Jedro

Kadar razpis določa, da bo najugodnejši ponudnik izbran na podlagi različnih elementov ponudbe (kvaliteta, roki, kreditiranje itd) in ne le na podlagi cene, pomeni tak razpis vabilo k stavljanju ponudb, na podlagi katerega investitor ni zavezan k sklenitvi pogodbe s ponudnikom, ki ponuja najnižjo ceno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 106.051,40 SIT. Vtoževani znesek predstavlja stroške tožeče stranke za izdelavo ponudbe, ki jo je podala glede na razpis tožene stranke. Tožena stranka je v nasprotju s pogoji razpisa upoštevala tudi ponudbo, ki je prispela po izteku roka. Vendar, ker sta bili pravočasni le dve ponudbi, bi morala razpis ponoviti. Toda tožena stranka ni ravnala tako. Upoštevala je vse ponudbe in kot najugodnejšo izbrala tisto, ki je prispela prepozno. Eden od razlogov za tako izbiro je bil tudi ta, da ponudba tožeče stranke ni bila popolna, ker dela opreme ni ocenila. Tožeča stranka ne zatrjuje, da je izbira najgodnejšega ponudnika nepravilna. Zaradi tega tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi. Pri tem se je oprlo zlasti na klavzulo v razpisu, po kateri tožena stranka nima obveznosti do ponudnikov, ki niso izbrani kot najboljši. Ta določba izključuje obveznost tožene stranke, da bi morala tožeči stranki povrniti stroške v zvezi s sestavo ponudbe.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 385. čl. ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ne gre za primer, ki ga ureja 2. odstavek 604. čl. ZOR, ker tožena stranka v razpisnih pogojih ni izključila obveznosti sklenitve pogodbe. Razumljivo je, da bi morala biti izbira najugodnejšega ponudnika opravljena pravilno. Tožeča stranka zaradi nezakonitega postopka sploh ni imela možnosti dokazovati, da je ona najugodnejši ponudnik. Tožena stranka z razpisom ni mislila resno, zato mora povrniti tožeči stranki škodo, ki jo predstavljajo stroški sestave ponudbe. Izpodbija ugotovitev, da ni vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in škodo, ki jo ima tožeča stranka. Opozarja na nepravilno ravnanje tožene stranke in se sklicuje na načelo vestnosti in poštenja ter na uporabo dobrih poslovnih običajev. Meni, da prihaja v poštev določba 2. odst. 35. člena ZOR, po kateri pošiljatelj vabil k ponudbi odgovarja za škodo, če neutemeljeno ne sprejme ponudbe.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno.

Javni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Razpis tožene stranke je izrecno oblikovan kot vabilo na stavljanje ponudb. Tako se glasi uvodno besedilo razpisa, take pa so tudi njegove vsebinske značilnosti. V točkah 1.7.1 do 1.7.7 so navedeni kriteriji za izbor najugodnejšega ponudnika, ki obsegajo poleg cene še vrsto okoliščin, od katerih je odvisna presoja, katera od ponudb je najugodnejša. Na polagi takih določb razpisa je imela tožena stranka pravico izbirati najugodnejšega ponudnika glede na celoto vseh elementov ponudbe. Cena ni bila odločilen, zlasti pa ne edini element za presojo največje ugodnosti posamezne ponudbe. To so značilnosti razpisa, ki ga ureja drugi odst. 604. čl. ZOR. Kadar je po odločitvi investitorja najnižja cena odločilni element za izbiro najugodnejše ponudbe in so ostali elementi trdno določeni, pride v poštev določba 1. odst. 604. čl. ZOR. Določba o izključitvi obveznosti sklenitve pogodbe pa je lahko v razpisu vsebovana tudi molče. Odločilna je vsebina razpisa. Kadar razpis določa, da bo najugodnejši ponudnik izbran na podlagi različnih elementov ponudbe (kvaliteta, roki, kreditiranje itd.) in ne le na podlagi cene, pomeni tak razpis vabilo k stavljanju ponudb, na podlagi katerega investitor ni obvezan k sklenitvi pogodbe s ponudnikom, ki ponuja najnižjo ceno. V obravnavanem primeru je to vprašanje pomembno, če bi razpis uspel, kar pomeni, da bi do konca razpisnga roka prispele vsaj tri ponudbe, bi imela tožena stranka pravico izbora najugodnejše ponudbe, za ostale ponudnike pa bi glede stroškov sestave ponudbe veljala določa 1.12 tč. razpisa. Enake posledice ima glede tega vprašanja tudi neuspeli razpis. Stroški sestave ponudbe tudi v tem primeru bremenijo ponudnika samega. Glede na določbo 1.12. točke razpisa torej zahtevek tožeče stranke na povrnitev stroškov sestave ponudbe ni utemeljen. Glede na navedeno določbo razpisa sklicevanje na splošna načela zakona o obligacijskih razmerjih (12. in 21. člen) ne more spremeniti presoje obravnavanega pravnega razmerja med tožečo in toženo stranko. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 35. čl. ZOR, ki ureja obveznosti pošiljatelja katalogov, oglasov, cenikov in drugih obvestil. Ker je vabilo k licitaciji urejeno posebej (604. čl. ZOR), določba 35. čl. ZOR v tem primeru ne pride v poštev.

Trditev, da tožena stranka z razpisom ni mislila resno, je revizijska novota, ki je glede na določbo 3. odst. 385. čl. ZPP ni mogoče upoštevati Uveljavljani revizijski razlog ni podan. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 166. in 1. odst. 155. čl. ZPP. Odgovor na revizijo ni doprinesel k rešitvi zadeve. Stroški zanj niso bili potrebni in jih mora zato trpeti tožena stranka sama.