Jedro

Zmotno ravnanje sodišča, kot na primer napotitev na pravdo napačne stranke oziroma nesmotrno postopanje v postopku, je potrebno obravnavati kot naključje, ki se je primerilo tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke na ugotovitev obstoja terjatve in ločitvene pravice, ki sta bili pred tem prerekani v stečajnem postopku prvotožene stranke (I. točka izreka). V točki II. izreka je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 22.204,00 EUR v roku 15 dni od prejema drugopisa tega sklepa.

2. Zoper II. točko izreka tega sklepa (odločitev o pravdnih stroških) je tožeča stranka vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov napačno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala primarno, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da toženi stranki naloži v plačilo znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka priglasila v pravdnem postopku, ter podrejeno, da sklep v izpodbijani II. točki izreka razveljavi in odločitev o stroških postopka vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Toženi stranki sta podali odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlagata, naj pritožbo zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka toženih strank. Priglasili sta stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. čl. ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ni bila storjena nobena procesna kršitev, glede na ugotovljene dejanske okoliščine pa je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

6. Tožeča stranka se v pritožbi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, stoji namreč na stališču, da je stroške postopka zakrivilo sodišče prve stopnje, ker je nepravilno postopalo v postopku. Ker je tožeča stranka že v tožbi opozorila na to, da se je pritožila zoper napotitveni sklep (na ugotovitev obstoja prerekane terjatve in ločitvene pravice) in da bi v primeru uspeha s pritožbo odpadel pravni interes za tožbo in s tem tudi procesne predpostavke, bi moralo sodišče prve stopnje po analogiji predhodnega vprašanja, po predhodnem preizkusu tožbe prekiniti postopek do odločitve pritožbenega sodišča ali vsaj počakati z vročitvijo tožbe v odgovor toženima strankama. S tem sodišče ni postopalo v smislu 1. odst. 11. čl. in določbe 274. čl. ZPP, kar je privedlo do napačne odločitve o stroških, sodišče pa je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 1. odst 339. čl. ZPP. Poleg tega takšna odločitev tudi ni pravična, ker je v tem primeru šlo za neskrbno ravnanje stečajnega sodišča pri izdaji napotitvenega sklepa, pri čemer so tožeči stranki že s samo sodno takso nastali visoki stroški, celotno situacijo pa je sprožilo neutemeljeno prerekanje terjatve in ločitvene pravice s strani prvo in drugo tožene stranke.

7. Takšno razlogovanje pritožnika je po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno. Procesne napake sodišča prve stopnje, ki jih izpostavlja pritožnik, niso podane, saj v času, ko je sodišče prve stopnje prejelo tožbo in jo nato vročilo toženima strankama v odgovor, napotitveni sklep še ni bil spremenjen oziroma višje sodišče o pritožbi zoper ta sklep še ni odločilo, tožeča stranka pa sodišču ni predlagala, naj prekine postopek ali naj s pošiljanjem tožbe toženima strankama počaka. Vendar tudi v primeru obstoja očitanih kršitev, te ne predstavljajo bistvene kršitve določb postopka, saj ne vplivajo na napačno odločitev o stroških, pač pa na njihovo (nesmotrno) povečanje. Veljavni predpisi neposredno ne vzpostavljajo pravnih posledic zaradi kršitve načela ekonomičnosti postopka. Stroške krije ali ena izmed strank ali pa vsaka svoje. Podlago, kdo in v kakšni meri je dolžan plačati stroške, predstavlja primarno uspeh strank v postopku (154. čl. ZPP), ki pa je nekoliko korigiran z upoštevanjem krivde strank za nastanek stroškov ali naključjem, ki se jim primeri (156. čl. ZPP). Za primer zmotnega ravnanja sodišča, kot je na primer napotitev na pravdo napačne stranke oziroma nesmotrno postopanje v postopku, je sodna praksa že zavzela stališče, da ga je potrebno obravnavati kot naključje, ki se je primerilo tožeči stranki, v posledici česar je skladno s 1. odst. 156. čl. dolžna sama nositi stroške pravdnega postopka (glej sklep VSL I Cpg 1353/2010, sklep VSL I Cp 38/2011). Na podlagi tega pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno odločitev prvostopenjskega sodišča glede stroškov postopka.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sta toženi stranki zlorabili pravice za dosego materialnih koristi, saj sta odgovor na tožbo vložili po spremembi napotitvenega sklepa, ko sta v skladu z njim tudi že sami vložili tožbe o istem predmetu, na podlagi česar sta vedeli, da odgovor ni bil potreben, zato sodišče tudi ne bi smelo priznati stroškov, ne po temelju ne po višini. Nepravilno bi bilo toženi stranki očitati njeno aktivnost, potem ko je bila zoper njo vložena tožba in sprožen postopek, zlasti ko ZPP v primeru neaktivnosti tožene stranke predvideva stroge pravne posledice (npr. zamudna sodba). Kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, je pritožnik tisti, ki bi lahko v izogib dodatnim stroškom tožbo umaknil, saj je od spremembe napotitvenega sklepa do odgovora na tožbo preteklo več kot mesec dni.

9. Odločitev prvostopenjskega sodišča je po povedanem pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. odst. 365. čl. ZPP).

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP v povezavi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Prav tako pa odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, do istega rezultata bi namreč prišlo tudi brez njega, zato tudi tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 155. čl. ZPP).