Jedro

Nevarna je tista dejavnost, ki ustvarja ob normalni, pričakovani in izkustveni izvedbi povečano tveganje. Premik 200 kg težke železne blagajne ob zidu, ob primarni izbiri manevra ne predstavlja opravila, ki bi bilo samo po sebi nevarno; delodajalec, ki je svojemu delavcu tak premik naročil, odgovarja le krivdno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se v izpodbijanem delu ter v izreku o pravdnih stroških razveljavita, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1,400.000,00 SIT, višji tožbeni zahtevek (za nadaljnjih 100.000,00 SIT) pa je zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje, podrejeno pa njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Izhodišče, da predstavlja premikanje 200 kg težke železne blagajne nevarno dejavnost, ni pravilno. Ni bilo upoštevano, da je okoliščine povečane nevarnosti pri odstranjevanju blagajne ustvaril tožnik sam, ko se je tega dela, ki mu ni bilo naloženo, lotil z dvema podrejenima delavcema. Sam je torej ustvaril nevarne kvalifikatorne elemente. Zanemaril je pravila o varnem delu, čeprav bi se moral in mogel zavedati, da lahko pride do nesreče. Do škode je torej prišlo zaradi ravnanja tožnika samega, zaradi njegove skrajne nepremišljenosti.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je utemeljena.

Pravno sklepanje izpodbijane sodbe, da delodajalec odgovarja za škodo, ki jo delavec utrpi pri delu ali v zvezi z delom po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, je pravilno. Podlaga zanj je tako v določbi 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja kot tudi - in predvsem - v določbah ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih), ki urejajo odškodninske obveznosti. Tožena stranka je v tem okviru v odgovoru na tožbo svojo odgovornost celo priznala. Ni dvoma, da se je tožnik poškodoval pri delu - čeprav ne v okviru redne policijske dejavnosti - v posebnih okoliščinah priprave službenih prostorov za pleskanje. Ugotovljeno dejansko stanje je sodišči nižjih stopenj privedlo do ugotovitve, po kateri naj bi odgovornost tožene stranke bila objektivna: premikanje težke železne blagajne od zidu - ne glede na izbrani način - naj bi bila nevarna dejavnost sama po sebi. Tožniku naj bi zato ne bilo treba ocenjevati, ali se je dela kot nadrejeni policist na izbrani način in s pomočjo dveh tedaj navzočih policistov lotil pravilno ali ne, in ali bi moral to delo opraviti z večjim številom ljudi. Nevarna dejavnost sama po sebi bi torej bila vzrok (drugi odstavek 154. člena ZOR), tožena stranka pa bi po določbi 177. člena ZOR morala dokazovati tožnikovo (izključno) lastno odgovornost ali njegov ustrezen prispevek k nastanku škode.

Z opisanim pravnim izhodiščem o objektivni odgovornosti pa se revizijsko sodišče ne strinja. Stališče, da je premik težkega kosa (pohištvene) opreme nevarna dejavnost, je relavatiziralo že samo sodišče druge stopnje, ko je v razlogih svoje sodbe navedlo, da je "pomikanje težjih predmetov vsakodnevni običajni manever". Nevarna je namreč tista dejavnost, ki ustvarja ob normalni, pričakovani in izkustveni izvedbi povečano tveganje. Premik blagajne, čeprav težke, od zidu, ob primerni izbiri manevra, ne predstavlja opravila, ki bi bilo nevarno samo po sebi. Revizija utemeljeno opozarja, da vsaka dejavnost, ki v določenih okoliščinah lahko postane nevarna, še ne predstavlja take dejavnosti, zaradi katere bi bilo mogoče odgovornost za škodo iz nje obravnavati po načelu vzročnosti. Opravilo, ki ga je izvedel tožnik, je po vsebini enostavno in ne vključuje opaznega dejavnika tveganja. Pravno sklepanje o objektivni odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je tožniku nastala ob opisanem dogodku, tako ni pravilno.

Odgovornost tožene stranke je po povedanem lahko le krivdna. Pri krivdni odgovornosti mora oškodovanec dokazati poleg obstoja pravno priznane škode še nedopustno ravnanje poškodovalca in dejstvo, da je škoda posledica tega ravnanja. Pri objektivni odgovornosti, torej pri odgovornosti po načelu vzročnosti, pa mora oškodovanec dokazati samo to, da je trpel pravno priznano škodo in da je ta nastala zaradi nevarne stvari ali nevarne dejavnosti. Poostrena odgovornost po načelu vzročnosti je podana pri tistih primerih, ko so stvari ali dejavnosti same po sebi tako nevarne, da nevarnosti ni mogoče preprečiti. To pa ne velja za nevarnosti, ki se jim človek izpostavlja v vsakdanjem življenju.

Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je tožnik dobil nalog načelnika skupnih služb UNZ iz ..., F. P., da je treba zaradi beljenja prestaviti pohištvo. Tožnik se je dela lotil po lastni presoji, pri čemer bi za najem ustreznih delavcev moral pridobiti načelnikovo soglasje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje - sodišče druge stopnje jih v izpodbijani sodbi sprejema - sledi, da nalog za premik pohištva te odobritve ni vseboval. Morda v tej okoliščini tiči prvotno toženkino priznanje odškodninske odgovornosti po načelu odgovornosti delodajalca. Vendar pa izpodbijana sodba zaradi zmotne pravne presoje, da tožena stranka odgovarja po načelu vzročnosti, zaradi obravnave vzročne zveze med omenjenim nedopustnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo ni v celoti ugotovila dejanskega stanja. Tožnik je sam izbral način, kako bo opravil nalogo, zaradi česar bi morali sodišči prve in druge stopnje pretehtati pravilnost njegove odločitve o načinu premikanja železne blagajne in ali mu je nalog nadrejene mu službe tožene stranke še puščal morebitno izbiro in s tem preprečitev nastanka škode.

Po povedanem je bilo treba zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo potrebno ugotoviti nedopustno ravnanje tožene stranke in raziskati vzročno zvezo med tem ravnanjem in tožniku nastalo škodo.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka v reviziji ni zaznamovala.