Jedro

Priči praviloma pripada povrnitev potnih stroškov za javni prevoz, le izjemoma ji pripada kilometrina.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi nad zneskom 22,80 EUR ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na naroku zaslišalo pričo, ki je ob zaključku svojega zaslišanja predlagala, da se ji izplača kilometrina iz M. v L. in nazaj, in sicer 93,98 EUR za 254 km. Sodišče prve stopnje ji je z izpodbijanim sklepom, izdanim na naroku, ta znesek priznalo, nakar je toženec priči izročil denar, kar je sodišče ugotovilo na zapisnik.

2. Toženca v pravočasni pritožbi navajata, da priči pripada le avtobusni prevoz, ki znaša 11,40 v eno smer, zato priči pripada le 22,80 EUR. Predlagata, da se ugotovi dejanski strošek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Priči praviloma pripada povrnitev potnih stroškov za javni prevoz (6. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku(1)), le izjemoma pa ji pripada kilometrina (9. člen Pravilnika). Ker je bil izpodbijani sklep izdan na naroku, (logično) nima nobenih razlogov, zakaj bi priči pripadala kilometrina in bi bilo treba uporabiti izjemo od splošnega pravila, ki teži k povrnitvi stroškov za javni prevoz. Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz tega razloga je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti (3. točka 365. člena ZPP) ter zadevo v spornem delu (tj., kolikor pričnina presega stroške javnega prevoza v višini 22,80 EUR, kot pritožnika sama navajata) vrniti sodišču prve stopnje. To bo moralo pričo pozvati, zakaj ni mogla uporabiti javnega prevoza. Če priča ne bo navedla razlogov, ki bi utemeljevali uporabo 9. člena Pravilnika, bo moralo sodišče njen zahtevek v presežku zavrniti.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 15/2003, 32/2013, v nadaljevanju Pravilnik.