Jedro

Ustanoviteljice (8 osnovnih in ena glasbena šola) so ustanovile zavod za izvajanje spremljevalnih dejavnosti (dostava hrane, čiščenje stavb, računovodske in knjigovodske storitve). Ta dejavnost tožene stranke ne pomeni opravljanja šolske dejavnosti, niti javne službe v smislu 22. člena Zakona o zavodih, niti vzgojne dejavnosti, za katero bi bilo potrebno soglasje države, občine ali mesta. Skladno s pogodbo o ustanovitvi tega zavoda, sta organa zavoda direktor in 11-članski svet zavoda, v katerem sodelujeta dva člana, izvoljena izmed delavcev zavoda. Glede na 9. točko pogodbe o ustanovitvi zavoda ni bilo potrebe izvesti nadomestnih volitev zaradi prenehanja članstva eni od zaposlenih, saj ni prišlo do zmanjšanja števila članov za eno tretjino. Zato je o razrešitvi direktorja svet tožene stranke zakonito odločal kot pristojni organ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi sklep tožene stranke z dne 20.9.1999 o razrešitvi tožnika kot direktorja in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati delovno mesto direktorja ter mu obračunati in izplačati pripadajoče plače, ki bi jih prejemal, če bi bil na delu, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače od 5. dne v mesecu dalje ter od teh plačati pripadajoče prispevke in davke ter mu izplačati neto zneske. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v višini 125.141,17 SIT s pripadajočim DDV in zamudnimi obrestmi od 21.9.2000 dalje, v roku 8 dni pod izvršbo. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da je bil tožnik zakonito razrešen z nalog direktorja tožene stranke.

Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik v pritožbi najprej izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede statusa tožene stranke, saj meni, da ima ta status javnega zavoda, ker se je financirala iz proračuna. Glede na to bi morala tožena stranka za razrešitev tožnika zahtevati soglasje ustanoviteljev ob upoštevanju 32. člena Zakona o zavodih. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ne priznava toženi stranki statusa javnega zavoda in zakaj ne pride v poštev 32. člen Zakona o zavodih. Še zlasti se tožnik ne strinja s stališčem v izpodbijani sodbi (str. 5, 4. odst.), da tožena stranka ni opravljala javne službe. Kot drugo pritožba izpodbija sestavo sveta tožene stranke in sicer glede na to, da v njem ni bilo predstavnika zaposlenih in da bi tožena morala opraviti nadomestne volitve.

Glede vsebinskih razlogov v zvezi z razrešitvijo tožnik poudarja, da ni imel možnosti obrambe, saj na seji sveta dne 26.8.1999 ni bila na dnevnem redu njegova razrešitev. Razlogov za razrešitev niti gradiva, ki bi utemeljeval očitke direktorju ni bilo na dnevnem redu, temveč je bil le seznanjen z zaključki sveta z dne 23.8.1999. Tožnik ni bil prisoten na seji sveta 20.9.1999 zaradi upravičene odsotnosti zaradi bolniške, ki jo je izkazal pred sodiščem. Prav tako je zmotna ugotovitev sodišča, da je bil vabljen na to sejo. Zakoniti razlogi za razrešitev niso obstajali, poleg tega pa tudi niso obstajali razlogi za prenehanje delovanja zavoda. Ustanovitelji naj bi ugotovili, da so prenehale potrebe po delovanju zavoda, vendar to ni točno, ker so bila na razpolago sredstva za delovanje zavoda. Očitek neizdalave programa vlaganj in nabav je neresen in v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj je glede na predvideno likvidacijo zavoda nesmiselno sprejemati nekakšne investicijske plane. Podrejena delavka ni opravila odrejenega dela v zvezi z izdelavo programa oz. plana investicij. Sodišče tudi ni pristojno za presojo utemeljenosti uvedbe likvidacijskega postopka. Glede zakonitosti poslovanja tožnik poudarja, da je bil statut sprejet in nikoli razveljavljen, akt o sistemizaciji pa je bil izdelan kot tudi ostali akti. Glede teh je sodišče zavrnilo zaslišanje priče Počeka. V zvezi z zakonitostjo poslovanja pa je sodišče v izpodbijani sodbi na 9. str., 2. odst. ugotovilo, da je svet zavoda sprejel nezakonite sklepe po drugi strani pa tožniku očita, da bi se moral ravnati po sklepih zavoda. Izvajanja psihičnih pritiskov na delavce, ki kršijo delovne obveznosti niso izkazane. Nesodelovanje na javnem razpisu, ki se očita tožniku, ni utemeljeno. Za javni razpis sploh ni zagotovila, da bi zavod prejel delo na tem razpisu, saj je izenačen z ostalimi ponudniki. Poleg tega pa bi v zvezi s tem morala tožena stranka nabaviti nova vozila z ABS zavorami ali vsaj dvoje vozil v vrednosti 12.000.000,00 SIT.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da soglaša z izpodbijano sodbo in zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo ter tožnika obveže na plačilo stroškov odgovora na pritožbo skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in 19% DDV. Tožena stranka ni imela statusa javnega zavoda in to bi moralo biti tožniku kot nekdanjemu direktorju poznano. Zakon o zavodih jasno določa, kdaj se ustanovi javni zavod in zakaj. Tožena stranka ni opravljala dejavnosti vzgoje in izobraževanja, temveč računovodski servis, šolsko prehrano in čiščenje šol. V aktih tožene stranke bi v tem primeru moralo biti zapisano, da je javni zavod in da direktorja imenuje in razrešuje svet zavoda ob soglasju ustanoviteljev. Seveda pa takšnih določb v aktih ni in tožnik je bil imenovan za direktorja brez soglasja ustanoviteljev in je bil tožnik na podlagi tega vpisan v register kot direktor. Sestava sveta, ki je odločal o razrešitvi tožnika, je bila pravilna, manjkajočo članico sveta s strani delavcev A.B. tožena stranka ni nadomestila s ponovno izvolitvijo oz. imenovanjem drugega člana, ker to ni bilo potrebno glede na določbo 9. člena pravil tožene stranke in ker je bilo do izteka mandata članov manj kot 6 mesecev. Glede razrešitvenih razlogov tožena stranka poudarja, da so bili ti podani in je bil tožnik z njimi seznanjen. Tožnik je bil seznanjen z razrešitvenimi razlogi na seji sveta 23.8.1999 in tem ni ugovarjal, temveč je le izjavil, da bo zoper ravnatelja šol, ustanoviteljic tožene stranke, zoper odvetnika tožene stranke in župane občin vložil kazensko ovadbo. Tožena stranka je ravnala v skladu z 38. členom Zakona o zavodih in je sprejela sklep o razrešitvi tožnika na naslednji seji sveta dne 20.9.1999. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožnika pa pritožbeno sodišče navaja: Tožnik se v pritožbi sklicuje na dejstva in dokaze kot v postopku na prvi stopnji, na podlagi katerih pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v sodbi glede statusa tožene stranke in glede pristojnosti in sestave njenega sveta, ko je ta odločal o razrešitvi tožnika kot direktorja tožene stranke dne 20.9.1999. Iz pogodbe o ustanovitvi tožene stranke z dne 14.1.1997, ki je edini statusni akt tožene stranke, nedvoumno izhaja, da so ustanoviteljice - 8 osnovnih in ena glasbena šola ustanovile za svoje potrebe zavod za izvajanje spremljevalnih dejavnosti, kot so to priprava in dostava hrane, čiščenje stavb, računovodske in knjigovodske storitve in potniški prevozi. Dejavnost tožene stranke ne pomeni opravljanje šolske dejavnosti niti javne službe v smislu 22. člena Zakona o zavodih in niti vzgojne dejavnosti, za katero bi bilo potrebno soglasje države, občine ali mesta. Po tej pogodbi sta organa zavoda svet zavoda in direktor, ki ga imenuje in razrešuje svet zavoda. V deveti točki navedene pogodbe je sicer zapisano, da je svet 12 članski (kar je očitna pomota), medtem ko iz nadaljnjega besedila in glede na število ustanoviteljic nedvomno izhaja, da ima ta lahko le 11 članov, od katerih sta dva člana izvoljena izmed delavcev zavoda. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem v izpodbijani sodbi, ki temelji na določbi devete točke pogodbe, da ni bilo potrebe izvesti nadomestne volitve, zaradi prenehanja članstva eni od zaposlenih, saj ni prišlo do zmanjšanja števila članov za eno tretjino. Tako je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da je o tožnikovi razrešitvi zakonito odločal pristojni organ. Poleg tega je tožena stranka tožnika na seji sveta 26.8.1999 v celoti seznanila z razrešitvenimi razlogi, ki jih je sprejel svet dne 23.8.1999 in mu ponudila rok, v katerem se naj izjasni, vendar je tožnik to izrecno odklonil. To dejstvo je potrjeno tako z zapisnikom z dne 26.8.1999, kot tudi z izpovedjo zaslišanih prič. Zaradi navedenega je zatrjevanje tožnika, da mu ni bila omogočena obramba glede razrešitvenih razlogov, povsem neutemeljena. Svet tožene stranke je razrešitvene razloge le potrdil na seji 20.9.1999 in tožnika razrešil dolžnosti direktorja ter pri tem še ugotovil, da tožnik ni izvršil sklepov iz predhodne seje, čeprav mu je bil za neizvršitev teh zagrožen suspenz.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo utemeljenost razrešitvenih razlogov in svoje stališče zadovoljivo obrazložilo tako, da pritožbeno sodišče z njimi soglaša ter jih zato ponovno ne navaja. V zvezi s temi razlogi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz dokazil kot je sklep o prenehanju zavoda (v prilogi B10) in sklep Okrožnega sodišča v C. (v prilogi B30) ter zapisnikov sveta šole 23.8. in 20.9.1999 razvidno, da je tožnik zavestno nasprotoval likvidaciji tožene stranke in ni izvrševal posamezne sklepe oziroma naloge glede tega in da je že samo iz tega razloga utemeljena njegova razrešitev po 3. alinei 2. odstavka 38. člena Zakona o zavodih. Ne glede na to pa je sodišče utemeljeno ugotovilo, da tožnik ni izvršil sklepa sveta z dne 2.3.1999 glede priprave plana nabave osnovnih sredstev in izvedbe vzdrževalnih del za leto 1999 in z dne 6.4.1999 glede uskladitve pravilnikov oziroma, da bo o aktu o sistemizaciji delovnih mest lahko odločal svet zavoda. O slednjem je sodišče prve stopnje kot dokaz navedlo zapisnik inšpektorja za delo (v prilogi B26). Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo ter je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni prispeval k odločitvi o pritožbi.