Jedro

Dokup pokojninske dobe za čas študija po 216. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki ga je za delavca opravil njegov delodajalec, pomeni za delavca boniteto, ki se po 15. členu Zakona o dohodnini všteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 6.4.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 4.9.1993, s katero ji je bila odmerjena dohodnina za leto 1992 in se ji je v osnovo za dohodnino štel kot bonus tudi znesek 250.249 SIT, ki ga je delodajalec izplačal za dokup tožničinih študijskih let v višini 2,6 let, kot pokojninske dobe. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je prvostopni organ odločil v skladu s 15. členom Zakona o dohodnini. Plačilo prispevka delodajalca za dokup pokojninske dobe za čas študija, po 216. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kot oblike prostovoljne zavezančeve vključitve v zavarovanje za nazaj, predstavlja za delavca boniteto. Boniteta, v tem primeru ni prejemek delavca, temveč ta pomeni zanj le ugodnost iz naslova pokojninskega zavarovanja, ker tega prispevka ni bilo treba plačati njemu samemu.

S tožbo v upravnem sporu tožnica izpodbija odločbo tožene stranke, ker ta ni postopala po pravilih postopka in ker ni pravilno uporabila materialnega predpisa. V davčni napovedi za leto 1992 je sicer res napovedala kot boniteto tudi sporni znesek, vendar je dne 5.4.1993 svojo davčno napoved spremenila tako, da ni napovedala te bonitete. Od prvostopnega organa ni prejela nobenega sklepa ali vsaj obvestila, da dopolnitve napovedi ni možno upoštevati. Ker s tedaj veljavnim Zakonom o dohodnini glede tega postopka ni bilo drugače določeno, se uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP). Do te pritožbene navedbe se tožena stranka ni opredelila oziroma ni navedla, zakaj dopolnitve ni upoštevala. Tožena stranka se tudi ni opredelila do njenega pritožbenega ugovora, da bi bila v primeru, da se ji med dohodke šteje tudi navedena boniteta, upravičena do zmanjšanja osnove za dohodnino po 7. točki 7. člena Zakona o dohodnini. Tudi uveljavljanje zmanjšanja davčne osnove lahko stranka, v skladu z ZUP, uveljavlja vse dokler postopek ni končan. Trdi tudi, da je boniteto treba presojati po njeni vsebini, ne pa po naslovu. Pri njej ni šlo za to, da bi ji delodajalec naklonil nekaj, kar ji sicer po predpisih ne pripada. S sklepom z dne 10.3.1992 je bila opredeljena kot trajni operativni presežek, po izteku šestmesečnega odpovednega roka, pa ji je z dnem 30.9.1992, prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu. V omenjenem sklepu ji je bila zagotovljena tudi pravica, da ji delodajalec delno odkupi študijska leta. Dokup teh let je bistveno cenejši kot dokup, ki bi ga moral plačati delodajalec po 214. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ker je plačilo prispevkov za dokup zavarovalne dobe v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov, obveznost delodajalca, je to plačilo šteti za izpolnitev obveznosti delodajalca, ne pa za boniteto, ki jo je dal svojemu delavcu. Za boniteto bi se lahko štelo, kolikor bi delodajalec svoji delavki, torej njej, plačal odkup pokojninske dobe nad minimumom, ki je bil potreben za to, da jo je lahko odpustil, tako da bi dejansko prejemala tudi višjo pokojnino. Boniteto je v tem primeru dejansko izkoristil delodajalec, ki je plačal manjše prispevke, kot bi jih, če bi plačal prispevke po že navedenem 214. členu pokojninskega zakona. Hkrati pa tudi ni odvedel nobenih davkov, o čemer jo je obvestil v začetku leta 1993. Iz navedenih razlogov zneska 250.249,00 SIT ni mogoče šteti za boniteto. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Sicer sta po mnenju sodišča tako prvostopni organ kot tožena stranka ravnala pravilno in v skladu z zakonskimi določbami, na katere se sklicujeta, ko sta znesek, ki ga je tožničin delodajalec nakazal Pokojninskemu in invalidskemu zavodu za dokup pokojninske dobe za čas tožničinega študija (za 2,6 let), štela za boniteto po 15. členu Zakona o dohodnini - ZDoh (Uradni list RS, št. 14/92 p.b.). Po navedeni določbi ZDoh se vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov tudi plačila delodajalca za neobvezno pokojninsko zavarovanje. Plačilo pokojninskega zavarovanja za čas zaključenega rednega šolanja na višji in visoki šoli iz 216. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92) se tudi po mnenju sodišča šteje med neobvezno zavarovanje, ki ga po tej določbi plača sam zavarovanec pokojnine. Zato se sodišče strinja z razlago tožene stranke, da predstavlja plačilo prispevka delodajalca po navedeni določbi 216. člena pokojninskega zakona za delavca boniteto iz 15. člena ZDoh, torej ugodnost iz naslova pokojninskega zavarovanja, ker tega prispevka ni bilo treba plačati njemu samemu. Tožbenega ugovora, da je v tem primeru dejansko boniteto izkoristil delodajalec, ki od plačanega prispevka, ki je bil bistveno nižji, kot bi bil, če bi plačal prispevke po 214. členu pokojninskega zakona, tožnica v tem postopku ne more uspešno uveljavljati. To bi tožnica morala uveljavljati v postopku, ko je delodajalec s sklepom ugotovil, da se delavka (v tem primeru tožnica) opredeli kot trajni operativni presežek in ji bo zato podjetje delno dokupilo študijska leta.

Glede na okoliščine tega primera in ob dejstvu, da Zakon o dohodnini, ki je veljal na dan 1. januarja 1992 (4. člen ZDoh) ni izrecno določal, da zavezanci za dohodnino lahko uveljavljajo zmanjšanje osnove za dohodnino le do poteka roka za vložitev napovedi za odmero dohodnine, bi bilo po mnenju sodišča v tem primeru še pravno dopustno, da bi upravni organ tožnici, pa čeprav je zmanjšanje po 7. točki 7. člena ZDoh v obsegu te bonitete uveljavljala šele v pritožbi, to zmanjšanje le upošteval pri odmeri dohodnine za leto 1992. Ker se tožena stranka v izpodbijani odločbi do te pritožbene navedbe ni opredelila, ima pa ta okoliščina lahko vpliv na samo odločitev, je sodišče odločilo kot izhaja iz izreka sodbe.

Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).