Jedro

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da pri ugotovljenem ravnanju niso podani znaki kaznivega dejanja goljufije iz prvega odstavka 211. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tožnik je s tem, ko ni sporočil spremembe bivališča, toženko pustil v zmoti, da se na delo vozi z določenega naslova, kar ni bilo res. Zaradi tega mu je toženka plačevala stroške prevoza na delo in z dela v neznižani višini, s tem ji je nastala škoda, tožnik pa je pridobil protipravno premoženjsko korist. Tožnik je ravnal z obarvanim naklepom, njegovo ravnanje je bilo usmerjeno v pridobitev protipravne premoženjske koristi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2018, ki jo je toženka podala tožniku, nezakonita, da tožniku na podlagi te odpovedi delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z dnem 22. 6. 2018 in na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za nedoločen čas za delovno mesto Vodja delovne enote (A.) v Upravno-administrativni službi, Služba za trženje, z dne 15. 7. 2001, še vedno traja. Zavrnilo je reintegracijski zahtevek, zahtevek za vzpostavitev delovnega razmerja, priznanje delovne dobe za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter prijavo v socialna zavarovanja, zahtevek, da je dolžna toženka tožniku za čas od vključno 22. 6. 2018 dalje za vsak mesec obračunati osnovno plačo v višini 3.113,85 EUR bruto, povečano za dodatke, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi, od tako dobljenih bruto zneskov odvesti z zakonom določene davke in prispevke, nato pa izplačati ustrezno neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek za povračilo pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. V obsežni pritožbi navaja, da je bil pri toženki zaposlen več kot trideset let. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo obstoj ene kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je toženka tožniku očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V vsakem primeru je zmotno razsodilo, da je odpoved zakonita. Toženka je očitno sama štela, da ena kršitev ne zadošča za podajo odpovedi. Tožniku je bila kršena pravica do sodnega varstva. Toženka je odpoved podala prepozno. Iz izpovedi detektivke B.B. jasno izhaja, da je preverjala bivališče tožnika le na dan 23. 4. 2018 in da je istega dne o ugotovitvah seznanila toženko, toženki je tudi povedala, da to ne bo zadoščalo za zakonito odpoved, pa toženka s tem ni soglašala. Generalni direktor toženke C.C. je bil z ugotovitvami seznanjen istega dne. Iz detektivskega poročila toženka ni izvedela nič novega. Lastništvo nepremičnine na naslovu D. ulica 8, E., je razvidno iz zemljiške knjige. Gre za javno dostopen podatek. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, ko je od tožnika zahtevalo, da dokazuje, kje je bival. Toženka ni konkretizirala, kdaj tožnik na delo ni prišel iz kraja bivališča na naslovu F. ulica 30 a, G.. V zvezi s tem je zmotno ugotovilo dejansko stanje, neutemeljeno je verjelo izpovedi detektivov B.B. in H.H.. Ni upoštevalo, da sta bila detektiva za svoje delo plačana s strani toženke. Ne gre za nepristranski priči, kot je tožnik že opozoril v dosedanjem postopku. Detektivka sploh ni pojasnila, s kom se je pogovarjala na naslovu F. ulica 30 a, G., kdo sta bili ostarela soseda in negovalka. Ko je bila zaslišana, ni pričala le o dejstvih, ampak je podajala vrednostne ocene. Sklicevanje sodišča prve stopnje na neobstoj varnostnih zadržkov za pridobitev licence za zasebnega detektiva, ni na mestu. To pomeni le, da oseba ni bila kaznovana, kar pa velja tudi za druge v postopku pred sodiščem prve stopnje zaslišane priče, kot sta tožnikov oče I.I. in njegov prijatelj J.J., ki jima sodišče prve stopnje neutemeljeno ni verjelo. Tožnikov oče je star devetdeset let in je jasno izpovedal, da z lažjo ne bo živel, J.J. pa je prejemnik Častnega znaka svobode Republike Slovenije, kot je tožnik že navedel in je splošno znano ter mu daje večjo kredibilnost. Sodišče prve stopnje je njegovo izpoved zmotno ocenilo. Da je izpovedal o stvareh, ki niso bile v navedbah tožnika (da v stanovanju na naslovu D. ulica 8, E., ni elektrike), le dokazuje, da ni bil seznanjen s potekom postopka. To daje njegovi izpovedi večjo težo. Priča H.H. je izpovedal, da za ugotavljanje tožnikovega bivališča sploh ni bil pooblaščen, ampak je le vročal odpoved. Kje se je tožnik nahajal v času vročanja odpovedi, ko je veljala prepoved opravljanja dela, ni bistveno. Toženka dejstva, ki ga tožniku očita v odpovedi, ni dokazala. Predlagala je zaslišanje varnostnikov, ki o tem sploh niso izpovedali. O tem, da se tožnik ni vozil na delo z naslova F. ulica 30 a, G., je sodišče prve stopnje zgolj sklepalo. Dejstvo, da je lastnik nepremičnine na naslovu D. ulica 8, E., ni pomembno za ugotavljanje, od kod se je vozil na delo. Tožnik na tem naslovu ni bival. Detektivka je tožnika iskala na naslovu F. ulica 30 a, G., v času, ko je opravljal delo v E.. Takrat ga seveda ni bilo tam. Da tam živi, je verodostojno izpovedal tožnikov oče I.I., zaslišan kot priča. Življenjsko sprejemljivo je, da tožnikovih ravnanj ni spremljal, saj je tožnik že odrasel, in tudi da se kakšnih podrobnosti ni spomnil. To je pripisati njegovi starosti, mu pa ne odreka verodostojnosti. Verodostojno je izpovedal o detektivki B.B.. Detektivki je verjelo glede bivališča tožnika, čeprav je neresnično izpovedala o drugih kršitvah v odpovedi. Upoštevalo je le del izpovedi priče J.J.. Zmotno je upoštevalo dejstvo, da je tožnik delal pozno zvečer, to ne pomeni, da se nato ni vozil na naslov F. ulica 30 a, G.. Upravna enota v tožnikovem primeru nikoli ni vodila postopka ugotavljanja dejanskega bivališča. Toženka je očitke v odpovedi navedla pavšalno. Takšne odpovedi se ne da preizkusiti. Tožnik toženki ni ničesar neresnično prikazal niti je ni spravil v zmoto, dejansko se je vozil na delo z naslova F. ulica 30 a, G.. Škoda toženki ni nastala. Trditveno in dokazno breme, da je bilo drugače, je bilo na toženki, toženka ga ni zmogla, podobno kot v zadevi Pdp 1162/2015. Toženka tožnika sploh ni seznanila z internimi akti, zato mu kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ni mogoče očitati. Sodišče prve stopnje niti ni utemeljilo, kakšno obliko krivde tožniku očita, v tem delu je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka. Podano je nasprotje v razlogih sodbe glede za odločitev bistvenih dejstev. Če naj bi bili v ravnanju tožnika podani vsi elementi kaznivega dejanja goljufije, bi moral biti ugotovljen direkten naklep tožnika. Dejanski razlog za podajo odpovedi je bil osebne narave. To je tožnik dokazoval z zaslišanjem priče J.J., pa sodišče prve stopnje vprašanj ni dopustilo. Tožnik je bil invalid in starejši delavec, torej je bil pred odpovedjo varovan, toženka mu je podala nezakonito odpoved. Toženka v odpovedi ni navedla, zakaj z delovnim razmerjem ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo izpoved priče C.C., tedanjega generalnega direktorja toženke, presojo, ali so podane okoliščine in interesi za takojšnje prenehanje delovnega razmerja, mora opraviti sodišče. Okoliščin na strani tožnika in njegovih interesov ni upoštevalo. Toženka bi tožniku lahko plačevala nižje stroške prevoza na delo in z dela, če je menila, da jih prejema v neutemeljeni višini. Tožnik je delo vrsto let opravljal pod enakimi pogoji, pa ni bil niti opozorjen s strani delodajalca. Toženka mu je odpoved podala, ker je kandidiral na generalnega direktorja, bil je najboljši kandidat. Postopki nadzora nad njegovim delom so se intenzivirali v letu 2018, to je v času, ko je tekel s tem povezan sodni spor. Da toženka nezakonito vodi razpise za generalnega direktorja, izhaja iz ugotovitev Komisije za preprečevanje korupcije. To velja tudi za razpis, na katerem je bil izbran C.C., torej tisti, ki je tožniku podal odpoved. Odpoved je podal prav zaradi tega, ker je tožnik opozarjal na nepravilnosti, to je neutemeljen razlog za odpoved. Toženka je tožnika diskriminirala, bil je deležen trpinčenja na delovnem mestu. V zvezi s tem sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo predlaganih dokazov, ni zaslišalo prič dr. K.K., L.L., M.M., N.N., dr. O.O., dr. P.P., dr. R.R., mag. S.S. in dr. T.T.. Opredelilo se je do vprašanja veljavnosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi iz leta 2008, ki ga tožnik ni podpisal, pri čemer dejanskega stanja s tem v zvezi sploh ni ugotavljalo in tudi tožniku ni dopustilo, da bi o tem izpovedal, zaslišan kot stranka. Toženka ni podala odpovedi delavcem, zoper katere so vložene pravnomočne obtožnice za kazniva dejanja, ki so povezana s prejemanjem nedovoljenih podkupnin, kar dodatno dokazuje, da je tožniku, ki se mu očita manj huda kršitev, podala odpoved iz drugih, osebnih in nedopustnih razlogov. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Tožnik in toženka sta po vloženi pritožbi in odgovoru nanjo sodišču sporočila, da je tožnik dne 9. 12. 2019 umrl. Postopek se nadaljuje z njegovimi dediči, pri čemer, ker ima tožnik pooblaščenca, ni razloga za prekinitev postopka po točki 1. prvega odstavka 205. člena ZPP.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika za zaslišanje prič dr. K.K., L.L., M.M., N.N., dr. O.O., dr. P.P., dr. R.R., mag. S.S. in dr. T.T., svojo odločitev je ustrezno utemeljilo (točka 4 obrazložitve). Pritožbeno sodišče soglaša, da v primeru razloga za odpoved, kot je zloraba potnih stroškov, kjer gre za aktivno ravnanje (kršitev obveznosti iz delovnega razmerja) s strani delavca, niso odločilni siceršnji odnosi pri delodajalcu (kot tudi ne s strani tožnika v pritožbi izpostavljena diskriminacija in trpinčenje na delovnem mestu). V pritožbi tožnik za vse navedene priče trdi, da bi potrdile, da je bil neustrezno obravnavan pri toženki in da je bila odpoved podana iz drugih, osebnih in nedopustnih razlogov, pri čemer jih niti ni vseh predlagal s tem v zvezi (npr. priči dr. O.O. in dr. R.R. sta bili predlagani za dejstva o tem, kakšen človek in strokovnjak je tožnik, o njegovi delavnosti in podobno), kot tudi priča L.L., ki jo tožnik posebej izpostavlja v pritožbi, sploh ni bila predlagana, da bi potrdila, da je U.U. na strani toženke izpeljala projekt umetnega ustvarjanja razlogov za odpoved; v pripravljalni vlogi z dne 26. 10. 2018 je tožnik navedel le, da bi priča L.L., med drugim, izpovedala o razgovorih pri generalnih direktorjih toženke in U.U..

8. Iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 2. 7. 2019 oziroma prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave je razvidno, da je predsednica senata pravdni stranki opozorila, naj se pri vprašanjih priči J.J. osredotočita na vsebino odpovedi, ni pa razvidno, da bi bilo kakšno vprašanje, ki ga sodišče prve stopnje ne bi dovolilo, kot tudi ni razvidno, da bi s tem v zvezi tožnik uveljavljal morebitno kršitev določb pravdnega postopka, kot je predvideno v prvem odstavku 286.b člena ZPP.

9. Pritožbeno sodišče soglaša z razsojo sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku dne 21. 6. 2018 iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), zakonita. V odpovedi mu je očitala, da je z lažnim prikazovanjem dejanskega bivališča, od koder se dnevno vozi na delo in z dela, spravil delodajalca v zmoto v zvezi s povračilom stroškov za prevoz na delo in z dela, s čimer je huje in naklepoma kršil obveznosti iz delovnega razmerja in izpolnil znake kaznivega dejanja goljufije iz 211. člena Kazenskega zakonika (KZ 1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.). Poleg tega mu je očitala še tri kršitve (nespoštovanje odredbe delodajalca o izvajanju dela na drugem delovišču, neupoštevanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu - zadrževanje v delovnih prostorih izven delovnega časa, uporabo delovnih prostorov za kuhinjo, za zasebne obiske in prenočevanje, za shranjevanje gospodinjskih predmetov in oblačil, kršitev etičnih pravil – na vratih nalepljena fotografija prašiča z napisom „Ni prostora za prasce“), za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpoved prepozna, da ne gre za kršitve obveznosti iz delovnega razmerja oziroma da so nekonkretizirane.

10. Glede pravočasnosti podane odpovedi je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa tridesetdnevni subjektivni rok za podajo odpovedi. Ta rok teče, kot izhaja iz zakonske določbe, od ugotovitve razloga za odpoved, pri čemer je v tem okviru bistven trenutek ugotovitve razloga za odpoved s strani osebe, pooblaščene za podajo odpovedi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, kdaj se je z razlogom za odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi seznanil tedanji generalni direktor toženke, to je C.C. (in ne U.U., glede katere tudi tožnik po nepotrebnem izpostavlja, da je že dne 23. 4. 2018 ocenila, da je dovolj podatkov za podajo odpovedi). Pravilno je upoštevalo izpoved C.C. in jo dokazno ocenilo, tako je ugotovilo, da je razlog za odpoved, ki se nanaša na zlorabo potnih stroškov, ugotovil iz poročila detektivke, ki ga je prejel dne 22. 5. 2018, kot je pravilno iz prejemnega žiga na poročilu ugotovilo sodišče prve stopnje.

11. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 31. 7. 2017 svoje navedbe, s katerimi oporeka pravočasnosti podane odpovedi, utemeljil s sledečim: da je odpoved „plod strokovnih služb“ toženke oziroma „de facto delo U.U.“, da je bila U.U. že dne 23. 4. 2018 obveščena o ugotovitvah detektivke na naslovu F. ulica 30 a, G. (in da je tega dne začel teči rok za podajo odpovedi). Navedbe o seznanitvi dne 23. 4. 2018 je ponovil na naroku za glavno obravnavo dne 29. 8. 2019, ni pa pred sodiščem prve stopnje podal nobenih navedb glede ugotovitve razloga za podajo odpovedi s strani C.C.. Njegove pritožbene navedbe, da je C.C. razlog za odpoved ugotovil že dne 23. 4. 2018, so kot pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Tožnik v pritožbi zmotno meni, da je lastništvo nepremičnine na naslovu D. ulica 8, E., dejstvo, za katero se šteje, da je toženka z njim seznanjena, saj za vpise v zemljiško knjigo velja publicitetni učinek (6. člen Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1; Ur. l. RS, št. 58/2003 in nadalj.). Pri ugotavljanju, kdaj je začel teči subjektivni rok za podajo odpovedi, torej kdaj je razlog za odpoved ugotovila oseba, pristojna za podajo odpovedi (pri toženki), gre za ugotavljanje dejanske seznanitve.

13. Toženka je razlog za podajo odpovedi, ki se nanaša na zlorabo v zvezi z uveljavljanjem povračila potnih stroškov, v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožniku, konkretizirala. Dejanski razlog za podajo odpovedi je pisno obrazložila, kot ji nalaga drugi odstavek 87. člena ZDR-1. Jasno je navedla in to povzema sam tožnik v pritožbi, da tožnik (ki je podal izjavo, da se vozi na delo z naslova F. ulica 30, G.) že več let, najverjetneje od dne 21. 12. 2005, ne biva na naslovu F. ulica 30 a, G., ampak biva in se na delo vozi z naslova D. ulica 8, E.. Takšen očitek je (časovno) konkretiziran, drugačne navedbe v pritožbi pa niso utemeljene (češ da bi toženka morala navesti za vsak dan posebej, kaj tožniku očita).

14. Tožnik se v utemeljitev svoje navedbe o neobrazloženosti odpovedi oziroma nekonkretiziranem razlogu za njeno podajo sklicuje na odločbo VDSS Pdp 1162/2015, ki je bila, kot je razvidno iz njene obrazložitve, izdana v povsem drugačni zadevi. V zadevi Pdp 1162/2015 je sodišče presojalo zakonitost odpovedi (sklepa o prenehanju delovnega razmerja), v kateri delodajalec ni navedel nobenih razlogov, s katerimi bi svojo odločitev utemeljil (ampak je to storil šele v sodnem postopku v odgovoru na tožbo).

15. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu, kot ga določa drugi odstavek 84. člena ZDR-1. Toženka, ki je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala, je tako dokazovala (in dokazala), da očitek, naslovljen na tožnika, ki se nanaša na zlorabo glede uveljavljanja povračila potnih stroškov, drži. V ta namen je, med drugim, predložila detektivsko poročilo B.B. in poročilo o opravljeni detektivski storitvi H.H. z dopolnitvijo, predlagala je zaslišanje B.B. in H.H. kot prič. Predlagala je tudi, da sodišče vpogleda v predložene dnevnike varovanja in da zasliši kot priče V.V., Z.Z. ter a.a., varnostnike, ki sicer niso potrdili njenih navedb, da je bil tožnikov avtomobil ponoči parkiran pred stavbo na naslovu b. ulica 58, E., kjer je tožnik opravljal delo. Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje izvedene dokaze ocenilo (po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka, kot mu narekuje 8. člen ZPP) ter tako pravilno ugotovilo za odločitev bistvena dejstva, predvsem dejstvo, da tožnik (od 21. 12. 2005) ne biva in se ne vozi na delo z naslova F. ulica 30 a, G., ki ga je sporočil delodajalcu. Pri tem ni upoštevalo le listin, ki jih je predložila toženka, in izpovedi prič B.B. ter H.H., ampak tudi izpoved tožnika ter prič, ki jih je sam predlagal, I.I. in J.J.. Zaključke o neverodostojnosti izpovedi tožnika (in prič I.I. ter J.J.) je ustrezno utemeljilo, glede tožnika je pravilno upoštevalo, da je izpovedal, da se je z naslova F. ulica 30 a, G., vozil na delo z javnim prevozom, s svojim avtomobilom ali pa se je s kom peljal, ni pa vedel izpovedati o voznem redu vlaka ali avtobusa niti ni želel izpovedati, s kom se je peljal. To njegovi izpovedi jemlje verodostojnost. 16. S strani tožnika zatrjevano dejstvo, da je v spornem obdobju bival v G. in da se je z naslova F. ulica 30 a, G., vsakodnevno vozil na delo, je bil dolžan dokazovati tožnik. Materialno dokazno breme iz 84. člena ZDR-1 namreč ne posega v procesno dokazno breme (215. člen ZPP), ki v nasprotju z materialnim dokaznim bremenom, ki je ves čas na strani iste stranke, prehaja iz ene stranke na drugo.

17. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za drugačno dokazno oceno, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pri čemer poudarja, da priči B.B. in H.H. kot zasebna detektiva, ki sta bila v pogodbenem odnosu s toženko (in za svoje delo plačana s strani toženke), nista neodvisni (verodostojni) priči. 18. Verodostojnosti priči B.B. ne gre odrekati, tudi če bi držale pritožbene navedbe, da je podala vrednostno oceno svojih ugotovitev (to ne pomeni, da so ugotovitve zmotne), da je podala ugotovitve, ki po stališču tožnika niso objektivno preverljive (kar niti ne drži v celoti, saj ni nobene ovire, da bi tožnik sam ugotovil, kdo sta ostarela soseda in negovalka) oziroma ugotovitve, ki so se izkazale za neresnične. Glede slednjega tožnik zmotno povzema razloge sodišča prve stopnje v delu, v katerem obstoja drugih razlogov za podajo odpovedi ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je namreč, kot je jasno razvidno iz obrazložitve, za kršitev, povezano z nespoštovanjem odredbe delodajalca o izvajanju dela na drugem delovišču, presodilo, da je prepozna. Za kršitev, povezano z zasebnimi obiski, je ugotovilo, da je nekonkretizirana. V zvezi s kršitvijo, povezano z zadrževanjem v delovnih prostorih izven delovnega časa, shranjevanjem gospodinjskih predmetov in oblačil, nalepljeno fotografijo prašiča na vratih z napisom „Ni prostora za prasce“, pa je presodilo, da sploh ne gre za kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Le za kršitev, povezano z uporabo delovnih prostorov za kuhinjo, je sodišče prve stopnje presodilo, da ni dokazana, pri čemer ne drži pritožbeno zatrjevanje, da sodišče prve stopnje izpovedi priče B.B. ni verjelo, ampak je ugotovilo, da njena izpoved očitkov v odpovedi ne potrjuje.

19. S strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje glede bivanja tožnika ne temelji izključno na izpovedi prič B.B. in H.H., kot tudi ne drži, da je sodišče prve stopnje izpovedi teh dveh prič štelo za verodostojni zgolj zato, ker opravljata detektivsko dejavnost, pri čemer je eden od pogojev za pridobitev licence, da je prosilec varnostno preverjen in da nima varnostnih zadržkov (12. člen Zakona o detektivski dejavnosti - ZDD-1; Ur. l. RS, št. 17/2011). To je sodišče prve stopnje navedlo le kot dodatno okoliščino v opombi 3 obrazložitve sodbe, ni pa bil to glavni razlog, zaradi katerega je pričama verjelo. Okoliščina glede verodostojnosti prič tudi ni dejstvo, ki bi ga morala zatrjevati stranka v postopku, kot zmotno meni tožnik.

20. Sodišče prve stopnje je predvsem upoštevalo, da sta oba detektiva, zaslišana kot priči, B.B. in H.H., skladno izpovedala, kaj sta izvedela oziroma ugotovila o bivališču tožnika in s tem potrdila, kar je navedeno v detektivskem poročilu oziroma poročilu o opravljeni detektivski storitvi. Pritožba neutemeljeno odreka dokazno vrednost drugemu poročilu in izpovedi priče H.H. kot tudi zmotno meni, da H.H. ne bi mogel podati nobene ugotovitve oziroma ne bi mogel izpovedati o nobenem pravno relevatnem dejstvu z vidika ugotavljanja obstoja razloga za podajo odpovedi, ker ga je toženka pooblastila le za vročitev odpovedi. Drži, da je z vidika utemeljitve razloga za podajo odpovedi nebistveno, kje se je tožnik nahajal oziroma kje je bival v času njenega vročanja, to je dne 21. 6. 2018 (čeprav bi bilo v času veljavnosti prepovedi opravljanja dela nekako pričakovano, da bi bil tožnik na naslovu svojega bivališča, kot ga zatrjuje, to je na naslovu F. ulica 30 a, G.). H.H. v poročilo o opravljeni detektivski storitvi ni navedel, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, kje je bil tožnik dne 21. 6. 2018, ampak, kar je izvedel od tožnikovega očeta I.I. tega dne, to pa je, da tožnik (le) občasno prihaja na naslov F. ulica 30 a, G., saj (sicer pa) živi v E.. To je izvedela tudi detektivka B.B., pri čemer je nebistveno, da je bila v G. le enkrat, dne 23. 4. 2018. 21. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo vsebino detektivskega poročila v delu, v katerem je detektivka B.B. navedla, da sta ji ostarela soseda v G. in negovalka povedali, da tožnik ne biva v G.. Glede tega je tožnik pred sodiščem prve stopnje v pripravljalni vlogi z dne 26. 2. 2019 navedel le, da bi za priče predlagal ti dve osebi, vendar ostajata neidentificirani. V pripravljalni vlogi z dne 31. 7. 2019 pa je tožnik navedel, da označba naslova v detektivskem poročilu, kjer naj bi živela ostarela soseda, ne more biti pravilna, saj hiša s hišno številko 28 ni poleg oziroma nasproti hiše na naslovu F. ulica 30 a, G., je pa tam hiša s hišno številko 30, v kateri glede na izpoved priče I.I. živi ostarela soseda, vendar ostaja nepojasnjeno, tako navaja tožnik, ali se je detektivka s to sosedo pogovarjala. Opozoril je na izpoved priče I.I., da se sam z ostarelo sosedo ni nikoli pogovarjal o tožniku in da ona nikoli ni bila v njegovi hiši. Iz takih navedb je razbrati, da je tožnik vedel, za katero sosedo gre, prav tako bi tožnik lahko ugotovil, za katero negovalko gre (negovala je njegovo mamo).

22. Pritožba neresnično prikazuje, da je sodišče prve stopnje izpovedbama prič I.I. in J.J. odvzelo resnicoljubnost (verodostojnost) brez podlage oziroma le zato, ker gre za očeta in prijatelja tožnika. Kot je jasno razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je presojo verodostojnosti pričanja I.I. opravilo na podlagi vsebine njegove izpovedi, ni ji sledilo, ker je nasprotna temu, kar je I.I. povedal detektivoma, in nelogična, saj je po eni strani priča I.I. izpovedala, da se za sina (tožnika) ni zanimal, sploh ne zjutraj in zvečer, ker dela ponoči, po drugi strani pa je izpovedal o tem, da je tožnika videl, kako zjutraj odhaja na delo. Ne nazadnje tožnik sam v pritožbi navaja, da je oče star devetdeset let in se podrobnosti ne spomni (kar je povsem naravno in pričakovano). Za pričo J.J. je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo, da se njegova izpoved nanaša na vprašanja, ki mu sploh niso bila zastavljena (da je bil na naslovu D. ulica 8, E., kjer ni elektrike, da stanovanje na tem naslovu ni primerno za bivanje).

23. Sodišče prve stopnje ugotovitve, da tožnik ni bival na naslovu F. ulica 30 a, G., ampak v E., na naslovu D. ulica 8, E., nikakor ni naredilo le na podlagi dejstva, da je na tem naslovu tožnik lastnik stanovanja. Nejasno je, na kakšne ugotovitve Pošte Slovenije se sklicuje tožnik v pritožbi, je pa povsem nebistveno, ali tožnik prejema pošiljke na naslov F. ulica 30 a, G., niti to dejstvo samo po sebi ne dokazuje, da tožnik na tem naslovu biva. Tožnik v pritožbi po nepotrebnem izpostavlja postopek ugotavljanja stalnega prebivališča, ki ga sproži upravna enota, če dvomi, da posameznik stalno biva na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče (prvi odstavek 18. člena Zakona o prijavi prebivališča - ZPPreb-1; Ur. l. RS, št. 52/2016 in nadalj.). Ne glede na to, da tožnikovega dejanskega bivališča ni ugotavljala upravna enota, je bistveno zgolj dejstvo, da tožnik ni prihajal na delo in z dela z naslova, ki ga je navedel delodajalcu, da svojega delodajalca ni obvestil o navedenem ter posledično da mu je delodajalec izplačeval precej višje stroške prevoza na delo in z dela.

24. Tožnik v pritožbi sam izpostavlja odsotnost dokaznih pravil v ZPP in poudarja, da dokazi z listinami nimajo večje teže kot izpovedi prič, hkrati pa toženki (in sodišču prve stopnje) očita, da za dokaz v odpovedi očitanega ravnanja ni predložila nobenega „pravega“ dokaza. To ne drži, sodišče prve stopnje je, kot že navedeno, na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov, tako s strani toženke predloženih listin in predlaganih prič B.B. ter H.H., kot s strani tožnika predlaganih prič I.I. in J.J., pravilno ugotovilo, da drži navedba toženke v odpovedi, da tožnik ne biva na naslovu F. ulica 30 a, G., ampak biva in se na delo vozi z naslova D. ulica 8, E.. Da je v izjavi, ki jo je podal toženki, navedel, da se vozi na delo z naslova F. ulica 30 a, G. (in da je to storil zavestno), tožnik navaja sam (tudi) v pritožbi.

25. Tožnikove navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi, da ni bil seznanjen z internimi akti toženke in da ni bil opozorjen, da mora podano izjavo, če pride do spremembe, spremeniti, je pravilno ovrglo že sodišče prve stopnje. Iz izjave z dne 17. 10. 2005, v kateri je tožnik navedel, da se na delo vozi z naslova F. ulica 30 a, G., je pravilno ugotovilo, da je toženka tožnika opozorila, da prijavi kakršno koli spremembo, ki bi vplivala na plačilo stroškov prevoza na delo in z dela. V vsakem primeru pa je obveznost obveščanja določena že v zakonu, in sicer je v prvem odstavku 36. člena ZDR-1 določeno, da mora delavec delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. V tem kontekstu je podatek o tem, kje delavec biva oziroma od kod se vozi na delo, bistven z vidika plačila stroškov prevoza na delo in z dela.

26. Toženka je tožniku ves čas plačevala stroške prevoza na delo in z dela, kot da se vozi na delo z naslova F. ulica 30 a, G., torej višje stroške, kot bi mu glede na ugotovljeno dejstvo, da se na delo ni vozil s tega naslova, ampak je bival v E., pripadali. Kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, je škoda, ki jo je zaradi tožnikovega ravnanja utrpela toženka, prav v teh neutemeljeno izplačanih višjih stroških prevoza na delo in z dela, kot je že sama toženka navedla v odpovedi.

27. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe sicer res navedlo, da, če tožniku naklepa ne bi bilo mogoče očitati, mu je mogoče očitati vsaj hudo malomarnost. S tem ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot neutemeljeno izpostavlja pritožba. Iz siceršnje obrazložitve jasno izhaja, da je pri tožniku ugotovilo, da je obveznosti iz delovnega razmerja kršil namenoma, naklepno, ne le to, da je stopnja krivde, ki jo je ugotovilo, obarvani naklep. Pojasnilo je, da tožnik (vede in hote) toženki ni sporočil, da se na delo ne vozi z naslova F. ulica 30 a, G., pri čemer se je zavedal, da zaradi tega pridobiva premoženjsko korist, ki je protipravna, in sicer višje stroške prevoza na delo in z dela, to je tudi hotel storiti. To ne nazadnje priznava tožnik sam v pritožbi z navedbo, da je v izjavi zavestno navedel, da se na delo vozi z naslova F. ulica 30 a, G. (da se vozi s tega naslova, pa se je izkazalo za neresnično, dodaja pritožbeno sodišče). Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi morala toženka njegovo ravnanje sankcionirati že prej, saj je odpoved podala pravočasno, od ugotovitve razloga za podajo odpovedi dalje, pred tem pa ni mogoče šteti, da je bila s tožnikovo kršitvijo obveznosti iz delovnega razmerja sploh seznanjena. Prav tako neutemeljeno poudarja, da mu je toženka še od dne 23. 4. 2018, ko je bila detektivka B.B. v G., plačevala stroške prevoza na delo in z dela v neznižani višini, saj tega dne toženka razloga za odpoved še ni ugotovila, pa tudi sicer, če bi držalo, da mu je toženka te stroške plačevala vse do dejanskega prenehanja delovnega razmerja (za tožnika je nato, kot sam navaja v pritožbi, veljala prepoved opravljanja dela, plačnih list za čas od maja 2018 dalje pa stranki nista predložili), to ne pomeni, da je s protipravnim prikrajšanjem soglašala ali da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne bi bila utemeljena.

28. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da pri ugotovljenem ravnanju niso podani znaki kaznivega dejanja goljufije iz prvega odstavka 211. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Iz navedenega je razvidno, da sta zakonska znaka kaznivega dejanja goljufije, kot pravilno navaja tožnik v pritožbi, škoda in pa namen, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist (obarvani naklep). Zmotno pa prikazuje, da v konkretnem primeru ta dva znaka kaznivega dejanja nista podana kot tudi, da jih toženka v odpovedi oziroma sodnem postopku ni zatrjevala oziroma konkretizirala. Kot je pravilno ugotovilo in utemeljilo v obrazložitvi sodišče prve stopnje, je tožnik s tem, ko ni sporočil spremembe bivališča, toženko pustil v zmoti, da se na delo vozi z naslova F. ulica 30 a, G., kar ni bilo res. Zaradi tega mu je toženka plačevala stroške prevoza na delo in z dela v neznižani višini, s tem ji je nastala škoda, tožnik pa je pridobil protipravno premoženjsko korist. Tožnik je ravnal z obarvanim naklepom, njegovo ravnanje je bilo usmerjeno v pridobitev protipravne premoženjske koristi, kar je pritožbeno sodišče že navedlo.

29. Zmotno in po nepotrebnem izpostavljeno je tožnikovo pritožbeno naziranje, da bi morala toženka že v odpovedi obrazložiti okoliščine in interese pogodbenih strank, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar je kot dodaten pogoj za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Te okoliščine in interese, čeprav jih ni bila dolžna (po drugem odstavku 87. člena ZDR-1 mora v odpovedi delodajalec navesti le dejanski razlog za odpoved), je toženka v odpovedi, podani tožniku, navedla. Kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, je navedla, da je z ugotovljenimi kršitvami izkazan neustrezen odnos tožnika do nje in pri njej zaposlenih delavcev, da je tožnikovo ravnanje neodgovorno, neskrbno in škodi poslovnim interesom toženke, zaradi česar nima interesa za nadaljevanje delovnega razmerja.

30. Obstoj okoliščin in interesov, ki jih je navedla v odpovedi, kot tudi izgube zaupanja, ki jo je izpostavila v odgovoru na tožbo, je toženka, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, dokazala z izpovedjo C.C.. Tožnik v pritožbi neutemeljeno odreka verodostojnost njegovi izpovedi s sklicevanjem na dejstvo, da se je C.C. kot tedanji generalni direktor toženke odločil za podajo odpovedi. To še ne pomeni, da ne more (verodostojno) izpovedati o razlogih za takšno odločitev.

31. Sodišče prve stopnje je pri presoji zakonitosti odpovedi oziroma okoliščin in interesov pogodbenih strank zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ustrezno upoštevalo, da je toženka tožniku v odpovedi očitala več kršitev, pri čemer je le za kršitev, povezano z zlorabo potnih stroškov, toženka odpoved podala pravočasno in obstoj utemeljenega razloga za odpoved, ki predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (z znaki kaznivega dejanja), dokazala. V okviru vseh okoliščin je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo, za kakšno kršitev obveznosti iz delovnega razmerja gre, in poudarilo, da ima tožnikova kršitev vse znake kaznivega dejanja goljufije (v sodni praksi je več primerov izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane zaradi zlorabe potnih stroškov, prim. odločbe VIII Ips 411/2009, VIII Ips 240/2015, VIII Ips 55/2017; v tej zadnji odločbi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije izrecno navedlo, da sta narava in teža ugotovljene kršitve takšni, da je izpolnjen navedeni pogoj stvarnega značaja, zaradi katerega delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka). V okviru interesov strank pa je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo izgubo zaupanja toženke, pri čemer tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja svoj interes po nadaljevanju delovnega razmerja, ki ne more prevladati.

32. Tožnik v pritožbi po nepotrebnem poudarja, da je zaradi invalidnosti in starosti varovan pred odpovedjo, saj to posebno varstvo velja le v primeru odpovedi iz poslovnega razloga in zaradi invalidnosti (prvi odstavek 114. člena ZDR-1, prvi odstavek 116. člena ZDR-1), ni pa nobene ovire ob izpolnjenih zakonskih pogojih za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik tudi kot dejanski razlog za podajo odpovedi pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi ne izpostavi invalidnosti in starosti, ampak dejstvo, da je kandidiral za generalnega direktorja toženke. Do teh njegovih navedb se je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, in sicer je pravilno izpostavilo, da je toženka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz razloga, ki predstavlja tožnikovo aktivno ravnanje (zloraba potnih stroškov kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja), torej ravnanje, ki ga toženka ni mogla izzvati, oziroma ravnanje, ki z ravnanji toženke ni povezano.

33. Pritožbeno sodišče se do drugih pritožbenih navedb, ki za odločitev niso bistvene, na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP ne opredeljuje. To velja za navedbe, ki se nanašajo na sklepanje oziroma veljavnost aneksa k pogodbi o zaposlitvi iz leta 2008, priporočila Komisije za preprečevanje korupcije v zvezi z razpisom za generalnega direktorja toženke in ravnanja toženke, ko je priporočilo prejela, ravnanja toženke v zvezi z delavci, zoper katere so vložene pravnomočne obtožnice za kazniva dejanja, ki so povezana s prejemanjem nedovoljenih podkupnin (kar je tudi nedopustna pritožbena novota; prvi odstavek 337. člena ZPP).

34. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

35. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP (načelo uspeha v postopku).