Jedro

Iz tožnikovih navedb ter informacij mednarodnih organizacij in drugih relevantnih poročil ne izhaja, da bi bil tožnik dezerter iz alžirske vojske, zato mu ni mogoče dati azila v Republiki Sloveniji. Za azil po 2. odstavku 1. člena ZAzil ne bi zadoščalo, če bi tožnik vsaj verjetno izkazal, da je dezerter, saj to samo po sebi ni dovolj za status begunca, temveč bi bilo treba izkazati še druge motive ali okoliščine za pobeg. Do priznanja azila po 3. odstavku 1. člena ZAzil pa bi bil tožnik glede na posledice, ki grozijo dezerterjem iz alžirske vojske ob vrnitvi v Alžirijo, upravičen, če bi bilo iz vseh okoliščin mogoče skleniti, da je dezerter.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1953/2003-7 z dne 15.1.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.10.2003, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je ugodilo tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Tožena stranka je s svojo odločbo na podlagi 20. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 61/99, 66/00, 113/00, 124/00 in 67/01) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji ter na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil določila tožniku tridnevni rok od pravnomočnosti azilnega postopka, da zapusti Republiko Slovenijo. Ugotovila je, da tožnik ne izpolnjuje pogojev po 2. oziroma 3. odstavku 1. člena ZAzil za priznanje azila.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka z zaslišanjem tožnika ter iz različnih poročil in informacij mednarodnih in nacionalnih inštitucij, navedenih v izpodbijani odločbi, ki se nanašajo na splošne razmere v Alžiriji in zlasti na vojaško službo ter tovrstne obveznosti prebivalstva in položaj oseb v vojaški službi, tudi v primeru samovoljnega prenehanja opravljanja tovrstne službe, pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v obravnavanem primeru. Strinjalo se je s presojo tožene stranke, da v tem primeru tožnik ni izkazal, da bi iz Alžirije pobegnil iz razlogov po 2. odstavku 1. člena ZAzil in tudi ne, da bi bil ob vrnitvi v Alžirijo objektivno oziroma subjektivno ogrožen, in da torej niso izpolnjeni pogoji za priznanje azila po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljene zavrnilo tožnikove tožbene ugovore glede kršenja njegovih pravic v postopku. Tožniku je bil ves čas postopka zagotovljen tolmač za arabski jezik. Sam je v prošnji za azil, ki jo je na predpisanem obrazcu podal 13.9.2002, navedel, da je njegov materni jezik arabščina, drugi jezik pa francoščina. Teh ugovorov tudi ni podal v postopku pred toženo stranko, kar mu omogoča 12. člen ZAzil. Opozorjen je bil tudi na možnost iz 4. odstavka 12. člena ZAzil, da si na svoje stroške zagotovi pomoč lastnega tolmača, vendar si ga ni pridobil. Iz zapisnika o tožnikovem zaslišanju z dne 25.7.2003 je razvidno, da mu je bil zapisnik prebran in nanj ni imel pripomb, podpisal pa je vsako od petih strani. Na podlagi 3. odstavka 14. člena ZUS je prvostopno sodišče kot nedovoljeno novoto zavrnilo tožbene navedbe o tožnikovi ogroženosti v izvorni državi zaradi njegove narodnostne pripadnosti etični manjšini. Tega tožnik ni navedel v svoji vlogi za azil in tudi ne na zaslišanju, pa bi jih glede na določbe 3. odstavka 29. člena ZAzil moral. Pač pa je to tožnik prvič navedel šele v tožbi, v kateri pa niti ne trdi, da teh navedb ni imel možnost uveljavljati v predhodnem postopku. Glede na to tožena stranka teh okoliščin ni mogla raziskati. Tožnik je bil na določbo o svojih pravicah po 24. členu ZAzil opozorjen dvakrat, kar je razvidno iz vabila na zaslišanje z dne 30.6.2003 in zapisnika o zaslišanju z dne 25.7.2003. Z vabilom je bil seznanjen tudi, da ima pravico do brezplačne pravne pomoči pri uveljavljanju pravic po določbah ZAzil in je hkrati z vabilom prejel tudi seznam imenovanih svetovalcev za begunce. Zato je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo tožbeno navedbo, da tožnik v upravnem postopku ni imel pravnega zastopnika.

Tožnik v pritožbi izpodbija prvostopno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče to sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pristojnemu organu v nov postopek. Ponovno navaja, da je matično državo zapustil zaradi osebne varnosti z namenom, da bi v drugi varni državi zaprosil za status begunca. Ponavlja tožbene navedbe, da ni mogel spremljati postopka v jeziku, ki ga razume.

Zagotovljeno mu je bilo prevajanje v arabski jezik, ki pa ni tožnikov materin jezik in se tožnik v njem ne sporazumeva dovolj dobro, da bi bilo zadoščeno določbi 12. člena ZAzil. Tožnikov materni jezik je kabelli, ki ni arabskega izvora, zato tudi sklicevanje organov na njegovo vlogo, v kateri naj bi navedel, da je njegov jezik arabščina, ni primerno, saj je že pri oblikovanju vloge sodeloval prevajalec za arabski jezik, on pa je Berber. Zato bi morali organi ponovno razpisati zaslišanje v kabelli jeziku ter popolno in pravilno ugotoviti dejansko stanje ter vsa dejstva in okoliščine, potrebne za zakonito in pravilno odločbo. Tožena stranka ni ugotovila bistvenega elementa tožnikove ogroženosti, in sicer, da je pripadnik etične manjšine. Je Berber in ne Barbar, kot je zmotno in površno ugotovil prvostopni organ. Da so v Alžiriji Berberi preganjani zlasti po letu 2001, je razvidno iz poročil mednarodnih organizacij in iz podatkov Ministrstva za notranje zadeve v Alžiriji. Bil je prisilno vključen v alžirsko vojsko. Prisiljen je bil podpisati listino, ki je zaradi poznavanja arabskega jezika ni razumel. Izpostavljen je bil skrajno nečloveškemu ravnanju, nato zaprt, dokler ni uspel iz vojske pobegniti. Z njim so več let ravnali ponižujoče, nečloveško, kot z živaljo. V zaporu je bil izpostavljen grozovitim mučenjem z bičanjem in elektrošoki. Tožena stranka sama ugotavlja, da alžirska vlada ne dovoli mednarodnega nadzora nad pripori in zapori, kar izhaja tudi iz poročil, dostopnih na internetu. Ob vrnitvi v Alžirijo zaradi pobega iz vojske mu grozi deset do dvajset let zapora v nečloveških, krutih, surovih razmerah, kar bi mu povzročilo hudo nepopravljivo škodo.

Lahko bi bil ubit. Tožena stranka sama ugotavlja, da v Alžiriji še vedno veljajo izredne razmere, kazni za dezerterstvo pa so nehumane in nerazumno dolge, pa kljub temu tožnika vrača v izvorno državo, kar je v nasprotju z določbo 1. člena ZAzil in mednarodnimi standardi, zlasti načelom nevračanja. Ta pravica je absolutna in je država ne more omejiti. Tožena stranka bi morala z gotovostjo ugotoviti, da v matični državi ne bi bil izpostavljen nevarnosti preganjanja, mučenja, nečloveškega ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. V obravnavani zadevi pa je ravno nasprotno z gotovostjo ugotovila, da ga v primeru vrnitve vse to čaka. Odločba tožene stranke je tudi sama s seboj v nasprotju, saj se v njej po eni strani trdi, da bi glede na odsotnost neodvisnega nadzora nad zapori in glede na zagroženo kazen za dezerterstvo lahko obstojal objektivni element ogroženosti v primeru vrnitve, po drugi strani pa, da kolikor je razlog za dezerterstvo zgolj odpor do vojske in strah pred borbo, ta okoliščina ne opravičuje priznanja statusa begunca, temveč mora dezerter, da lahko velja za begunca, izkazati, da bi bil izpostavljen nerazumno hudemu kaznovanju ali v primeru ponovne vključitve v vojsko ponižujočemu nečloveškemu ravnanju zaradi svoje nacionalnosti. Ker je Berber, je bil v vojski že izpostavljen diskriminatornemu ravnanju. V zaporih je izginil tudi njegov brat. Organi odločanja so kršili vsaj načelo materialne resnice, pravico spremljanja postopka prosilca v jeziku, ki ga razume, in načelo pomoči prava neuki stranki, kar vse je vplivalo na pravilnost odločbe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izvede ponujene dokaze in razsodi, da se sodba prvostopnega sodišča in odločba tožene stranke odpravita in se ugodi njegovemu predlogu za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita ter temelji na utemeljenih razlogih, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Tudi pritožbeno sodišče enako kot prvostopno sodišče in tožena stranka meni, da tožnik ne izopolnjuje pogojev za pridobitev azila v Slovenije, predpisanih v 2. oziroma 3. odstavku 1. člena ZAzil. Po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil se azil v Republiki Sloveniji prizna tistim tujcem, ki zanj zaprosijo in je v postopku ugotovljen obstoj razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), to je zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja. Po določbi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa se azil prizna tistim tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz humanitarnih razlogov, če bi njihova vrnitev v izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično intregriteto v smislu Konvenicje o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), spremenjene in dopolnjene s Protokoli št. 2, 3, 5 in 8 ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS-MP, št. 7/94), in sicer v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. V 6. členu ZAzil pa je urejena prepoved prisilne odstranitve ali vrnitve oseb v državo, kjer bi bila njihovo življenje ali svoboda ogrožena, ali v državo, v kateri bi bile lahko izpostavljene mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju in kaznovanju.

Razlog za pobeg iz matične države, to je dezerterstvo iz alžirske vojske (kar naj bi tožnik po lastnih prvotnih izjavah storil zato, da bi se izognil nadaljnji vojaški službi, ker mu vojska ni dovolila stikov z domačimi in se je zato počutil kot v zaporu, kasneje pa je na zaslišanju dodal še, da je iz vojske pobegnil zato, ker je bilo ubitih veliko njegovih prijateljev, ker se je bal drugih enot znotraj vojske in upokojenih generalov, ki so se začeli pojavljati v letu 1994, in njihovih plačancev), ki ga je v svoji vlogi za azil in na zaslišanju navedel tožnik, tudi po presoji pritožbenega sodišča sam po sebi ni dovolj za priznanje azila po 2. odstavku 1. člena ZAzil. Poleg tega razloga bi moral tožnik vsaj verjetno izkazati še druge pomembne motive za zapustitev svoje države oziroma prebivanje izven nje, ali pa izkazati strah pred preganjanjem (zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja). Da bi obstojali še drugi motivi za zapustitev matične države, ali da bi bil tožnik v matični državi v preteklosti preganjan, pa vse do vložitve tožbe ni niti zatrjeval. Nasprotno, na zaslišanju 25.7.2003 je navedel, da zaradi tega, ker je Berber v Alžiriji ni imel težav. Po svojih navedbah je živel v kraju W. in se ukvarjal s prodajo mleka in jajc, ni bil član politične stranke, leta 1981 se je na lastno željo vključil v alžirsko vojsko kot profesionalni vojak. Po presoji pritožbenega sodišča je zato prvostopno sodišče pravilno kot nedopustno tožbeno novoto zavrnilo tožnikovo navajanje v tožbi, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da je bil v matični državi ogrožen zaradi svoje narodnostne pripadnosti etnični manjšini Berberov.

Tožnikov strah pred bodočim preganjanjem, če bi se vrnil v Alžirijo, ki ga utemeljuje s tem, da bi bil kaznovan z zaporom od 10-20 let, pa bi bil utemeljen le, če bi bilo na podlagi proučitve vseh okoliščin in dejstev, razpoložljivih dokazov ter tožnikovih obrazložitev in pojasnil (6. odstavek 24. člena ZAzil) mogoče skleniti, da je iz alžirske vojske dezertiral. Tega pa v obravnavanem primeru na podlagi zbranih poročil mednarodnih in drugih organizacij in tožnikovih izjav v upravnem postopku (vloga in zapisnik) tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče skleniti.

Tožnikove izjave, da je bil od 18 leta starosti poklicni vojak v alžirski vojski, za kar naj bi se javil prostovoljno in podpisal pogodbo o profesionalni vojaški službi za dobo 25 let, namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča niso verodostojne. Iz odločbe tožene stranke, kar potrjujejo tudi upravni spisi, namreč izhaja, da takšna vojaška služba, kakršno je navedel tožnik, v Alžiriji ne obstoja. Poleg tega tožnik trdi, da ni dobil vpoklica za redno služenje vojske, čeprav se ta po podatkih upravnih spisov v Alžiriji vroča moškim med 17 in 18 letom starosti. Tožnik ni vedel povedati natančnih imen enot, v katerih naj bi bil vojak, kot tudi ne njihovega delovanja. Njegove navedbe v zvezi s tem so tudi po presoji pritožbenega sodišča splošne, nenatančne in pomanjkljive ter zato tudi neprepričljive. Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da v obravnavanem primeru ni niti verjetno izkazano, da bi tožnik dezertiral iz alžirske vojske. Glede na to tudi ni verjetno, da bi ob vrnitvi v Alžirijo trpel nečloveško in ponižujoče ravnanje oziroma da mu grozi zaporna kazen od 10 do 20 let. Da bi državljanom Alžirije, ali posebej Berberom, ki so ilegalno prestopili alžirsko mejo, ob vrnitvi v Alžirijo grozilo nečloveško ali ponižujoče ravnanje že samo zato, ker so vložili prošnjo za azil v tuji državi, pa ne zatrjuje niti tožnik, niti to ne izhaja iz dokumentacije v upravnih spisih. To sta ugotovila tudi že tožena stranka in prvostopno sodišče in s tem pravilno utemeljila tudi odločitev, da v obravnavanem primeru niso podani niti pogoji za priznanje azila iz humanitarnih razlogov po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Zato je sodišče kot neutemeljene zavrnilo pritožbene ugovore, da je v obravnavanem primeru dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno oziroma da so kršene določbe materialnih predpisov.

Prav tako po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljene niti pritožbene navedbe glede kršitev pravil postopka. Do teh zatrjevanih kršitev se je v izpodbijani sodbi opredelilo že prvostopno sodišče in se pritožbeno sodišče z njegovimi razlogi strinja. Po podatkih upravnih in sodnih spisov je tožnik v vlogi za azil navedel, da je njegov materni jezik arabščina, drugi jezik pa francoščina. Ves čas je imel tolmača za arabski jezik in vse do tožbe ni ugovarjal, da se z njim ne sporazumeva dobro. Zapisnik o zaslišanju mu je bil prebran in nanj ni imel pripomb niti zaradi jezika niti zaradi same vsebine, temveč ga je podpisal brez pripomb. Seznanjen je bil s pravico do lastnega tolmača in brezplačne pravne pomoči. Tudi pritožbeni ugovori, da so bila kršena temeljna načela upravnega postopka, po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljeni. Pritožnik navaja, da so bila kršena načela materialne resnice (8. člen ZUP-1) in proste presoje dokazov (10. člen ZUP-1) ter 24. člena ZAzil, ker da niso bila ugotovljena vsa za odločitev relevantna dejstva in da odločitev tožene stranke ne temelji na vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Tožnik pa ne pove, katerih relevantnih dejstev tožena stranka ni ugotovila in v čem je presoja dokazov nepopolna ali napačna. Če pa sam v upravnem postopku, kljub opozorilom na pravice po 24. členu ZAzil in obveznosti po 29. členu ZAzil, kljub tolmaču, ki mu je bil zagotovljen za jezik, ki ga je sam navedel kot materni jezik, in kljub obvestilu, da si lahko izbere svojega tolmača ter da ima pravico do brezplačne pravne pomoči, teh pravic ni izkoristil in ni navedel vseh relevantnih okoliščin za priznanje azila, tudi po presoji pritožbenega sodišča zaradi navedenega ne more uspešno izpodbijati odločbe tožene stranke.

Po presoji pritožbenega sodišča tudi obrazložitev odločbe tožene stranke ni sama s seboj v nasprotju. Tožena stranka iz mednarodnih poročil in drugih listin, ki so v upravnih spisih, pravilno ugotavlja, da dezerterjem iz alžirske vojske ob vrnitvi v Alžirijo grozi zaporna kazen, da so razmere v alžirskih zaporih težke in da oblasti ne dopuščajo neodvisnega nadzora nad zapori. Ker pa na podlagi vseh okoliščin in dejstev, ugotovljenih v upravnem postopku, hkrati meni, da v obravnavanem primeru ni mogoče šteti, da je tožnik dezerter iz alžirske vojske in da je zato ilegalno pobegnil iz Alžirije ter zaprosil za azil v Sloveniji, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklene, da prej opisane posledice za dezerterje iz alžirske vojske tožniku ne grozijo.

Kot neutemeljen je treba po presoji pritožbenega sodišča zavrniti tudi pritožbeni ugovor, da je v obravnavanem primeru kršeno načelo nevračanja. To načelo se namreč vsebinsko prepleta s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje azila po Ženevski kovenciji, in pogoji za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. To načelo samo po sebi ne pomeni, da je prosilcu dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, ne da bi bili za to izpolnjeni predpisani pogoji, ki pa v tem primeru tudi sicer niso. Zaradi izvrševanja pravnomočne sodbe, ki temelji na pravilni uporabi materialnega in procesnega prava in popolni ter pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, pa po presoji pritožbenega sodišča to načelo ne more biti kršeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.