Jedro

Tožena stranka je zavrnila predlog za postavitev odvetnika iz Ljubljane, ki ga je predlagal tožnik, ob upoštevanju načela ekonomičnosti in hitrosti postopka, o čemer se je že opredelilo Vrhovno in tudi Upravno sodišče. Glede na zastopanje v kazenski zadevi, v kateri je mogoče pričakovati več narokov, je tudi po mnenju naslovnega sodišča razumno in pravilno, da se je tožniku določil odvetnik z območja sodišča, kjer se bo kazenski postopek vodil, torej odvetnik iz Trebnjega. Utemeljeno je pričakovati, da bo za navedeno procesno dejanje manj stroškov za odvetnika, ki je z območja sodišča, kjer bo dejanje opravljeno, kot za odvetnika iz Ljubljane.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka prosilcu A.A. (v nadaljevanju tudi tožnik) odobrila redno brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Trebnjem I Kpd ..., zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), od 9. 12. 2016 dalje (1. točka izreka izpodbijane odločbe). Za izvajanje odobrene BPP je določila odvetnika B.B. (2. točka izreka izpodbijane odločbe).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da prosilec izpolnjuje dohodkovni cenzus iz 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), saj dohodkov nima, prav tako nima premoženja, ki se v postopku dodelitve BPP upošteva kot premoženje, ki bi presegalo višino mejnega zneska 14.042,88 EUR. Ugotovila pa je tudi, da je v zadevi izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, zato je prosilcu odobrila BPP ter na podlagi prvega odstavka 29. in drugega odstavka 30. člena ZBPP za izvajanje BPP določila odvetnika B.B. Prosilec je v prošnji za dodelitev BPP za svojega izbranega odvetnika predlagal C.C., ki ga organ za BPP ni našel na seznamu odvetnikov na Odvetniški zbornici Slovenije, niti ne na seznamu odvetnikov za BPP oz. je ugotovil, da omenjeni odvetnik ne obstaja. Zato je pristojni organ za BPP prosilca pozval, da si izbere odvetnika iz območnega zbora Novo mesto, na območju katerega se bo vodil kazenski postopek. Prosilec je v odgovoru na poziv predlagal odvetnika D.D. oziroma kateregakoli odvetnika iz območnega zbora Ljubljana, soglasja izbranega odvetnika o odpovedi plačilu kilometrine in odsotnosti iz pisarne ni podal. Ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča RS iz sodbe X Ips 73/2007 z dne 25. 1. 2007 in Upravnega sodišča iz sodbe III U 204/2013 z dne 1. 7. 2013, mora biti zaradi načela ekonomičnosti postopka in trošenja proračunskega denarja, odvetnik z območja sodišča, kjer bo dejanje opravljeno. Upoštevaje navedeno je pristojni organ za BPP izbral odvetnika s seznama izvajalcev BPP območnega zbora Novo mesto.

3. Tožnik s tožbo zahteva zamenjavo odvetnika, ki mu ga je določil organ za BPP in spremembo pristojnosti sodišča. Navaja, da je organ za BPP ugodil njegovi prošnji za dodelitev BPP. Za odvetnika je določil B.B., vendar se z dodeljenim odvetnikom ne strinja in v tem delu izpodbija odločbo. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na ekonomičnost sojenja, saj je za sodišče najceneje, če odvetnik prihaja iz območja pristojnega sodišča, pri tem pa tožena stranka spregleda interes pravičnosti sojenja, namenjen zagotovitvi enakosti strank v kazenskem postopku. V Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob (v nadaljevanju ZPKZ Dob) je namreč splošno znano, da odvetnika B.B. določijo tisti stranki, ki v nadaljevanju kazenskega postopka izgubi, saj je omenjeni odvetnik plačan za to, da v podobnih primerih izgublja. Statistika odvetnika B.B. kaže, da ni uspel v nobenem podobnem primeru, kar kaže na očitno zrežirano sojenje in dogovarjanje za izide sojenja. Zato dodeljenega odvetnika odklanja in naproša za odvetnika, ki ni iz trebanjskega okraja. Poleg tega s tožbo zahteva spremembo pristojnosti sodišča oziroma prenos pristojnosti na Okrajno sodišče v Ljubljani, saj spada ZPKZ Dob pod upravo izvrševanja kazenskih sankcij, ki ima svoj sedež v Ljubljani. Meni namreč, da obstaja utemeljen sum revanšizma, kaznovati se ga želi za stvari, ki s samim postopkom nimajo nobene zveze.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise v zadevi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V skladu s prvim odstavkom 29. člena ZBPP pravno pomoč izvajajo odvetniki, ki so po zakonu, ki ureja odvetništvo, vpisani v imenik odvetnikov in odvetniške družbe ustanovljene po zakonu, ki ureja odvetništvo ter notarji v zadevah, ki jih opravljajo po zakonu, ki ureja notariat. V prvem odstavku 30. člena ZBPP je določeno, da prosilec lahko sam izbere osebo, pooblaščeno za izvajanje BPP in jo navede v prošnji za BPP.

7. Prosilcu je torej omogočeno, da v svoji prošnji poda predlog za določitev odvetnika, ki bo zanj izvajal storitve BPP. Organ za BPP lahko predlogu ugodi, če pa mu ne ugodi, mora razloge za to pojasniti oziroma utemeljiti. V obravnavani zadevi je tožnik v prošnji za dodelitev BPP predlagal C.C., ki ga organ za BPP ni našel na seznamu odvetnikov Odvetniške zbornice Slovenije oz. je ugotovil, da predlagani odvetnik sploh ne obstaja. S pozivom z dne 9. 12. 2016 je organ za BPP tožnika pozval, da izbere odvetnika s seznama odvetnikov za BPP in sicer z območja, kjer se vodi kazenski postopek (Okrajno sodišče v Trebnjem). Tožnik je v odgovoru na poziv predlagal odvetnika D.D., organ za BPP pa danemu predlogu ni sledil. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožena stranka zavrnila predlog za postavitev odvetnika iz Ljubljane, ki ga je predlagal tožnik, ob upoštevanju načela ekonomičnosti in hitrosti postopka, o čemer se je že opredelilo Vrhovno in tudi Upravno sodišče. Glede na zastopanje v kazenski zadevi, v kateri je mogoče pričakovati več narokov, je tudi po mnenju naslovnega sodišča razumno in pravilno, da se je tožniku določil odvetnik z območja sodišča, kjer se bo kazenski postopek vodil, torej odvetnik iz Trebnjega. Utemeljeno je pričakovati, da bo za navedeno procesno dejanje manj stroškov za odvetnika, ki je z območja sodišča, kjer bo dejanje opravljeno, kot za odvetnika iz Ljubljane.

8. Ekonomičnost postopka ne pomeni, da ob tem ne bo zagotovljeno tudi pravično sojenje, kot to zmotno trdi tožnik. Odvetnik je profesionalen zagovornik in zastopnik v sodnih postopkih ter je zavezan opravljati svoje delo strokovno, pošteno in vestno. Nudi pravno pomoč pred sodišči in zasleduje pravne interese in koristi svoje stranke. Tožnik v tožbi ni navedel nobenega posebnega razloga, zaradi katerega bi bilo potrebno slediti njegovemu predlogu za določitev odvetnika iz Ljubljane. Zgolj pavšalno navajanje, da gre za zrežirano sojenje in vnaprejšnje dogovarjanje za izide sojenja, pa ni razlog za ugoditev tožnikovi prošnji. Podan ni torej noben relevanten razlog za dvom v nepristranskost dodeljenega odvetnika, zato sodišče predlogu tožnika za določitev odvetnika iz Ljubljane ni sledilo.

9. Sodišče ni sledilo niti predlogu tožnika za spremembo pristojnosti sodišča. Kot izhaja iz prvega odstavka 26. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), se krajevna pristojnost sodišča določi glede na območje, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno. Določitev pristojnega sodišča torej ni v domeni strank in se ne določa glede na njihove prošnje oziroma želje. Prav tako ne more biti predmet tega upravnega spora.

10. Upoštevaje vse navedeno je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

11. V zadevi je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.