ne bi bilo treba sunkovito zavirati. Na podlagi ocen mnenja izvedenca so zaključki sodišča prve stopnje, da bi lahko tožnik ob pravilnem in postopnem zaviranju normalno peljal in tudi obvozil pešca. Tudi zaključka sodišča, da bi lahko toženec varno prečkal cesto, v kolikor tožnik ne bi sunkovito zaviral ampak postopno, so pravilni in temeljijo na pravilni oceni mnenja izvedenca. Pri tem je sodišče pravilno uporabilo določbo 44. čl. takrat veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa. Za motorna kolesa je sunkovito zaviranje še veliko bolj nevarno kot za osebna vozila, saj je zaviralno razmerje med prednjim in zadnjim kolesom 70 % za prednje kolo in 30 % za zadnje. Sodišče je sledilo izvedencu cestnoprometne stroke, ki je opisal, kako se motorno kolo obnaša ob sunkovitem zaviranju in ki je tudi opisal, da je sunkovito zaviranje povzročilo hipni zdrs pnevmatik in posledično padec. Zato obširna pritožbena navajanja v zvezi s trditvijo, da tožnik ni mogel drugače ravnati, niso utemeljene in nimajo podlage v dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje prepričljivo ocenilo.

Tožnik zato ni dokazal, da je toženec z nepravilnim prečkanjem povzročil njegovo hipno in nepravilno reakcijo (sunkovito zaviranje), saj je sodišče prve stopnje zaključilo, da je za toženca zagledal na zadostni razdalji, da bi lahko pravilno reagiral. Razlogi, da ga je videl na 25 do 30 m, kot je povedal, pa so na njegovi strani.

Pritožbena zatrjevanja, da tudi iz mnenja izvedenca K. R. izhaja, da je toženec v celoti odgovoren, niso utemeljena. Prvič ne zato, ker izvedenec ne odloča o odgovornosti, drugič pa ne zato, ker je sodišče ravno zaradi nestrinjanja s tem izvedencem in na ugovor tožene stranke, ki je predložila mnenje drugega izvedenca v pravdni zadevi kjer je bil toženec tožnik iz istega škodnega dogodka, določilo izvedenca I. C. Tožeča stranka je na glavni obravnavi izrecno navedla, da ne predlaga zaslišanja tega izvedenca. Sodišče prve stopnje je mnenju tega izvedenca sledilo in tudi zadostno obrazložilo svojo odločitev glede ostalih mnenj. Pritožnik navaja, da ne bi padel z motorjem, če toženec ne bi prečkal ceste, vendar pa takšna vzročnost ne zadošča za odškodninsko odgovornost, saj mora obstajati vzročna zveza med protipravnim ravnanjem toženca in škodljivo posledico, pri objektivni odgovornosti pa se vzročna zveza predpostavlja, zato je na strani tožnika, da to domnevo izpodbije. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi ne držijo pritožnikove navedbe, da je iskati vzrok za padec zgolj v protipredpisni hoji (in ne vožnji kot to zatrjuje) toženca, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec ni prečkal ceste v nepreglednem ovinku in da zanj ne bi smel predstavljati neprepričljive ovire, verjelo pa je tožencu, da je tožnika pravočasno videl in tudi ocenil, da ga ne bo oviral. Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine, pritožbeno sodišče absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni našlo. Iz tega razloga pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP čl. 353). Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato tožena stranka te stroške prav tako sama nosi.