Jedro

Zakonodaja, ki se uporablja pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, konkretno pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, je nacionalna zakonodaja. Glede pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine se uporablja določba 67. člena ZPIZ-1 oziroma pri avstrijskem nosilcu zavarovanja avstrijska zakonodaja. Avstrijski nosilec zavarovanja je tožnikovo zahtevo in vso dokumentacijo tožencu odstopil prav zato, da bo po lastnih predpisih odločil, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Pri tožniku, ki ima težave s hrbtenico in ugotovljene obrabne spremembe, diskretno krajšo levo spodnjo okončino, omejeno gibljivost kolčnih sklepov ter znake za utesnitev v desnem ramenu, ponavljajoč bronhitis in povišan krvni tlak, ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo. Tudi avstrijski nosilec zavarovanja pri tožniku ni ugotovil popolne nezmožnosti za delo, pač pa, enako kot toženec, preostalo delovno zmožnost. Tožnik je tako invalid III. kategorije, zato nima pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 10. 11. 2011 in št. ... z dne 8. 3. 2012 in da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter prizna pravica do invalidske pokojnine od 13. 10. 2011. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava s predlogom, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, ker meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je zmožen za drugo delo z omejitvami. Sodišče je dalo preveliko težo izvedenskim mnenjem, ki jim je ves čas postopka nasprotoval in se skliceval na izvedensko mnenje avstrijskega izvedenca, na podlagi katerega mu je avstrijski nosilec zavarovanja priznal invalidsko pokojnino od 1. 10. 2011 dalje. Sodišče tega dokaza sploh ni izvedlo, čeprav bi ga moralo in na podlagi tega in ostalih dokazov bi moralo zaključiti, da zaradi številnih zdravstvenih težav ni več sposoben opravljati nobenega pridobitnega dela. Ni logično, da je v Avstriji prepovedano delo zaradi invalidnosti, v Republiki Sloveniji pa je s strani invalidskih komisij ocenjen kot zmožen za delo z omejitvami. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati kot pravno podlago Uredbo (ES) št. 883/04 in njeno izvedbeno Uredbo št. 987/09, ne pa izključno slovenske predpise. Meni, da sodišče zmotno zaključuje, da lahko ob enakem dejanskem stanju pride do razhajanj. Sklicuje se na 5. člen Uredbe št. 883/04 in nato, da je Slovenija dolžna upoštevati dejstva ali dogodke, kot da je I. kategorija nastopila na njenem ozemlju in tudi odločbo, ki ga je razvrstila v kategorijo, ki je primerljiva s I. kategorijo invalidnosti. Meni, da njegov primer konkretno ureja 49. člen Uredbe ES 987/09 in da ta določba pomeni, da je edini nosilec pristojen za sprejete odločitve o stopnji njegove invalidnosti. Avstrijski nosilec zavarovanja je zadevo odstopil tožencu, da bo postopal skladno z evropsko zakonodajo in mu priznal enake pravice kot v Avstriji. Invalidski komisiji in sodišče so zmotno ocenili mnenje izvedenca medicinske stroke v Avstriji. Zaradi razhajanj bi v postopku moralo angažirati neodvisnega izvedenca medicinske stroke. Invalidski komisiji sta zmotno ocenili, da pri njem ni podana I. kategorija, temveč III. kategorija invalidnosti. Zmotno pa so ugotovljene tudi omejitve. Nadalje navaja, da je sodba pomanjkljiva, ker se ne sklicuje na evropsko zakonodajo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) v obsegu pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadalj. ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 8. 3. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 10. 11. 2011 ter v zvezi s tožnikovim tožbenim zahtevkom, ali izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Toženec je z odločbo z dne 10. 11. 2011 na podlagi mnenja invalidske komisije I. stopnje v Ljubljani z dne 27. 10. 2011, da je tožnik zmožen za delo na delovnem mestu z omejitvami: fizično lahko delo, pri katerem se ročno premeščajo bremena do največ 10 kg, ki se opravljajo le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, pri katerem hodi le na krajše razdalje po ravnem terenu in se opravlja z desnico le do višine ramena, na toplem in suhem, brez prahu in plinov odločil, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti in da nima pravice do invalidske pokojnine. Z dokončno odločbo z dne 8. 3. 2012 pa je toženec tožnikovo pritožbo zoper citirano prvostopno odločbo z dne 10. 11. 2011, zavrnil. Invalidska komisija II. stopnje je bila enakega mnenja kot pred tem invalidska komisija I. stopnje, da za delo voznik tovornjaka tožnik ni zmožen, da pa je zmožen za drugo delo z omejitvami.

Med strankama ni sporno, da je tožnik pri avstrijskem nosilcu zavarovanja vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zaradi ugotovitve pravice po slovenskih predpisih pa je avstrijski nosilec zavarovanja zahtevo in medicinsko ter drugo dokumentacijo predložil slovenskemu zavodu.

Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi ni podana le v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1), pač pa, kot pravilno poudarja pritožba, tudi v določbah Uredbe sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v skupnosti (OLL št. 149 z dne 5. 7. 1971 in kasnejših Uredb o spremembi te Uredbe). Vendar pritožba zmotno interpretira določbo 5. člena Uredbe št. 883/2004, da je z dejstvi in dogodki mišljena I. kategorija invalidnosti in da je na tej podlagi toženec dolžan upoštevati tudi odločbo avstrijskega nosilca zavarovanja in sicer celo, kot da ga je razvrstil v I. kategorijo invalidnosti. Prav tako pritožba zmotno meni, da se določba 49. člena Uredbe št. 987/09 nanaša na njegov primer v tem smislu, da je edino Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Avstrije pristojen za sprejetje odločitve o stopnji njegove invalidnosti in da toženec ne more določiti drugačne stopnje oziroma kategorije invalidnosti.

Zakonodaja, ki se uporablja pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, konkretno pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, je nedvomno nacionalna zakonodaja in sicer se glede pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, uporablja določba 67. člena ZPIZ-1 oziroma pri avstrijskem nosilcu zavarovanja avstrijska zakonodaja. Določba 49. člena Uredbe jasno določa, da je edini nosilec pristojen za sprejetje odločitve o stopnji vlagateljeve invalidnosti, nosilec za stike, če gre za zakonodajo, ki jo uporablja ta nosilec. To odločitev nosilec sprejme takoj, ko ugotovi, ali so pogoji za pridobitev pravice, določenih z zakonodajo, ki jo uporablja, izpolnjeni.

Avstrijski nosilec zavarovanja je tožnikovo zahtevo in vso dokumentacijo tožencu odstopil prav zato, da bo po lastnih predpisih odločil, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Uredba sveta (EGS) št. 1408/71 v 40. členu določa, da osebe, za katere se uporablja Uredba prejemajo dajatve po določbah 3. poglavja. V 3. poglavju pa so urejene (le) pokojnine. To pa pomeni, da na podlagi določb Uredbe sveta (EGS) št. 1408/71 invalidi lahko uveljavijo le pravico do invalidske pokojnine, če izpolnjujejo za to pogoje določene z zakonodajo, ki se uporablja.

V obravnavanem primeru je sodišče pravilno ugotovilo, da tožnik pogojev iz 67. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidske pokojnine ne izpolnjuje. Pri tožniku je namreč glede na določbo 60. člena ZPIZ-1 in 3. alineo 2. odstavka citirane določbe podana III. kategorija invalidnosti. V III. kategorijo invalidnosti se po tej določbi razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. V I. kategorijo invalidnosti pa se glede na 1. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Pri tožniku takšnega stanja toženec ni ugotovil. Prav tako pa tudi avstrijski nosilec zavarovanja pri tožniku ni ugotovil popolne nezmožnosti za delo. Ta je ugotovil, da je tožnik zaradi ortopedskih vzrokov zmožen za lažje fizične obremenitve, brez dvigovanja težjih bremen, plezanja, le v menjajočih položajih, ne ponoči, ni zmožen za normirano delo in za delo, kjer je nevarnost padca in mu na tej podlagi priznal denarno dajatev. Torej med ocenami glede tožnikove delovne oziroma preostale zmožnosti ni takšnih odstopanj kot zatrjuje tožnik, saj je tudi avstrijski nosilec zavarovanja ugotovil, da je tožnik zmožen za drugo delo s takimi omejitvami, kot so zgoraj navedene. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa priznanje pravice do invalidske pokojnine v tuji državi, tudi še ne pomeni avtomatično, da je tožnik tudi pri tožencu upravičen do invalidske pokojnine.

V skladnih mnenjih invalidskih komisij tako med seboj kot tudi z medicinsko in drugo dokumentacijo, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovne podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Pri tožniku, ki ima težave s hrbtenico, zaradi česar je bila leta 2006 potrebna operacija - odstranitev hernije disci na nivoju L5 - S1 in ugotovljene obrabne spremembe, diskretno krajšo levo spodnjo okončino, omejeno gibljivost kolčnih sklepov ter znake za utesnitev v desnem ramenu, opisan pa je še ponavljajoč bronhitis in povišan krvni tlak, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Na podlagi mnenj invalidskih komisij podanih v ustrezni sestavi, saj je v obeh senatih sodeloval specialist ortoped, v to specialnost pa sodijo glavne tožnikove zdravstvene težave, ne obstaja noben utemeljen razlog za dvom v objektivnost podanega mnenja, dejansko stanje pa je tudi dovolj razčiščeno in ne obstajajo nikakršna odstopanja med mnenji in medicinsko dokumentacijo, zaradi česar utemeljeno sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem. Dodaten razlog pa je tudi dejstvo, da tudi avstrijski nosilec zavarovanja pri tožniku ni ugotovil popolne nezmožnosti za delo, pač pa, enako kot toženec, preostalo delovno zmožnost. Tudi sicer pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno izvesti dokaz z izvedencem, predstavljajo novoto v smislu 337. člena ZPP in so že zato neupoštevne.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.