Jedro

Tožnik v tožbi ne more uspešno navajati dejstev, ki jih ni navedel v upravnem postopku na prvi stopnji, razen če v tožbi (oziroma glede na 238. člen ZUP v pritožbi) za to navede utemeljene razloge.

Kolikor bi izvršitev inšpekcijske odločbe pomenila poseg v pravice tretjih, lahko tretje osebe v inšpekcijskem postopku zavarujejo svoje pravice z udeležbo v postopku, oziroma z zahtevo za vstop v postopek, ne more pa pravic tretjih oseb varovati tožnik.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo objekta, izvedenega kot prizidek obstoječe stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 1922/2 k.o. ..., in v roku treh mesecev po vročitvi te odločbe navedeno nelegalno gradnjo odstraniti ter na svoje stroške vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje. Izrečene so bile tudi prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), tožnik pa je bil še opozorjen, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti odstranitve objekta začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah. V obrazložitvi toženka navaja, da je bilo na podlagi inšpekcijskega ogleda ugotovljeno, da je tožnik zgradil prej navedeni objekt, za katerega nima gradbenega dovoljenja, kar je izjavil tudi na zapisnik. Zato gre za nelegalno gradnjo in so podani razlogi za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1, ki določa, da v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Zakon na izrek tega ukrepa veže tudi izrek prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo spremenil izpodbijano odločbo tako, da se prepovedi iz 158. člena ZGO-1 nanašajo le na obravnavani objekt, ne pa tudi na zemljišče, ker je ugotovil, da je zemljišče v solastnini, tako da bi prepovedi, izrečene za zemljišče, posegale tudi v pravice solastnika, ki ni inšpekcijski zavezanec. V ostalem je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ima na obravnavanem objektu le solastniški delež do 1/2. Zato sam ne more izvršiti izpodbijane odločbe, ki bi se morala nanašati na oba solastnika. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da iz listin v upravnem spisu ne izhaja, da bi tožnik okoliščino, da ni edini lastnik ali edini investitor obravnavanega objekta, navedel že v času prvostopenjskega inšpekcijskega postopka, čeprav je za to imel priložnost na zaslišanju dne 20. 11. 2006 (zapisnik na listovni številki 8) in na zaslišanju dne 8. 12. 2008 (listovna številka 17). Tako soinvestitorstvo s sinom A.A. prvič omenja šele v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, kjer navaja, da je „skupaj s sinom A.A. zaradi pomanjkanja bivalnih prostorov dogradil oziroma nadzidal prizidek k stanovanjski hiši...“, vendar brez kakršnihkoli navedb, zakaj tega ni storil že prej. Niti v pritožbi pa ni navajal tega, kar trdi šele v tožbi, namreč da je A.A. solastnik obravnavanega objekta.

Po tretjem odstavku 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi.

Kot že navedeno, je tožnik dejstvo, da sta obravnavani objekt gradila skupaj s A.A., navedel šele kot novo dejstvo v pritožbi, pri tem pa ni obrazložil, zakaj ga ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Glede na tretji odstavek 238. člena ZUP torej z navedbo tega dejstva ni mogel vplivati na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe v nadaljnjem postopku, to pa po presoji sodišča pomeni tudi, da tega ne more storiti s tožbo v upravnem sporu.

Po 52. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko namreč tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, sodišče pa jih lahko upošteva kot tožbene razloge le, če (...) jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Upravni akt, katerega zakonitost je predmet upravnega spora, je glede na določbo prvega odstavka 2. člena ZUS-1 tisti dokončni upravni akt, s katerim se posega v tožnikov pravni položaj, torej prvostopenjski upravni akt. Skupaj z že navedenim tretjim odstavkom 238. člena ZUP to po presoji sodišča pomeni, da tožnik v tožbi ne more uspešno navajati dejstev, ki jih ni navedel v upravnem postopku na prvi stopnji, razen če v tožbi (oziroma glede na 238. člen ZUP v pritožbi) za to navede utemeljene razloge. Takih razlogov tožnik tudi v tožbi ni navedel, tako da sodišče že iz tega razloga ne more upoštevati navedb v soinvestitorstvu A.A. Kot že rečeno, se je tožnik v pritožbi zoper izpodbijano odločbo skliceval zgolj na soinvestitorstvo, ne pa tudi na solastništvo A.A. Investitor je po določbi 4.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 oseba, ki naroči graditev objekta ali jo sam izvaja. Soinvestitorstvo torej ne pomeni avtomatično tudi solastništva.

Ob tem pa tožnik v tožbi ne navaja nobenih razlogov, zakaj se na solastništvo A.A. ni skliceval že prej. Na podlagi prej navedenega 52. člena ZUS-1 je torej tožbene navedbe o solastništvu A.A. treba šteti za nedovoljene tožbene novote, ki jih sodišče ne more upoštevati ob odločanju o zadevi.

Poleg navedenega sodišče opozarja še na določbo 152. člena ZGO-1, ki je zakonska podlaga za izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa. Po tej določbi pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani (...). Prvenstveni namen te določbe je torej sanacija nezakonitega stanja, inšpekcijski zavezanec oziroma investitor, ki je z gradnjo brez gradbenega dovoljenja to nezakonito stanje povzročil, pa ga je dolžan tudi sanirati, in sicer ne glede na to, ali je gradil na svoji nepremičnini ali na nepremičnini v lasti oziroma solasti tretjih oseb. Varstvo pravic teh oseb je v inšpekcijskem postopku zagotovljeno z njihovo udeležbo ter z možnostjo navajanja dejstev in okoliščin, relevantnih za odločitev v tem postopku (tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up 2411/06 z dne 22. 5. 2008).

Tožnik ne navaja, da ne bi bil investitor obravnavanega objekta oziroma zavezanec v obravnavani inšpekcijski zadevi, niti da je obravnavani objekt legalen. Obstoj njegove obveznosti, da z odstranitvijo obravnavanega objekta vzpostavi zakonito stanje, pa po prej navedeni zakonski ureditvi izhaja izključno iz teh okoliščin in ni vezan na obstoj oziroma neobstoj take obveznosti solastnika oziroma soinvestitorja tega objekta. Kolikor bi izvršitev odločbe pomenila poseg v pravice tretjih, je bilo že navedeno, da lahko tretje osebe v inšpekcijskem postopku zavarujejo svoje pravice z udeležbo v postopku, oziroma z zahtevo za vstop v postopek, ne more pa pravic tretjih oseb varovati tožnik. Sodišče pripominja še, da pomeni odstranitev obravnavanega objekta izvršitev pravnomočne upravne odločbe, tako da ni mogoče govoriti o protipravnosti tega ravnanja.

Sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Ker stranke niso predlagale novih dejstev ali dokazov, ki bi jih bilo mogoče upoštevati v upravnem sporu, je sodišče v skladu z drugo alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.