Jedro

Tožnik temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe (verjetnost obstoja terjatve) ni zatrjeval, ker je zmotno menil, da kot delavski predstavnik uveljavlja varstvo po 113. členu ZDR-1 in mu pri tem ni potrebno izkazati pogojev po ZIZ. Takšno stališče tožnika je materialno pravno zgrešeno. Pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarnih terjatev določa 272. člen, ZDSS-1 pa v 43. členu. Sodišče namreč lahko izda začasno odredbo, če je to potrebno, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ter upoštevaje primarni pogoj po ZIZ, ki pa mora biti za izdajo začasne odredbe verjetno izkazan. Ta pogoj je verjetnost obstoja terjatve, ki jo vtožuje, oziroma verjetnost, da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Pri utemeljevanju predloga za izdajo začasne odredbe bi se tožnik kot delavski predstavnik moral osredotočiti na dokazovanje okoliščin, ki utemeljujejo verjeten obstoj njegove terjatve, to je ugotavljanje nezakonitosti odpovedi. Tožnik se je osredotočil le na drugi pogoj, to je na dokazovanje nenadomestljive škode, ki bi nastala zaradi nezmožnosti izvajanja sindikalne dejavnosti. Ker tožnik ni zatrjeval temeljnega pogoja začasne odredbe - verjetnosti obstoja terjatve, je že iz tega razloga predlagana začasna odredba neutemeljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa (II. točka izreka) se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do 21. 8. 2018 (I. točka izreka) in zavrnilo predlog tožnika, kar je zahteval več in drugače - zadržanje učinkovanja pravnomočnosti sodbe pod pretnjo denarne kazni (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedenega sklepa vlaga tožnik pravočasno pritožbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in začasno odredbo spremeni tako, da ugodi predlogu v celoti. Sklicuje se na določbo tretjega odstavka 113. člena ZDR-1. Meni, da zakon ne določa, da se zadržanje učinkovanja odpovedi zadrži do odločitve sodišča prve stopnje, ki še ne pomeni pravnomočne odločitve, zato nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da se učinkovanje zadrži do določenega datuma, saj bi se lahko odločitev o začasni odredbi glasila samo tako, da se učinkovanje zadrži do pravnomočnosti odločitve o začasni odredbi. Glede izkazanosti pogojev za izdajo začasne odredbe poudarja, da je opisal nevarnost težko popravljive škode, ki bo nastala delavcem zaradi nedelovanja sindikalnega zaupnika in predsednika sveta delavcev. Meni, da je tudi skupna škoda, ki nastaja delavcem, pravno priznana škoda, prav tako pa je predlagatelj začasne odredbe med osebami, ki s tem doživljajo škodo. Navaja, da je dovolj določno opisal grozečo nevarnost, da si lahko sodišče predstavlja, kaj konkretno grozi delavcem in tožniku kot enemu izmed njih. Meni, da kadar se dokazuje verjetnost, ni mogoče biti popolnoma konkreten glede tega, kar se lahko pričakuje in da je grozečo škodo verjetno izkazal, zato je postavljanje zahteve za dokazovanje nečesa, kar se zaradi svoje narave ne dokazuje, ampak obstoji samo zase, pretirano in v nasprotju z namenom začasne odredbe. Graja tudi stališče sodišča prve stopnje, da začasna odredba o zadržanju učinkovanja odpovedi do pravnomočne sodbe ni mogoča. Poudarja, da ima po 112. in 113. členu ZDR-1 poseben položaj, ta položaj pa ne more biti povsem enak položaju delavca brez zaščite. Sklicuje se na 1. člen Konvencije MOD št. 135 o varstvu in olajšavah za delavske predstavnike, ki naj bi bil z ZDR-1 implementiran v nacionalno zakonodajo. Ugotavlja, da zakon Konvencije ni povsem dosledno implementiral in delodajalec še vedno sam in vnaprej presoja o kršitvah, zato je njeno uresničevanje mogoče le na način, da delavski predstavniki dosežejo varstvo z začasno odredbo sodišča. Razloguje, da podana razlaga terja od sodišča izdajo začasne odredbe, s katero zadrži učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi vse do pravnomočnosti sodbe v predmetni pravdi, tega pa ne preprečuje niti dikcija 113. člena ZDR-1 in sicer da je na tožnikov predlog treba do odločitve zadržati učinek sleherne odpovedi ob izkazanosti samih formalnih pogojev po ZDR-1 (negativno mnenje, zahteva za zadržanje, tožba, predlog za začasno odredbo). V primeru, da delavski predstavnik uveljavlja varstvo po citirani Konvenciji, mu ga sodišče prizna v obliki začasne odredbe, ki učinkuje do pravnomočnosti sodbe, ne glede na izkazanost pogojev po ZIZ (analogno določbi 113. člena ZDR-1), ker bi tehtanje izkazanosti terjatve in grozeče škode pomenilo, da je uveljavitev pravice po Konvenciji mogoča le ob dodatnih pogojih, ki jih Konvencija ne predvideva.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik v predmetnem individualnem delovnem sporu vtožuje ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 7. 2018, ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še traja, postavil pa je tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Za zavarovanje svoje terjatve je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe z vsebino, da se učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zadrži do pravnomočnosti sodbe v predmetni zadevi in da je tožena stranka dolžna tožnika obdržati na delu za čas zadržanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pod pretnjo denarne kazni v višini 20.000,00 EUR, ki se bo v primeru kršitve te začasne odredbe izrekla na vsakokratni predlog tožnika. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 21. 8. 2018 (torej do dneva izdaje izpodbijanega sklepa), v preostalem pa predlagano začasno odredbo zavrnilo.

6. Predlog za izdajo začasne odredbe je tožnik vložil zaradi zavarovanja svoje nedenarne terjatve, zato je sodišče prve stopnje pogoje za izdajo te začasne odredbe utemeljeno presojalo ob upoštevanju določbe 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj. - ZIZ), ki se glede na 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) uporablja tudi v postopkih individualnih delovnih sporov. Glede na prvi odstavek 272. člena ZIZ je predpogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali mu bo terjatev do dolžnika nastala, poleg tega pa mora izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe navajal: - da zahteva zadržanje pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi po 113. členu Zakona o delovnih razmerjih1; - da sta sindikat in svet delavcev podala negativni mnenji k odpovedi; - da je podal tožnik zahtevo za zadržanje učinkovanja odpovedi; - da je tožena stranka spoštovala določbo 113. člena ZDR-1 in odločila, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje 30 dni od vročitve odpovedi; - da je bila tožniku odpoved vročena 19. 7. 2018, 30 dni pa se je izteklo 18. 8. 2008; - da je tožnik tožbo na sodišče vložil dne 17. 8. 2018 in istočasno podal predlog za izdajo začasne odredbe; - da je v predlogu za izdajo začasne odredbe podal trditve samo o eni izmed predpostavk, to je, da obstaja nevarnost težko nadomestljive škode (da bodo delavci ostali brez izkušenega dolgoletnega predsednika sveta delavcev in sindikata, zaradi česar je uveljavljanje njihovih pravic po Zakonu o sodelovanju delavcev pri opravljanju bistveno okrnjeno in bo vsem delavcem nastala škoda).

8. V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje nedenarne terjatve, kar je predmet tega spora, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost obstoja terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakih tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je torej, da upnik izkaže verjeten obstoj svoje terjatve. Terjatev je verjetno izkazana, če dejstva, ki govorijo v prid utemeljenosti tožbenega zahtevka, prevladajo nad tistimi, ki nakazujejo na to, da zahtevek ni utemeljen.

9. Tožnik temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe (verjetnost obstoja terjatve) sploh ni zatrjeval, ker je zmotno menil, da kot delavski predstavnik uveljavlja varstvo po 113. členu ZDR-1 in mu pri tem ni potrebno izkazati pogojev po ZIZ. Takšno stališče tožnika je materialno pravno zgrešeno. Pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarnih terjatev določa 272. člen, ZDSS-1 pa v 43. členu. Sodišče namreč lahko izda začasno odredbo, če je to potrebno, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ter upoštevaje primarni pogoj po ZIZ, ki pa mora biti za izdajo začasne odredbe verjetno izkazan. Ta pogoj je verjetnost obstoja terjatve, ki jo vtožuje, oziroma verjetnost, da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Pri utemeljevanju predloga za izdajo začasne odredbe bi se tožnik kot delavski predstavnik moral osredotočiti na dokazovanje okoliščin, ki utemeljujejo verjeten obstoj njegove terjatve, to je ugotavljanje nezakonitosti odpovedi. Tožnik se je osredotočil le na drugi pogoj, to je na dokazovanje nenadomestljive škode, ki bi nastala zaradi nezmožnosti izvajanja sindikalne dejavnosti. Ker tožnik sploh ni zatrjeval temeljnega pogoja začasne odredbe - verjetnosti obstoja terjatve, je že iz tega razloga predlagana začasna odredba neutemeljena.

10. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe in zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 21. 8. 2018, to je do dne, ko je odločalo o predlagani začasni odredbi. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino predlagane začasne odredbe in glede na predloženo dokumentacijo pravilno presojalo predlog z vidika določbe 113. člena ZDR-1. Ta v prvem odstavku izrecno določa, da če sindikat, svet delavcev ali delavci, ki so izvolili predstavnika delavcev, podajo negativno mnenje v zvezi z redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali iz krivdnega razloga ali z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in predstavnik delavcev pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje 30 dni od vročitve odpovedi oziroma do poteka roka za mediacijo ali arbitražno oziroma za sodno varstvo. Tretji odstavek 113. člena ZDR-1 pa določa, da če predstavnik delavcev v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primerih iz prvega odstavka tega člena in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe.

11. V konkretnem primeru je sindikat nasprotoval izredni odpovedi tožnika, ta je zahteval zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi in v sodnem postopku uveljavljal nezakonitost izredne odpovedi ter ob vložitvi tožbe predlagal izdajo začasne odredbe. V takšnem primeru se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe in sicer do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.2 Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi le do 21. 8. 2018, ko je odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sklepa razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, da bo o predlogu ponovno odločalo (3. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ne more samo odločati o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj bi bila v primeru (delne) ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe nasprotni stranki odvzeta možnost ugovora zoper takšno odločitev.

12. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih tožnik ni priglasil. 1 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1. 2 Enako sodba Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 87/2014 z dne 24. 11. 2014.