Jedro

Čeprav v obravnavani zadevi obstajata dve odločbi o istem prekršku, zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper odločbo, s katero načelo ne bis in idem ni bilo kršeno, ni mogoče ugoditi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Postaja prometne policije Koper je storilcu P. D. s plačilnim nalogom z dne 26. 10. 2009 zaradi prekrška po tretjem odstavku 122. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) izrekel globo v znesku 500 EUR in 6 kazenskih točk v cestnem prometu.

2. Vrhovni državni tožilec je zoper navedeni plačilni nalog vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 3. in 5. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V obrazložitvi zahteve navaja, da je zoper isti prekršek, zaradi katerega je bil storilcu izdan plačilni nalog, prekrškovni organ vložil obdolžilni predlog, o katerem je Okrajno sodišče v Kopru odločilo s pravnomočno sodbo PR 746/2009-1707 z dne 10. 5. 2010 ter storilcu izreklo enako globo in enako število kazenskih točk. Storilcu je vrnilo začasno zaseženi osebni avtomobil, ker je ugotovilo, da niso obstajali pogoji za zaseg vozila. Ugotavlja, da sta bili kršitelju za isti prekršek izdani dve odločbi – plačilni nalog in sodba. S tem je bilo kršeno načelo ne bis in idem. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani plačilni nalog odpravi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo storilcu, ki je nanjo odgovoril ter izrazil strinjanje z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

B.

4. Po določbi 31. člena Ustave nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Drugače kot ZKP, ki to določbo Ustave kot temeljno načelo vsebinsko prevzema v prvem odstavku 10. člena, ZP-1 takšne splošne določbe sicer ne vsebuje, ureja pa postopek ob ugotovitvi, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno. Sodišče v takšnem primeru s sodbo zavrne obdolžilni predlog (peta alineja četrtega odstavka 106. člena ZP-1) oziroma v kasnejši fazi po 2. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 postopek s sodbo ustavi. Postopanje v pravnomočno odločeni zadevi poleg tega predstavlja kršitev materialnih določb zakona o prekrških po 3. točki 156. člena ZP-1 (v zvezi s prvim odstavkom 169. člena ZP-1).

5. V obravnavanem primeru iz podatkov spisa izhaja, da je prekrškovni organ Postaja prometne policije Koper P. D. dne 26. 10. 2009 izdal plačilni nalog zaradi prekrška po tretjem odstavku 122. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), s katerim mu je izrekel globo v višini 500 EUR, stransko sankcijo 6 kazenskih točk v cestnem prometu ter mu zasegel vozilo, s katerim je storil prekršek. Navedeni plačilni nalog je bil storilcu prekrška vročen dne 26. 10. 2009. Iz spisa prekrškovnega organa ni razvidno, da bi storilec prekrška zoper navedeni plačilni nalog v predpisanem osem dnevnem roku vložil zahtevo za sodno varstvo, zato je le-ta postal pravnomočen dne 4. 11. 2009. 6. Prekrškovni organ je zoper storilca P. D. zaradi istega prekrška dne 27. 10. 2009 na Okrajno sodišče v Kopru vložil obdolžilni predlog. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo PR746/2009-1707 z dne 20. 11. 2009 P. D. spoznalo za odgovornega prekrška po tretjem odstavku 122. člena ZVCP-1, ki ga je storil dne 26. 10. 2009. Enako kot prekrškovni organ mu je izreklo globo v znesku 500 EUR ter stransko sankcijo 6 kazenskih točk v cestnem prometu, vrnilo pa mu je začasno zaseženi avtomobil znamke BMW. Sodišče je v razlogih sodbe navedlo, da je iz spisa razvidno, da je bil obdolženi že obravnavan za prekršek po tretjem odstavku 122. člena ZVCP-1 s plačilnim nalogom, v zvezi s katerim je izpovedal, da ga ni prejel. Ne da bi pojasnilo zakaj, je sodišče še navedlo, da v konkretnem primeru hitri postopek o prekršku ni dovoljen, zato je uvedlo redni sodni postopek.

7. Glede na navedena procesnopravno relevantna dejstva gre pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da v obravnavani zadevi obstajata dve odločbi o istem prekršku. Ni pa mogoče ugoditi zahtevi za varstvo zakonitosti, ker je bila le-ta vložena zoper odločbo (plačilni nalog), s katero načelo ne bis in idem ni bilo kršeno.

8. Izpodbijani plačilni nalog je po podatkih spisa postal pravnomočen dne 4. 11. 2009. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo zaradi istega prekrška, zoper istega storilca odločilo dne 20. 11. 2009, torej že po pravnomočnosti izpodbijanega plačilnega naloga. S tem je Okrajno sodišče v Kopru ravnalo v nasprotju z drugo alinejo prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker ni izdalo sodbe, s katero bi ustavilo postopek o prekršku ter z izdajo sodbe, s katero je P. D. spoznalo za odgovornega prekrška po tretjem odstavku 122. člena ZVCP-1, odločilo o zadevi, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno z izpodbijanim plačilnim nalogom. Vrhovni državni tožilec bi zato moral zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga kršitve načela ne bis in idem vložiti zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kopru, v delu, v katerem je sodišče storilcu prekrška izreklo globo ter stransko sankcijo kazenskih točk v cestnem prometu.

C.

9. Ker uveljavljena kršitev zakona v izpodbijanem plačilnem nalogu ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).