Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je pooblaščenka tožeče stranke upravičena do povišanja stroškov postopka zaradi zastopanja delodajalca. V 1.c točki tarifne številke 16 OT je res določeno, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Vendar pa bi z uporabo te tarife prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti. Iz ustaljene prakse pritožbenega sodišča (tako Psp 204/2022, Psp 132/2019 idr.) izhaja, da za zvišanje stroškov samo na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev, ni nobenega utemeljenega razloga. Uporaba tega določila bi bila utemeljena le v razmerju med odvetnikom in njegovo stranko, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče, kljub določilu 113. člena ZUP, tožeči stranki priznati stroške predsodnega postopka, ker je bil upravni postopek potreben za zavarovanje njenih pravic. ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je v upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožeče stranke in torej ne po uradni dolžnosti upravnega organa. Niti v ZDSS-1 niti v ZUP pa ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor je v ZDSS‑1 predpisana le glede razlogov zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen ZDSS-1). Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 20. člena ZUS-1, ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta.
I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.
1.Sodišče prve stopnje je s sklepom tožencu naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 946,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2.Zoper sklep je pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da stroški niso odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo, razen 50 točk za čakanje na narok. Pooblaščenka tožeče stranke je zastopala delodajalca zavarovanca, zato bi moralo sodišče upoštevati, da se skladno s 1.c točko tarifne številke 16 OT v zadevah opredeljenih po točko 1.b te tarife (v sporih s področja socialne varnosti), tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Sodišče je napačno priznalo zgolj 20 točk za posredovanje izjave priče z dne 16. 11. 2023, namesto priglašenih 50 točk, saj je nepravilno štelo, da gre za kratek dopis in ne obrazložen dopis. Nadalje sodišče neupravičeno ni priznalo stroškov upravne pritožbe, nastalih v presodnem upravnem postopku, ki znašajo 250 točk. Gre za stroške nastale zaradi obveznega predhodnega postopka, ki so bili potrebni, saj brez njih ni bilo mogoče uveljavljati zahtevka. Sodišče ni preverilo, ali so priglašeni stroški v upravnem postopku v skladu z OT, niti se ni oprlo na določila Pravilnika o stroških v upravnem postopku. Tožeča stranka si je s pritožbo v upravnem postopku zagotovila pravno varstvo njenih pravic, tudi z navajanjem relevantnih okoliščin v upravnem postopku, ki jih skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 ne sme navajati pred sodiščem, če je imela možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Posledično je sodišče pooblaščenki tožeče stranke priznalo tudi prenizke materialne stroške in DDV. Skupaj odvetniški stroški znašajo 2.040,45 EUR, ki jih mora sodišče naložiti v plačilo tožencu. Sklepa o stroških zaradi nezadostne obrazloženosti ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeči stranki sodišče ni priznalo vseh priglašenih stroškov, pri čemer ni obrazložilo, zakaj teh stroškov ni priznalo. Priglaša stroške pritožbe.
3.Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
4.Pritožba ni utemeljena.
5.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.
6.Pritožbena navedba, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljena. Iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja katere stroške je sodišče prve stopnje priznalo kot potrebne, in da za priznanje višjih točk v Odvetniški tarifi (OT) ni podlage. Odločitev je zato mogoče preizkusiti.
7.Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je pooblaščenka tožeče stranke upravičena do povišanja stroškov postopka zaradi zastopanja delodajalca. V 1.c točki tarifne številke 16 OT je res določeno, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Vendar pa bi z uporabo te tarife prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti. Iz ustaljene prakse pritožbenega sodišča (tako Psp 204/2022, Psp 132/2019 idr.) izhaja, da za zvišanje stroškov samo na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev, ni nobenega utemeljenega razloga. Uporaba tega določila bi bila utemeljena le v razmerju med odvetnikom in njegovo stranko, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
8.Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče, kljub določilu 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), tožeči stranki priznati stroške predsodnega postopka, ker je bil upravni postopek potreben za zavarovanje njenih pravic. ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je v upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožeče stranke in torej ne po uradni dolžnosti upravnega organa. Niti v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) niti v ZUP pa ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor je v ZDSS‑1 predpisana le glede razlogov zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen ZDSS-1). Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta.
9.Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki za dopis z dne 16. 11. 2023 priznati stroške v višini obrazloženega dopisa po 3. točki tarifne številke 43 OT (v višini 50 točk). Sodišče prve stopnje je dopis pravilno ocenilo kot kratek dopis po 4. točki tarifne številke 43 OT v višini 20 točk. S tem dopisom je namreč tožeča stranka sodišču prve stopnje le predložila pisno izjavo priče, njeno zaslišanje pa je predlagala že s tožbo.
10.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).
11.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).