Jedro

Ker si tožeča stranka zaradi izostanka navedbe vrednosti spornega predmeta glede podrejenega zahtevka ni zagotovila pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva, je revizijsko sodišče revizijo, s katero tožeča stranka izpodbija odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku, kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta pogodba o preužitku z dne 24. 7. 2000, sklenjena med J. M. in R. M. in dodatek k pogodbi o preužitku z dne 24. 7. 2000 neveljavna in da nepremičnine, razvidne iz izreka sodbe, spadajo v zapuščino po pokojnem J. M., umrlem 4. 2. 2001. Ugodilo je podrejenemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je citirana pogodba o preužitku z dodatkom nična in da nepremičnine, razvidne iz izreka sodbe, spadajo v zapuščino po pokojnem J. M., umrlem 4. 2. 2001. 2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v 3. točki drugega odstavka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da nepremičnine, razvidne iz izreka sodbe, spadajo v zapuščino po pokojnem J. M., umrlem 4. 2. 2001. Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožena stranka vložila revizijo, v kateri smiselno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da izpolnitev posebne obličnostne zahteve – sklenitev pogodbe v notarskem zapisu – za veljavno sklenitev preužitkarske pogodbe pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika ni bila potrebna.

4. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne. Ne strinja se s strokovnim mnenjem, ki ga je tožena stranka priložila reviziji, saj temelji na starejši sodni praksi. Opozarja na ustaljeno sodno prakso v zvezi s pogodbo o preužitku in pritrjuje pravnemu naziranju sodišča druge stopnje glede razlikovanja med pogodbo o preužitku in pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Obravnavani spor je premoženjske narave, zaradi česar je po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (prej 1,000.000 SIT). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Kadar pa tožnik v tožbi uveljavlja proti istemu tožencu več zahtevkov, ki imajo različno dejansko in pravno podlago, pa se vrednost tožbenega zahtevka v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi glede na vrednost vsakega posameznega zahtevka.

8. V tej zadevi je tožeča stranka poleg glavnega zahtevka za ugotovitev neveljavnosti pogodbe o preužitku z dne 24. 7. 2000 postavila tudi podrejeni zahtevek za ugotovitev ničnosti omenjene pogodbe. Gre torej za uveljavljanje dveh tožbenih zahtevkov v eni tožbi (182. člen ZPP). Zahtevka imata različno dejansko in pravno podlagi, prvi temelji na domnevnih napakah volje sklenitelja pogodbe o preužitku, drugi pa na pomanjkanju obličnosti.

9. Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe, ki se nanaša podrejeni zahtevek. Ker gre za zahtevka z različno dejansko in pravno podlago, bi morala tožeča stranka že v tožbi navesti vrednost vsakega od združenih tožbenih zahtevkov. V konkretnem primeru vrednost spornega predmeta znaša 8.763,14 EUR in se nanaša na oba objektivno kumulirana tožbena zahtevka.

10. Tako nediferencirano navedena vrednost spornega predmeta se lahko s stališča dovoljenosti revizije nanaša le na glavni zahtevek, ne pa na podrejeni tožbeni zahtevek. Ker si tožeča stranka zaradi izostanka navedbe vrednosti spornega predmeta glede podrejenega zahtevka ni zagotovila pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva, je revizijsko sodišče revizijo, s katero tožeča stranka izpodbija odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku, v skladu s 377. členom ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

11. Odgovor na revizijo, kar zadeva njegovo vsebino, ni bil potreben, zato je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na izredno pravno sredstvo (prvi odstavek 155. člena ZPP).