Jedro

Spletna domena sama po sebi ne more biti predmet izvršbe, ampak je predmet izvršbe lahko celota obligacijskih pravic, ki za nosilca domene izhajajo iz pogodbenega razmerja v zvezi z registracijo konkretne domene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, in sicer z "rubežem in prodajo spletne domene x.y", ki je registrirana pri registrarju A., tako da se sklep o izvršbi s prepovedjo odtujitve in obremenitve zaznamuje pri pristojnem registrarju domene "x.y" A., da se ugotovi vrednost domene, da se domena proda in da se iz kupnine poplača upnika do višine celotne izvršljive terjatve upnika na njegov transakcijski račun št...".

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se je iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pravočasno pritožil upnik. V pritožbi je podrobno opisal težave, s katerimi se zaradi ravnanj dolžnika srečuje pri izterjavi svoje terjatve. Nasprotoval je zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da ni ustrezno izkazal dolžnikovega "lastništva" spletne domene, in svoje stališče v zvezi s tem podrobno utemeljil. Prav tako je nasprotoval stališču sodišča prve stopnje, da domena kot takšna ni stvar ali pravica in zato ne more biti predmet izvršbe, ampak so to lahko le pravice nosilca domene iz njegovega obligacijskega razmerja z registrarjem. V zvezi s tem se je skliceval na primere iz sodne prakse, prav tako pa tudi na dejstvo, da se v praksi redno oglašuje prodaja domen in nihče ne oglašuje, da bi prodajal kakšno obligacijo. Pojasnil je razliko med domeno, ki je vpisana pri registrarju, in tehničnim naslovom domene (spletnim naslovom), ki ga lastnik domene vzpostavi pri poljubnem ponudniku spletnih storitev. Menil je tudi, da bi ga sodišče prve stopnje moralo s svojim stališčem v okviru materialnega procesnega vodstva pred izdajo sklepa seznaniti in ga pozvati k ustrezni popravi oziroma dopolnitvi predloga. Sodišču druge stopnje je predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in predlagano izvršbo dovoli, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi z dne 3. 3. 2023 na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru II P 756/2011 z dne 29. 3. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 856/2022 z dne 12. 1. 2023 dovolilo izvršbo zaradi izterjave denarne terjatve 4.053.077,00 EUR s pripadki. Upnik je nato 25. 8. 2023 vložil predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom z vsebino, kot izhaja iz točke 1 te obrazložitve. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom njegov predlog zavrnilo iz dveh razlogov - ker ni v zadostni meri izkazal dolžnikove pravice na konkretni spletni domeni in ker ni predlagal ustreznega predmeta in sredstva izvršbe.

5. V skladu s tretjim odstavkom 34. člena ZIZ lahko sodišče do konca izvršilnega postopka na predlog upnika poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov izvršbo dovoli še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih izvršbe, pri čemer je predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska oziroma materialna pravica, kolikor ni z zakonom izvzeta iz izvršbe oziroma če ni izvršba na njej z zakonom omejena (prvi odstavek 32. člena ZIZ).

6. V obravnavani zadevi je upnik kot novo sredstvo (in predmet) izvršbe predlagal rubež in prodajo spletne domene "x.y", katere nosilec naj bi bil dolžnik. Tako v slovenski teoriji1 kot tudi v tuji, zlasti nemški in avstrijski teoriji in sodni praksi2, ki se je že večkrat izrekla o vprašanju pravne narave spletne domene in možnosti izvršbe na spletno domeno, sprejeta stališča pa je mogoče smiselno uporabiti tudi v zvezi z izvršbo na spletno domeno po pravilih ZIZ, prevladuje stališče, da spletna domena sama po sebi ne more biti predmet izvršbe, ampak je predmet izvršbe lahko celota obligacijskih pravic, ki za nosilca domene izhajajo iz pogodbenega razmerja v zvezi z registracijo konkretne domene. Takšnemu stališču je v izpodbijanem sklepu pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje.

7. Spletna domena je besedno izražen internetni naslov, ki nam pomaga prepoznati posamezno spletno mesto in se povezati z njim z računalnikom oziroma z drugo internetno omogočeno napravo. Računalniki oziroma druge z internetom povezane naprave za identificiranje druga druge v omrežju in za medsebojno komuniciranje uporabljajo IP naslove, izražene v numerični obliki. Domena pa je internetni naslov v obliki imena, ki je navadno sestavljeno iz besed oziroma alfanumeričnih kombinacij in ki si ga je lažje zapomniti kot niz številk, ki sestavljajo IP naslov. Prevod domene v numerični IP naslov omogoča sistem domenskih imen (DNS).3 Oseba, ki želi pridobiti domeno oziroma postati nosilec domene (registrant), mora domeno registrirati pri registrarju, ki je posrednik med končnim uporabnikom in registrom. Registrar zahtevo za registracijo posreduje registru, ki upravlja, vodi in vzdržuje relevantni register vrhnjih domen (Top Level Domain - TLD), v obravnavani zadevi vrhnje domene ".y". Registrar poleg tega tudi upravlja domeno v imenu njenega nosilca (registranta) in lahko zanj opravi poznejše spremembe in posodobitve podatkov v registru, zamenjavo nosilca domene ipd.4

8. V sistemu DNS ne moreta hkrati obstajati dve identični domeni, v čemer se kaže ekskluzivni značaj registrirane domene, ki pa je tehnične in ne pravne narave.5 Oseba, ki registrira domeno, s pridobitvijo statusa registranta ne pridobi absolutne pravice, ki bi pravno učinkovala proti vsem tretjim osebam, kot to velja za patent, znamko in druge pravice intelektualne lastnine.6 Registracija domene namreč temelji na pogodbenem razmerju med nosilcem domene in registrarjem (oziroma registrom7). Iz tega pogodbenega razmerja pa izvira obligacijska pravica nosilca domene, da mu je v času veljavnosti registracije tehnično omogočena uporaba domene tako, da je zagotovljen ustrezen vpis v sistemu DNS, ki usmerja poizvedbe po tej domeni izključno na IP naslov, ki ga določi nosilec domene. Poleg tega ima nosilec domene pravico, da zahteva spremembo podatkov o nosilcu domene oziroma prenese domeno na drugega nosilca (skladno s splošnimi pogoji, ki veljajo za registracijo domene in prenos le-te), da spremeni IP naslov, na katerega usmerja domena in podobno.8 Spletna domena tako sama po sebi ni niti pravica niti stvar, ampak le predmet pogodbenega urejanja in s tem predmet pravic, ki izvirajo iz pogodbe.9 Celota teh obligacijskih pravic predstavlja nedenarno terjatev nosilca domene, ki ima, zlasti zaradi tehnične ekskluzivnosti spletne domene, tudi premoženjsko vrednost. Zato je lahko predmet prodaje, prav tako pa tudi predmet izvršbe. Čeprav se v praksi takšna prodaja označuje in oglašuje kot prodaja spletne domene, na kar opozarja tudi pritožba, s pravnega vidika dejansko ne pomeni prodaje spletne domene kot take, ampak prodajo in prenos celote obligacijskih pravic, ki za registranta izhajajo iz pogodbenega razmerja v zvezi z registracijo konkretne registrirane domene.10

9. Nedenarno terjatev nosilca domene iz njegovega pogodbenega razmerja v zvezi z registracijo domene je mogoče uvrstiti med druge premoženjske pravice, katerih izvršbo ZIZ ureja v 162. in 163. členu ZIZ. Glede na to da gre za nedenarno terjatev iz dvostranskega obligacijskega razmerja z registrarjem domene (oziroma registrom) kot dolžnikovim dolžnikom, ki ga je, da bi bilo izvršbo mogoče opraviti, treba vključiti v izvršbo, pa je pri izvršbi na tovrstne nedenarne terjatve treba smiselno upoštevati tudi določbe ZIZ, ki urejajo izvršbo na terjatve, pri čemer pride po mnenju sodišča druge stopnje v poštev zlasti smiselna uporaba določb o izvršbi na terjatev, da se izročijo premičnine (deseto poglavje ZIZ), pri kateri pa se smiselno uporabljajo tudi določbe o izvršbi na denarno terjatev (156. člen ZIZ).

10. Po obrazloženem se, ne glede na to, da sodišča ob odločanju o podobnih predlogih za izvršbo niso bila vedno dosledna in so v posameznih primerih ugodila tudi predlogom, v katerih je bila kot predmet izvršbe predlagana spletna domena kot taka, na kar upnik opozarja v pritožbi, kot pravilno izkaže stališče sodišča prve stopnje, da je upnik v predlogu z dne 25. 8. 2023 predlagal izvršbo na predmet, ki ne more biti predmet izvršbe. Ker je sodišče na predlog upnika vezano in ne more samo dovoliti izvršbe na drug predmet, kot ga je predlagal upnik, že navedeni razlog utemeljuje zavrnitev predloga. V zvezi s tem pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je takšen predlog sicer popoln, a neutemeljen. Sodišče upniku predloga zato ni bilo dolžno vrniti v dopolnitev in ga pred sprejetjem odločitve tudi ni bilo dolžno seznaniti s svojimi stališči ter pozvati k popravi predloga, za kar se je zavzemal v pritožbi. Zavrnitev predloga pa ni ovira, da upnik v nadaljevanju postopka ne bi mogel vložiti novega predloga, v katerem bi predlagal ustrezen predmet (in sredstvo) izvršbe.

11. Izhajajoč iz obrazloženega pa ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da izvršbe na spletno domeno (oziroma, dosledno, izvršbe na celoto obligacijskih pravic, ki za nosilca domene izhajajo iz pogodbenega razmerja v zvezi z registracijo konkretne spletne domene) ni mogoče dovoliti, če upnik ne izkaže, da je dolžnik nosilec te domene, saj bi bilo sicer lahko poseženo v pravice tretjih (tj. dejanskega nosilca domene). Če dolžnik ni nosilec spletne domene in v zvezi s to domeno tudi ni imetnik obligacijskih pravic iz pogodbenega razmerja v zvezi z registracijo domene, to namreč pomeni, da izvršba na ta predmet ne bo uspešna in upnik v okviru predlagane izvršbe ne bo mogel doseči poplačila.11 V takem primeru bo namreč brez učinka rubež (neobstoječih) pravic dolžnika do registrarja (ali registra), kot tudi njihov prenos na upnika, ki ga je po mnenju sodišča druge stopnje ob smiselni uporabi določb o izvršbi na terjatev, da se izročijo premičnine (153., 154., 155., 157. in 158. člen ZIZ), sicer treba opraviti še pred prodajo predmeta izvršbe. Posledično pa izvršitelj, če upnik ob smiselni uporabi drugega odstavka 155. člena in 157. člena ZIZ po pravnomočnosti sklepa o prenosu niti s tožbo zoper registrarja (oziroma register) ne bo mogel doseči, da bi se v register vpisala ustrezna sprememba nosilca spletne domene, tudi prodaje ne bo mogel opraviti.

12. Po obrazloženem in ker tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ni ugotovilo, je sodišče druge stopnje pritožbo upnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Upnik s pritožbo ni uspel. Ker zato ni mogoče šteti, da bi bili njegovi pritožbeni stroški potrebni za izvršbo, jih mora kriti sam (peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Matija Damjan: Pravice na internetni domeni in izvršba na domeno, Pravni letopis 2018, str. 27 in nasl. 2 BGH VII ZB 5/05 z dne 5. 7. 2005; BGH VII R 27/15 z dne 20. 6. 2017; BGH VII ZR 288/17 z dne 11. 10. 2018; BGH VII R 42/18 z dne 15. 9. 2020; OGH 3Ob287/08i z dne 25. 3. 2009; Clemens Thiele: Pfändung von Internet Domains, , 26. 3. 2024. 3 Prim. Damjan, str. 27-28. 4 Prim. Damjan, str. 29. 5 Prim. Damjan, str. 31; BGH VII ZB 5/05. 6 Prim. Damjan, str. 31-33; BGH VII ZB 5/05. 7 Prim. Nikolaus Bertemann, , 26. 3. 2024, str. 7, 8 in 9. 8 Prim. Damjan, str. 29 in 32; Bertemann, str. 11; BGH VII R 42/18, točka 6 obrazložitve; BGH VII ZB 5/05, točka 19 obrazložitve. 9 Prim. Damjan, str. 32 in 34. 10 Prim. Damjan, str. 32. 11 Velja podobno kot pri izvršbi na denarno terjatev, pri kateri se v izvršilnem postopku prav tako ne ugotavlja obstoj dolžnikove terjatve do dolžnikovega dolžnika.