Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS Sodba Pdp 167/2024

ECLI:SI:VDSS:2024:PDP.167.2024 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

nesreča pri delu čiščenje padec z višine objektivna ali krivdna odgovornost vsebina del skrbnost delodajalca odgovornost delodajalca odgovornost imetnika stavbe
Višje delovno in socialno sodišče
15. maj 2024
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožničino delo sesanja tal, okenskih polic in tudi morebitno sesanje balkonske reže, ki je sicer zavarovana z balkonsko ograjo, ne vsebuje povečane nevarnosti za nastanek škode in samo po sebi ni pomenilo nevarne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica dela ni opravljala na višini, saj je čistila notranjost prostorov in tako prvi toženki ni mogoče očitati objektivne odgovornosti za nastanek škode tožnici.

Ker je ograja namenjena zaščiti pred padcem z višine, lastnik oziroma imetnik stavbe pa prve toženke ni obvestil, da bi bilo z ograjo karkoli narobe, je tudi ta, enako kot tožnica, menila, da ograja služi svojemu namenu. O pomanjkljivostih zunanje ograje, za katere ni vedela, tožnice ni mogla obvestiti. Od delodajalca pa tudi ni mogoče pričakovati, da bi pri notranjem izvajanju del, za vsak slučaj preverjal ustreznost oz. stabilnost zunanjih elementov zgradbe. Ker za to odgovarja imetnik oz. lastnik zgradbe, tega delodajalec tudi ni dolžan, prvi toženki zato ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja, ker od lastnika zgradbe ni zahtevala podatkov o varnosti ograje na zunanjem delu stavbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranke same krijejo vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe z dne 27. 6. 2023 (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da sta prva in druga toženka dolžni solidarno plačati tožnici 159.038,85 EUR, in sicer prva toženka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, druga toženka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2019 do plačila in plačati tožnici mesečno rento v znesku minimalne plače, ki znaša 1.203,36 EUR bruto, s tem da posamezni obrok zapade 18. dne v mesecu za tekoči mesec, ter sta dolžni od dneva pravnomočnosti sodbe zapadle obroke plačati v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega obroka do plačila, v bodoče zapadle mesečne obroke rente pa sta dolžni plačevati 18. dne v mesecu za tekoči mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da gredo stroški postopka v breme proračuna RS (točka III izreka), da je tožnica dolžna plačati prvi in drugi toženki ter prvemu in drugemu intervenientu njihove stroške postopka (točke od IV do VII izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter ugodi primarnemu zahtevku tožnice, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je sodba izredno pomanjkljiva, saj je sodišče svojo odločitev glede zahtevka za krivdno odgovornost delodajalca za obravnavani škodni dogodek obrazložilo zgolj v par stavkih v točki 15 sodbe, in da je zahteva po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji sodnih odločb bistveni in sestavni del poštenega postopka. Sodišče prve stopnje je kot nesporen ugotovilo način nastanka škode. Tožnica je po končanem sesanju balkonske reže oz. okvirja hotela vstati tako, da se je oprla na kovinsko ograjo balkonskih vrat, pri čemer so nosilci ograje popustili, balkonska ograja je odpadla, tožnica pa je zaradi izgube opore izgubila ravnotežje in padla 6,5 m globoko v klet in utrpela številne hude poškodbe. V 15. točki je sodišče zaključilo, da ni podana vzročna zveza med protipravno opustitvijo in škodo nastalo tožnici, saj ta po izkustvenih pravilih ni potrebovala nobenih napotkov glede naslanjanja na balkonsko ograjo, ker je smisel le-te, da zadrži osebo pred padcem. Delodajalec ne more biti oproščen vseh dolžnosti, obveznosti in navodil, ki jih je dolžan zagotoviti delavcu. Zagotoviti mora vse, da prepreči predvidljivo škodno nevarnost. Zgolj sklicevanje na namen in funkcijo ograje ne more izključevati odgovornosti delodajalca, da zagotavlja vse potrebne in ustrezne ukrepe za zagotovitev varstva in zdravja delavcev pri delu, predvsem ukrepe za preprečevanje in odpravljanje nevarnosti pri delu. Sodišče sploh ni preverilo ali je toženka preverila stanje prostorov, za katere je bila angažirana, ali je izdelala oceno tveganja, ocenila prostore, ki ji niso bili poznani. Glede na to, da so se na objektu izvajala obsežna gradbena obnovitvena dela, bi toženka morala pričakovati, da so nekateri gradbeni elementi slabše pritrjeni, skratka morala bi preveriti delovno okolje, da bi tožnici sploh lahko dala ustrezna navodila. Sodišče sploh ni presojalo, kako bi delodajalec moral organizirati delo. Povsem je izpustilo presojo ravnanja delodajalca ob upoštevanju meril iz 6. člena OZ. Ni zaslišalo predstavnikov toženke, ni postavilo izvedenca iz varstva pri delu. Moralo bi zaslišati tožnico, pa je ni. Dokazno breme je na delodajalcu, ne pa da se sodišče sklicuje na funkcijo ograje. S tem, ko sodišče ni zaslišalo strank, postavilo izvedenca iz varstva pri delu in ocenilo, da izvedba teh dokazov ne bi prispevala k dodatnejši razjasnitvi dejanskega stanja, je dejansko izvedlo vnaprejšnjo dokazno oceno dokaza, ki ga sploh ni izvedlo, s tem pa je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično izpodbija tudi stroškovni del izreka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Prva in druga toženka sta podali odgovor na pritožbo in pritožbenemu sodišču predlagata, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodb0 preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) je upoštevalo določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne s pritožbo očitane bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev je materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo po temelju in tožbeni zahtevek zavrnilo. Izvedlo je vse potrebne dokaze za tako odločitev, zato so pritožbene navedbe o vnaprejšnji dokazni oceni in bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljene.

7. Tožnica je bila pri prvi toženki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2017 za določen čas od 6. 11. 2017 do 5. 5. 2018 na delu čiščenja (A1). Na podlagi dogovora med prvo toženko kot podizvajalcem in glavnim izvajalcem obnovitvenih del v notranjosti prvega nadstropja Zdravstvenega doma A., družbo B. d. o. o., je bila napotena na opravljanje dela, kjer je prva toženka opravljala čistilna dela v notranjosti prvega nadstropja zdravstvenega doma. Kot je navajala, se je pri vstajanju po čiščenju reže vrat "francoskega balkona" oprla na ograjo in padla v globino ter se hudo poškodovala. Zaradi poškodbe pri delu vtožuje izplačilo odškodnine in rente.

8. Sodišče prve stopnje je skladno s prvim odstavkom 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) pravilno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) iz prvega odstavka 131. člena OZ (krivdna odgovornost) in drugega odstavka istega člena (objektivna odgovornost).

9. Pravilno je ugotovilo, da je osnovno pravilo odškodninskega prava krivdna odgovornost, objektivna odgovornost pa je izjema od takšnega pravila, saj je povzročitelj odgovoren za škodo, ne glede na krivdo, zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani.

10. Med strankami ni bilo spora o tem, da je tožnica opravljala delo čiščenja v notranjosti prostora, ki je bilo od zunanjosti zamejeno s tako imenovanim francoskim balkonom z oknom oz. vrati, ki so bila v času tožničinega padca odprta, in ograjo, ki je bila namenjena zaščiti pred padcem. Balkonske površine med vrati in ograjo ni. Tožničino delo sesanja tal, okenskih polic in tudi morebitno sesanje balkonske reže, ki je sicer zavarovana z balkonsko ograjo, ne vsebuje povečane nevarnosti za nastanek škode in samo po sebi ni pomenilo nevarne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožnica dela ni opravljala na višini, saj je čistila notranjost prostorov in tako prvi toženki ni mogoče očitati objektivne odgovornosti za nastanek škode tožnici.

11. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da prva toženka tudi ni krivdno odgovorna za tožnici nastalo škodo, pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev izredno skromno obrazložilo v točki 15 obrazložitve in sicer, da tožnica po izkustvenih pravilih ni potrebovala nobenih napotkov glede naslanjanja na balkonsko ograjo, ker je smisel ograje, da zadrži osebo pred padcem. Obrazložitev je po stališču pritožbenega sodišča zadostna.

12. Tožnica je prvi toženki očitala, da ji ni zagotovila izobraževanja iz varnosti in zdravja pri delu, zato ni bila seznanjena z morebitnimi nevarnostmi pri delu, in da je spornega dne opravljala delo na objektu brez njenih navodil in njenega nadzora. Navodila o delu na višini bi lahko preprečila ta njen padec. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, delo, ki ga je opravljala tožnica, ni bilo delo na višini, saj je delo čiščenja opravljala v notranjosti objekta. Ker je ograja namenjena zaščiti pred padcem z višine, lastnik oziroma imetnik stavbe pa prve toženke ni obvestil, da bi bilo z ograjo karkoli narobe, je tudi ta, enako kot tožnica, menila, da ograja služi svojemu namenu. O pomanjkljivostih zunanje ograje, za katere ni vedela, tožnice ni mogla obvestiti. Od delodajalca pa tudi ni mogoče pričakovati, da bi pri notranjem izvajanju del, za vsak slučaj preverjal ustreznost oz. stabilnost zunanjih elementov zgradbe. Ker za to odgovarja imetnik oz. lastnik zgradbe, tega delodajalec tudi ni dolžan, prvi toženki zato ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja, ker od lastnika zgradbe ni zahtevala podatkov o varnosti ograje na zunanjem delu stavbe.1 Iz listinske dokumentacije, ki jo je predložila prva toženka (1B6), izhaja, da se je tožnica seznanila z izjavo o varnosti, sodelovala pri posvetu o vseh ukrepih in sredstvih ter osebni varovalni opremi, ki je potrebna pri opravljanju dela, pa tudi o ukrepih in nevarnih dogodkih pri tem delu, kar je tudi po stališču pritožbenega sodišča dovolj, zato prvi toženki ni mogoče očitati krivdne odgovornosti za škodo, ki je nastala tožnici. Delo je organizirala tako, da je ravnala skladno z določbo 6. člena OZ.

13. Posledično je pravilna tudi odločitev, da tudi ni podana odgovornost druge toženke kot zavarovalnice, pri kateri je imela prva toženka zavarovano svojo odgovornost. 14. Ker pritožbeni razlogi, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Toženki pa svoje stroške krijeta sami, saj z odgovorom na pritožbo k odločitvi o pritožbi nista bistveno pripomogli.

1 Ki niti ni bila predmet obnovitvenih del v zgradbi v letu 2017 (2B6, 2B7, D13, D14).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia