Jedro

Izraz "izživljanje" pri nasilniškem obnašanju se razume kot kazanje trajnejšega oziroma ponavljajočega se nasilja, usmerjenega proti drugim.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, je bil obs. spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po 1. odstavku 222. člena KZ RS in obsojen na kazen 3 mesece zapora.

Zagovornik v zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in odločitve o kazenski sankciji. Predlaga, naj se pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenec oprosti obtožbe ali pa tako, da se mu namesto kazni zapora izreče pogojna obsodba.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Senat vrhovnega sodišča je ob preizkusu zadeve spoznal, da kršitev kazenskega zakona ni podana, saj dejanje obsojenca, ki je opisano v izreku pravnomočne sodbe, vsebuje vse znake kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po 1. odstavku 222. člena KZ RS. Stališču zahteve, da naj ne bi bil podan znak tega kaznivega dejanja, da je "iz okoliščin dejanja razvidno, da se izživlja z nasiljem nad ljudmi", ni mogoče pritrditi. V okviru zakonske določbe je izraz "izživljanje" predvsem razumeti kot kazanje trajnejše oziroma pojavljajoče usmerjenosti proti drugim ljudem. Celotni navedeni zakonski znak kaznivega dejanja torej pomeni, da se iz okoliščin dejanja, opisanega v sodbi, vidi, da je obsojenec z njim izrazil siceršnjo trajnejšo ali ponavljajočo usmerjenost k takemu odnosu do drugih ljudi, da jim povzroča strah, bolečino, trpljenje ali jih kako drugače prizadene s svojim nasiljem. Iz danega opisa dejanja v izreku pravnomočne sodbe izhaja dovolj takih okoliščin, ki kažejo na omenjeno obsojenčevo izživljanje z nasiljem nad ljudmi. Ena izmed takih okoliščin je, da je bilo obsojenčevo nasilje usmerjeno proti ženi, otroku in svakinji, se pravi proti osebam, ki so šibkejše od njega. Druga taka pomembna okoliščina, ki jo pravnomočna sodba v izreku upravičeno posebej poudarja, je obsojenčeva vztrajnost, ko je poskušal s fizičnim obračunom nadaljevati še po intervenciji policije. Z navedbami v izreku sodbe, da je obsojenec na enak način že prej izvajal nasilje nad ženo in vsaj posredno tudi nad otrokom, je tudi dovolj izpričano, da obsojenčevo nasilje nad drugimi ni naključni dogodek, marveč je le ena od epizod v okviru trajnejše usmeritve k povzročanju negativnih posledic pri drugih z nasiljem. Kolikor pa vlagatelj zahteve skuša prikazati, da okoliščine, iz katerih po oceni pravnomočne sodbe izhajajo navedeni znaki kaznivega dejanja, naj ne bi bile zanesljivo ugotovljene, pa s tem smiselno izpodbija dejansko stanje kot zmotno in nepopolno ugotovljeno, le-to pa ni razlog, zaradi katerega bi se smela vložiti zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe.

Izpodbijanje odločbe o kazni z zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe je brez zakonske podlage, saj je kazen bila obsojencu izrečena v mejah, ki jih določa zakon. Natančneje povedano, obsojencu je bila izrečena kazen zapora v višini predpisanega minimuma te kazni za kaznivo dejanje iz 1. odstavka 222. člena KZ RS. Samo zaradi tega, ker sodišče ni našlo podlage za omilitev kazni pod predpisanim zakonskim minimumom ali za izrek pogojne obsodbe, pa še ne obstoji noben zakonski razlog za vložitev zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Namreč, to izredno pravno sredstvo se lahko nanaša le na izpodbijanje uporabe zakona, ne pa tudi na izpodbijanje primernosti izbrane kazenske sankcije.

Ker glede na obrazloženo zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ne navaja nobenega utemeljenega razloga iz 1. do 3. točke 427. člena ZKP, jo je bilo treba v skladu z določbami 421. in 429. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.