Jedro

Odgovornost dedičev, ki so po zakonu vstopili v pravdo kot nasledniki tožeče stranke, so dolžni povrniti nasprotni stranki pravdne stroške le do višine podedovane zapuščine, če so tožbo takoj umaknili.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (drugi odstavek izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je postopek zaradi umika tožbe končan in je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 125.970,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2002 dalje.

Zoper tak sklep so se v odločitvi o pravdnih stroških pritožile 1., 2., 3. in 5. ter 6. tožeča stranka. Predlagajo, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov. Menijo, da kot dediči pokojnega tožnika niso dolžni plačevati pravdnih stroškov, ki jih je povzročil njihov prednik, saj so z dopisom z dne 16.4.2002 izjavili, da ne bodo vstopili v pravdo na strani tožeče stranke, in so po pozivu sodišča dne 13.5.2002 tožbo umaknili. Gre za obveznost, ki jo je povzročil njihov oče, ki za seboj ni pustil premoženja, dediči pa odgovarjajo za zapustnikove dolgove le do višine podedovanega premoženja.

Pritožba ni utemeljena.

Po smrti pravdne stranke se postopek nadaljuje z njenimi univerzalnimi pravnimi nasledniki, ki vstopijo v procesni položaj svojega pravnega prednika in postanejo pravdne stranke po samem zakonu (132. člen Zakona o dedovanju - ZD, Ur. l. SRS, št. 15/76, s spremembami in dopolnitvami). Z vstopom v položaj tožnika tako lahko dediči tožbo tudi umaknejo, takšno ravnanje pa ima za posledico odločitev o pravdnih stroških, ki je predmet izpodbijanega sklepa. Na podlagi prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) mora tožeča stranka, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Z zakonom ni posebej urejen primer, ko nekdo postane pravdna stranka po sili zakona, a sodišče druge stopnje meni, da gre tudi v takšnem primeru dedičem enak položaj kot sicer pri vstopu v materialnopravne obveznosti in da za pravdne stroške, ki jih je povzročil izključno njihov prednik, na podlagi določbe 142. člena ZD odgovarjajo le do višine vrednosti podedovanega premoženja. Vendar bi se morali dediči na to pravno dobroto sklicevati in dokazovati vrednost zapuščine že ob umiku tožbe in pred izdajo sklepa, s katerim jim je naloženo, naj nasprotni stranki povrnejo stroške, česar pa niso storili. Nevadba, za katero pritožniki niti niso predlagali dokazov, da je bil zapustnik ob smrti brez premoženja, tako predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (uporaba določbe prvega odstavka 337. člena ZPP po nasprotnem razlogovanju).

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.