Jedro

Odpoved delovnega razmerja brez predhodnega pisnega opomina ni možna, če delavec hujše kršitve ni storil namenoma ali iz malomarnosti in s storitvijo ali opustitvijo dejanj povzročil ali pa bi utegnil povzročiti večjo škodo, ogrožal ali pa bi utegnil ogrožati življenje in zdravje sodelavcev ali drugih ljudi v zvezi z delom, bistveno oviral delovni proces obratovalnice obrtnika ali kako drugače bistveno otežkočal poslovanje dejavnosti obrtnika.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo ugodilo zahtevku tožnice (predlagateljice), da se kot nezakonita razveljavita sklep o izreku disciplinskega ukrepa odpovedi delovnega razmerja - imetnice obratovalnice z gostinsko dejavnostjo - z dne 14.12.1990 in sklep disciplinske komisije sindikata delavcev pri zasebnikih z dne 29.1.1991, ter da je udeleženka (tožena stranka) dolžna sprejeti predlagateljico nazaj v delovno razmerje s 15.12.1990, z vsemi pravicami iz dela in po delu. Ugotovilo je, da v spornem primeru ne gre za hujše kršitve delovnih obveznosti, ki so opredeljene v 122. členu kolektivne pogodbe o delovnih razmerjih med delavci in samostojnimi obrtniki, ampak za kršitve delovnih obveznosti po 121. členu kolektivne pogodbe, pri katerih pa je možno delavcu odpovedati delovno razmerje samo, če mu je bil predhodno dan pisni opomin pred odpovedjo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo pritožbi tožene stranke (udeleženke) delno ugodilo in izpodbijano odločbo delno spremenilo in je sklep imetnice obratovalnice z gostinsko dejavnostjo z dne 14.12.1990 in sklep disciplinske komisije sindikata delavcev pri zasebnikih z dne 29.1.1991 spremenilo tako, da je tožnici (predlagateljici) izreklo pisni opomin pred odpovedjo. Ukrep je izreklo na podlagi ugotovljenih hujših kršitev delovne obveznosti, ki so taksativno naštete v 121. členu kolektivne pogodbe.

Zoper to pravnomočno odločbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Menila je, da sodišče ni pravilno uporabilo določb kolektivne pogodbe, odločilo pa je tudi v nasprotju z določbami zakona o delovnih razmerjih oziroma zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki sta veljala v času odločanja. Tožeča stranka je namreč kršila delovne obveznosti v smislu določbe 8. alinee 122. člena kolektivne pogodbe, prav tako pa tudi v smislu 3. in 4. alinee istega člena. Kršitve določb so enake, kot jih določata oba zakona in zato sodišče ni imelo osnove za ugotovitev, da 8. alinea 122. člena kolektivne pogodbe vsebuje samo kvalifikatorne okoliščine in ne samostojne kršitve delovne obveznosti. Ker je drugostopenjsko sodišče celo v popolnem nasprotju z določbo 121. člena kolektivne pogodbe izreklo tožeči stranki pisni opomin pred odpovedjo, čeprav zanj ni bilo nobene podlage, je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne in v skladu s tem tudi odloči o stroških postopka.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko, niti formalno ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijsko navajanje napačne uporabe materialnega prava v izpodbijani odločbi, katere posledica bi bila ugotovitev hujše kršitve delovne obveznosti in izrečen disciplinski ukrep odpovedi delovnega razmerja, ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta v svojih odločbah sprejeli pravilno stališče glede uporabe določb 122. člena kolektivne pogodbe o delovnih razmerjih med delavci in samostojnimi obrtniki (kolektivna pogodba - Uradni list SRS, št. 18/89). Čeprav je res, da zaradi nespretne uporabe alinei, oblikovno člen ni povsem jasen, saj bi moral biti namesto 8. alinee uporabljen vsaj nov odstavek, pa je nasprotno povsem jasna njegova vsebina, ki ne pušča nobenega dvoma. Hujše kršitve delovnih obveznosti so v 122. členu namreč naštete v prvih sedmih alineah, v zadnji alinei pa je samo še določeno, katere so tiste kvalifikatorne okoliščine, ki morajo obstajati, da se ob ugotovitvi hujše kršitve delovnih obveznosti lahko izreče disciplinski ukrep odpovedi delovnega razmerja brez predhodnega pisnega opomina pred odpovedjo. Same kršitve morajo namreč zaradi posledic biti opredeljene natančno, ne pa široko in nenatančno, kot je to primer v 8. alinei 122. člena kolektivne pogodbe. Razlaga, da tudi 8. alinea 122. člena kolektivne pogodbe opredeljuje disciplinske kršitve, bi bila v nasprotju z osnovno pravno varnostjo delavca, saj bi se v bistvu vsak delavčev prekršek že lahko spremenil v hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki jim sledi odpoved delovnega razmerja. Zato kolektivna pogodba v prvih sedmih alineah taksativno našteje hujše kršitve delovnih dolžnosti, zaradi katerih je možno odpovedati delovno razmerje, vendar samo, če so izpolnjene tudi kvalifikatorne okoliščine iz 8. alinee. To pomeni, da odpoved delovnega razmerja brez predhodnega pisnega opomina ni možna, če delavec hujše kršitve ni storil namenoma ali iz malomarnosti in s storitvijo ali opustitvijo dejanj povzročil ali pa bi utegnil povzročiti večjo škodo, ogrožal ali pa bi utegnil ogrožati življenje in zdravje sodelavcev ali drugih ljudi v zvezi z delom, bistveno oviral delovni proces obratovalnice obrtnika ali kako drugače bistveno otežkočal poslovanje dejavnosti obrtnika.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja tudi ni zaključiti, kar zatrjuje revidentka v reviziji, da je lahko tožnica poleg hujše kršitve delovne obveznosti iz 8. alinee 122. člena kolektivne pogodbe, storila tudi hujšo kršitev po 3. ali 4. alinei 122. člena kolektivne pogodbe. Neupravičena odklonitev del se v postopku nikoli ni zatrjevala, kršitve nezakonitega razpolaganja s premoženjem pa se ustno, kot naj bi bila storjena zatrjevana kršitev delovne obveznosti, ne da storiti.

Ostalih kršitev materialnega prava revizijsko sodišče zaradi določbe 399. člena ZPP, ki preprečuje spremembo sodbe v škodo revidenta, če je revizijo vlagal samo on, ni moglo upoštevati. Ker niti ni mogoče ugotoviti, da bi bile določbe kolektivne pogodbe v nasprotju s takrat veljavno zakonodajo, revizijsko sodišče meni, da sta nižji sodišči pravilno zaključili, da ni bilo pravnih razlogov za odpoved delovnega razmerja tožnici in da zato tudi ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo glede tega vprašanja v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).