Jedro

Tožnica zaradi motenj govora, ki so pri njej prisotne že od otroških let, za delo "mentor v ustvarjalnih delavnicah v soseskah" ni bila zmožna že ob nastopu dela. Iz tega razloga pri njej v času zavarovanja ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, zaradi česar ne bi bila več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela, tako da tožbeni zahtevek za ugotovitev nastanka invalidnosti (I. kategorije) ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženke z dne 11. 6. 2008 in z dne 25. 2. 2008 ter, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter sklenilo, da stroške postopka tožnice bremenijo proračun.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali spremeni navedeno sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožnici prizna invalidnost in pravice iz invalidskega zavarovanja, toženki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Meni, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni odgovorilo na bistveno vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na njeno delovno zmožnost in jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije zlasti glede stopnjujočih psihičnih težav. Iz psihološkega poročila z dne 12. 3. 2008 izhaja, da se pri tožnici kažejo izrazite motnje koncentracije in usmerjene pozornosti. Te težave se stopnjujejo do te mere, da pri nalogah, ki zahtevajo matematične in logične sposobnosti neposrednega priklica, skoraj popolnoma odpove. V stresnih situacijah, kjer je izpostavljena, popolnoma odpove, tako zaradi motnje govora kot koncentracije in usmerjene pozornosti. Prisotna je tudi anksioznost, ki ji dodatno otežuje funkcioniranje. Tudi sodna izvedenka za psihiatrijo V.Ž. je navedla le, da se ob vsakem neprijetnem dogodku govorni motnji lahko pridruži še negotovost in posledično anksiozna motnja, ni pa podala podrobnejših ugotovitev glede psihičnega stanja tožnice, čeprav je bila pri tožnici že leta 1988 diagnosticirana začetna psihoza, do česar se izvedenka ni ustrezno opredelila. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sicer saniralo ugotovljeno dejansko stanje glede tožničine zmožnosti za delo ob nastopu dela na delovnem mestu „mentor v ustvarjalnih delavnicah v soseskah“ ni pa ugotavljalo, ali so glede njenega zdravstvenega stanja (zlasti psihičnega) podane spremembe, ki vplivajo na njeno delovno zmožnost, saj so takšne spremembe razvidne iz predložene zdravstvene dokumentacije, zlasti psihološkega poročila z dne 12. 3. 2008, ambulantnega kartona nevrološke ambulante z dne 17. 3. 2008 in poročila logopeda z dne 7. 3. 2008. Prva diagnoza psihičnih težav tožnice sega v letu 1988, te težave pa so se z leti le poslabševale in so omenjane skozi celotno medicinsko dokumentacijo, v kateri so obravnavane zlasti kot spremljajoče psihične težave motnje govora. Diagnoza za začetek psihoze in anksizonostne motnje so bile tako diagnosticirane krepko pred 11. 6. 2008, kar je razvidno iz predložene zdravstvene dokumentacije. Tožnica je na ... sicer pridobila naziv akademski kipar, vendar tega poklica ni zavedenega v klasifikaciji. Tožnica je primerno izobražena le za poklic predmetna učiteljica, ki pa ga zaradi zgoraj opisanih zdravstvenih težav ni zmožna opravljati. Za zaposlitev v ostalih treh poklicih (kostumograf, restavrator in scenograf) iz zaposlitvenega načrta, pa je potrebna specialna izobrazba, ki je tožnica nima. Priglaša pritožbene stroške. Tožnica je vložila samostojno pritožbo v kateri navaja, da je morala na glavni obravnavi sama zastavljati vprašanja izvedenki, sodnica pa ji ni pustila do besede, tako, da ni mogla razčistiti navedb v izvedenskem mnenju, da se je v letih 1996 do 1997 zdravila pri psihiatrih zaradi nervoze in psihoze in da je zaradi pedagoškega dela želela IK.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe tožene stranke z dne 11. 6. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 25. 2. 2008, s katero je bilo odločeno, da se zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne.

V predmetni zadevi pritožbeno sodišče odloča drugič. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo Ps 1889/2008 z dne 12. 5. 2010 že razsodilo tako, da je tožničin zahtevek zavrnilo. V pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče s sklepom Psp 355/2010 z dne 12. 5. 2010 pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvostopenjskemu sodišču je naložilo, da v ponovljenem postopku z namenom razjasnitve dejanskega stanja, predvsem glede tega, ali je pri tožnici prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na njeno delovno zmožnost in jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, še posebno glede na ugotovitve specialistov v medicinski dokumentaciji in sicer poročilo logopeda z dne 7. 3. 2008, psihološkega poročila z dne 12. 3. 2008 in iz ambulantnega kartona nevrološke ambulante z dne 17. 3. 2008 in sicer, ali je bila tožnica ob nastopu dela na delovnem mestu „mentor v ustvarjalnih delavnicah v soseskah“ za to delo zmožna ali ne oz., ali ugotovitve specialistov predstavljajo takšne spremembe v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na tožničino delovno zmožnost in kdaj so te spremembe nastale.

Sodišče prve stopnje je v dopolnilnem postopku za dopolnitev dejanskega stanja pridobilo mnenje invalidske komisije II. stopnje, nadalje je po pridobitvi tega dopolnilnega izvedenskega mnenja zaprosilo invalidsko komisijo II. stopnje, da poda odgovor na pripombe strank, zaslišalo zdravnico M.K., ki je izdala zdravniško spričevalo dne 30. 5. 2006 in pridobilo izvedeniško mnenje sodne izvedenke za psihiatrijo V.Ž., katero je tudi zaslišalo.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališča sodišča prve stopnje, ki jih je to sprejelo na podlagi predvsem izvedenskega mnenja sodne izvedenke, da tožnica za delo „mentor v ustvarjalnih delavnicah v soseskah“ ni bila zmožna že ob nastopu dela. Tožnica ima zaradi govorne motnje težave pri govorni komunikaciji že od otroških let in ta govorna motnja se ob stresnih situacijah – pedagoškem delu z otroci – stopnjuje in jo hudo ovira pri delu. Ob vsakem neprijetnem dogodku se govorni motnji lahko pridruži še negotovost in posledično anksiozna motnja, ki še dodatno kvarno vpliva na govorno motnjo. Zaradi govorne motnje tožnica že ob nastopu dela za to delo ni bila zmožna, saj v oceni delazmožnosti z dne 31. 5. 2006 govorna motnja ni bila upoštevana, niti omenjena. Upoštevan je bil zgolj poklic akademska kiparka.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da v okviru dokaznega postopka ni bila upoštevana zdravstvena dokumentacija, ki se nanaša na psihično zdravstveno stanje tožnice in da izvedenka ni podala podrobnejših ugotovitev glede psihičnega stanja tožnice. Iz mnenja izvedenke na strani 3, 4 in 5 izhaja, da je bila upoštevana celotna zdravstvena dokumentacija (tudi izvidi klinične psihologinje, nevrološke ambulante, prav tako psihiatrična obdelava in obdelava dispanzerja za psihohigieno). Glede psihičnega statusa je izvedenka menila, da je tožnica vsestransko primerno orientirana tako osebnostno, krajevno, časovno in prostorsko ter blago depresivno obarvanega razpoloženja, tesnobna in brezvoljna, zlasti ko spregovori o težavah pri poučevanju in svoji nemoči ob tem. Pozornost in koncentracija se ne zdita moteni. Znakov, ki bi govorili za psihotično motnjo ne zasledi ter intelektualno funkcionira v mejah povprečja. Iz zaključnih ugotovitev in mnenja sodne izvedenke izhaja, da je bila tožnica že leta 1988 obravnavana zaradi poudarjene in moteče tesnobe pri različnih specialistih psihiatrih in imela predpisano zdravilo proti tesnobi. Po razpoložljivi medicinski dokumentaciji po letu 1988 tožnica ni potrebovala pomoči specialista psihiatra ter tako izvedenka predvideva, da je pridružena anksiozna motnja bila uspešno zdravljena in za njeno funkcioniranje ni bila več moteča. Glede anksiozne motnje izvedenka poudari, da se z zdravili dokaj uspešno zdravi. Tožeča stranka v tej smeri na pisno izvedensko mnenje ni imela nobenih pripomb, prav tako tožeča stranka ni imela pripomb v okviru zaslišanja sodne izvedenke, ker je ta izpovedala, da v zdravstveni kartoteki ni zasledila nobene medicinske dokumentacije o zdravljenju glede psihoze razen, da je bila 1988 leta poslana k psihiatru zaradi začetne psihoze, ničesar v dokumentaciji ni bilo omenjeno o psihotičnem stanju, pač pa o nevrotični motnji, za katero je tudi prejemala zdravilo Lekotam, ki pa je anksiolitik, to je zdravilo, ki zmanjša tesnobo, napetost pri človeku, kar je bilo navedeno v zdravstveni dokumentaciji medicine dela.

Na podlagi navedenega tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da pri tožnici ni podana invalidnost, kakor je ta določena v 1. odstavku 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), saj pri tožnici v času zavarovanja ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in pri tožnici iz tega razloga ni prišlo do zmanjšane zmožnosti za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. Motnje govora so pri tožnici prisotne že od otroških let in se niso pojavljale v času zavarovanja tožnice, pridružena anksiozna motnja pa ni takšna, da se ne bi mogla odpraviti z zdravljenjem. Pri tožnici v nobenem primeru ni prišlo do nastanka I. kategorije invalidnosti, ki je podana takrat, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Pritožbeno sodišče prav tako ne more slediti pritožbenim navedbam pritožnice iz njene pritožbe z dne 30. 8. 2011, da je prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, ker ji predsedujoča sodnica na glavni obravnavi ni pustila do besede in tako niso mogli razčistiti nekaterih nepravilnosti v izvedenskem mnenju izvedenke. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 6. 7. 2011 izhaja, da je pristopila sodna izvedenka, ki je izpovedala, kakor je to zapisano v zapisniku in ker za njo ni bilo več vprašanj se je zasliševanje zaključilo. K takšnemu zapisniku ni bilo nobenih pripomb, zapisnik je podpisan tako s strani pooblaščenke tožnice kakor tožene stranke, zapisnikarice in predsednice senata. Tudi iz uradnega zaznamka, priloženega k zapisniku na listovni št. 135 izhaja le to, da tožnica izjavlja, da zapisnika ne namerava podpisati, niso pa navedeni razlogi. Ob tem pa je navedeno, da je pooblaščenka tožnice tožnici pojasnila, da je ona poslušala glasni narek in da bo ona zapisnik podpisala, torej povedano drugače tudi iz uradnega zaznamka ne izhaja, da tožnici ni bila dana možnost, da bi sodni izvedenki zastavljala vprašanja, nasprotno iz zapisnika je razvidno, da je sodni izvedenki vprašanje zastavljala tako pooblaščenka kakor sama tožnica.

Protispisne so tožničine navedbe, da je izvedenka zapisala, da se je v letih 1996 in 1997 zdravila zaradi nervoze in psihoze pri psihiatrih. Izvedenka v izvedenskem mnenju na strani 4 le podaja podatke iz zdravstvenega kartona tožnice.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. točko 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP je sklenilo, da tožnica krije stroške pritožbe sama.