Jedro

A. d.o.o. oziroma njegov direktor ne more s pooblastilom prenesti funkcije vodenja in odločanja v upravnem postopku, uvedenem na podlagi drugega odstavka 71. člena EZ, na tretjo pravno osebo, saj bi to pomenilo prenos javnega pooblastila za izvrševanje funkcije uprave pravni osebi, kateri to pooblastilo z zakonom (ali na njegovi podlagi) ni bilo dano.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba C. d.d., št. 103855 z dne 6. 11. 2015, se odpravi in se zadeva pošlje A. d.o.o., sistemskemu operaterju distribucijskega omrežja z električno energijo v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil vlogo tožnika št. 610924 za postopek za izdajo soglasja za priključitev na distribucijski sistem za objekt stanovanjska hiša na parc. št. 2340/2 (k.o. a.). V obrazložitvi je navedel, da gre v zadevi za ponovno odločanje o tožnikovi vlogi po odločbi drugostopnega organa, ki je s svojo odločbo, št. 521-30/2014-07/646 z dne 6. 10. 2014, odpravil prejšnjo odločbo z dne 22. 5. 2014. Citiral je določbe EZ, ki se nanašajo na vloženo zahtevo (71. člen in drugi). Po izvedbi ugotovitvenega postopka (pribave podatkov o potencialnem razvoju občine na območju naselij Rake in Stružnica in predvideni porabi v prihodnjih letih, izdelave nove idejne zasnove, idr) je bil izdelan izračun sorazmernih in nesorazmernih stroškov izgradnje minimalne elektroenergetske infrastrukture za elektrifikacijo naselij Rake in Stružnica, pod tam opredeljenimi predpostavkami. Izračunani skupni sorazmerni stroški investicije znašajo 31.540 EUR (brez DDV), nesorazmerni stroški pa 208.460 EUR (brez DDV). Nesorazmerni stroški so bili nato določeni za vsakega posameznika posebej, na podlagi zahtevane priključne moči oziroma obsega porabe ter minimalne elektroenergetske infrastrukture, ki jo je treba zgraditi za priključitev posameznega objekta. Nesorazmerni stroški priključitve tožnika znašajo 10.396,18 EUR. Ponovno sklicane ustne obravnave se tožnik ni udeležil, z vabilom pa mu je bila poslana tudi kopija izračuna stroškov. Glede na povedano je bilo treba tožnikovo vlogo zavrniti.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zoper navedeno odločbo zavrnil, v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da so bile v postopku na prvi stopnji sicer zagrešene kršitve pravil postopka, ki pa niso vplivale na pravilnost odločitve, da je tožniku jasen razlog zavrnitve, zaradi česar tudi ni mogoče slediti njegovemu ugovoru o izostanku razloga za zavrnitev vloge. Upoštevana so bila navodila drugostopnega organa, tožnik pa je bil z vsemi relevantnimi listinami seznanjen. Metodologija za izračun nesorazmernih stroškov pa ne obstaja, nesorazmernost stroškov pa je nedoločen pravni pojem, ki ga mora operater v vsakem posamičnem primeru presojati in ugotavljati.

3. Tožnik je vložil tožbo, v kateri je navedel, da je postopek vodil uslužbenec A.A., ki nima ustrezne strokovne izobrazbe, tudi ne dodatnega strokovnega znanja s področja upravnega postopka, kar je ugotovil tudi drugostopni organ. Zaradi nestrokovnosti uslužbenca tožnikova vloga še vedno ni rešena. Prav tako uslužbenec nima pooblastila za vodenje postopka. Res je A.A. pridobil pooblastilo 10. 2. 2016, kar pa je po izdaji prvostopne odločbe, izdano pa je tudi bilo na podlagi 147. člena EZ-1, ki pa se v tem primeru ne more uporabljati. Pooblastilo ne more veljati za nazaj, prav tako ni veljavno, ker mu ga je dal direktor A. in ne predsednik uprave toženke. Odločbe tudi ni podpisal zakoniti zastopnik, temveč jo je podpisal ''za B.B.'' C.C., pri čemer niti CC., niti D.D. nimata ustreznega pooblastila. Iz poslanih dokumentov pa ni nikjer razvidno, da bi lahko kdorkoli razen predsednika uprave E.E. zastopal toženko. Torej bi lahko pooblastilo dal le E.E. Tožnik tudi ves čas ni imel možnosti sodelovanja v postopku, saj mu ni bilo omogočeno, da bi sodeloval pri pripravi ali vsaj resni strokovni analizi investicijskega dokumenta. Tožnik ima predvsem pomisleke v zvezi z idejno zasnovo, ki četudi predstavlja poglavitni element pri določitvi investicijske vrednosti elektrifikacije vasi Rake in Stružnica, odločbi ni priložena, zato se je ne da preizkusiti. Tudi izračun je napačen. Višina sorazmernih stroškov investicije je bila po vsej verjetnosti izračunana napačno, saj se je izračun amortizacije izvedel na podlagi devetega odstavka 147. člena EZ-1, ki pa se v tem postopku ne sme uporabljati glede na 550. člen EZ-1. Organ pa je odločbi priložil tabelo Izračun stroškov in tabelo Razdelilnik stroškov. Iz tabele Izračun stroškov izhaja, da se je organ uporabil napačni predpis - Akt o metodologiji za določitev regulativnega okvirja in metodologiji za obračunavanje omrežnine za elektrooperaterje. Tožnik meni, da je organ tudi dejansko stanje ugotovil nepravilno. Iz zapisnika sestanka z dne 16. 4. 2016 namreč izhaja, da bo glede na obseg elektroenergetskega omrežja in naprav možno priključiti tudi ostale uporabnike. Pri načrtovanju te investicije torej ne gre le za načrtovanje investicije za tožnika in ostale 4 kandidate, ki naj bi sami pokrili stroške investicije, temveč za več. Iz tega zapisnika je tudi razvidno, da se predstavnik Lovske družine B. ne strinja s predvideno traso elektrifikacije, kar lahko pomeni, da lovska družina ne bo pripravljena kriti ustreznega deleža stroškov oziroma se zaradi verjetne naknadne okrnitve investicije za lovsko družino ta celo povišuje in ne znižuje, kot naj bi se. Ker pa tožnik ni bil nikoli pozvan, da plača kakšno dajatev toženki, se ta ne more sklicevati na to, da je zavrnila tožnikovo vlogo za izdajo soglasja, ker ji tožnik ni plačal dajatve. Tožnik je še opozoril na dopis toženke z dne 7. 3. 2016, ki ga je pridobil in na podlagi katerega bi se dalo sklepati, da odločba nima več pravne podlage. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in vrne toženki v ponovno odločanje, kateri naj naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo uvodoma prerekala pasivni legitimaciji v tožbi tožnika, saj je tožnik navedel, da je toženka C. Prerekala je tožbene navedbe tožnika in predlagala zavrnitev tožbe.

5. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožba skladna z določbami Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po petem odstavku 17. člena ZUS-1 je toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega odstavka, razen v tam določenih primerih. V tožbi je tožnik kot toženko res navedel C. d.d. Ljubljana, je pa sodišče njegovo tožbo v odgovor poslalo Agenciji za energijo, ki je izdala akt, s katerim je bil postopek odločanja v tej zadevi končan, ki je na tožbo tudi odgovorila. S tem je bila očitana pomanjkljivost tožbe odpravljena.

6. Tožba je utemeljena.

7. Tožnik v tem upravnem sporu izpodbija odločitev C. d.d. Ljubljana o zavrnitvi njegove vloge za izdajo soglasja za priključitev na distribucijski sistem za objekt stanovanjska hiša na parceli št. 2340/2, k.o. a. 8. Kot izhaja iz uvoda (in obrazložitve) izpodbijane odločbe, je C. d.d. Ljubljana sporno odločitev sprejela na osnovi pooblastila A. d.o.o. in v skladu z 71. členom EZ.

9. Po zadnje navedeni določbi EZ mora za vsako posamezno priključitev na energetsko omrežje ali njeno spremembo uporabnik omrežja pridobiti soglasje za priključitev. Pogoje za soglasje za priključitev določajo splošni pogoji za dobavo in odjem iz drugega in tretjega odstavka prejšnjega člena (prvi odstavek). O izdaji soglasja ali zavrnitvi soglasja za priključitev odloča po javnem pooblastilu sistemski operater z odločbo v upravnem postopku (drugi odstavek). V 20. členu EZ je nadalje določeno, da je (med drugim) dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja obvezna republiška gospodarska javna služba, ki jo skladno s 23. členom opravlja bodisi javno podjetje, ustanovljeno za opravljanje te gospodarske javne službe, bodisi pravna oseba zasebnega prava ali samostojni podjetnik posameznik, ki na določenem območju pridobi koncesijo za opravljanje te gospodarske javne službe; izvajalca pa določi vlada za obdobje največ 50 let. Z Aktom o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo A. d.o.o. je Republika Slovenija ustanovila omenjeno družbo za izvajanje dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja z električno energijo.

10. Glede na materialnopravne določbe, citirane v prejšnjem odstavku, je A. d.o.o. sistemski operater, ki je po drugem odstavku 71. člena EZ pristojen za odločanje o izdaji ali zavrnitvi soglasja za priključitev. V obravnavanem primeru pa je odločitev sprejela C. d.d. Ljubljana in ne A. d.o.o., kar pa po presoji sodišča ni zakonito iz naslednjih razlogov:

11. Javno pooblastilo opredeljuje Ustava RS v 121. členu, po katerem lahko pravne ali fizične osebe z zakonom ali na njegovi podlagi dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog državne uprave. Gre torej za pravico posameznikov in organizacij, ki niso državni organi, da izvršujejo funkcijo uprave. Kot se je o vsebini in namenu javnega pooblastila izreklo že Ustavno sodišče RS v odločbi, U-I-137/01, podelitev javnega pooblastila nujno obsega dva elementa: določitev vsebine javnega pooblastila, tj. katere upravne naloge se zaupajo (podelijo) kot javno pooblastilo, in določitev nosilca javnega pooblastila, tj. kateri osebi se zaupajo (podelijo). Vsebino javnega pooblastila mora jasno in podrobno določiti zakon. Gre za urejanje pristojnosti, ki se po prvem odstavku 120. člena Ustave lahko ureja samo z zakonom. Določitev vsebine javnega pooblastila pomeni določanje pristojnosti oziroma določanje nalog (funkcij) državne uprave, ki bo sicer dodeljena v izvrševanje nosilcu javnega pooblastila. Iz zakona mora biti jasno razvidno, za katere upravne naloge gre (13. do 16. točka odločbe).

12. EZ torej jasno in neposredno kot nosilca javnega pooblastila določa A. d.o.o., določa pa tudi njegove naloge (poleg že navedene v 71. členu EZ). V 23. a členu EZ je tako opredeljena dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja, med drugim tudi, da omogoča razumne zahteve za priključitev in dostop do omrežja (tretja alineja prvega odstavka), nadalje pa iz te določbe tudi izhaja, da lahko sistemski operater iz prejšnjega odstavka po predhodnem soglasju vlade s pogodbo prenese izvajanje nekaterih nalog iz prejšnjega odstavka na tretjo pravno osebo, ki razpolaga z ustreznimi kadri in tehnično opremo, ki je potrebna za izvajanje dejavnosti, ki se prenaša (drugi odstavek), v primeru prenosa nalog na tretjo pravno osebo iz prejšnjega odstavka pa lahko vodijo in odločajo v postopku iz drugega odstavka 71. člena tega zakona osebe, ki so zaposlene pri tej pravni osebi in izpolnjujejo pogoje za vodenje in odločanje v upravnem postopku (tretji odstavek). To pa po presoji sodišča ne pomeni, da je elektropodjetje (v tem primeru C. d.d. Ljubljana) tista (pravna) oseba, ki lahko, glede na 71. člen EZ, odloča o tej zadevi, temveč je to lahko le A. d.o.o. kot nosilec javnih pooblastil; njegov zakoniti zastopnik, tj. direktor, pa lahko pooblasti osebe, zaposlene pri tretji pravni osebi (kot npr. pri elektropodjetju), da vodijo in odločajo v postopkih iz 71. člena EZ.

13. A. d.o.o. oziroma njegov direktor torej ne more s pooblastilom prenesti funkcije vodenja in odločanja v upravnem postopku, uvedenem na podlagi drugega odstavka 71. člena EZ, na tretjo pravno osebo, kot to izhaja iz uvoda izpodbijane odločbe (C. d. d. Ljubljana na osnovi pooblastila A. d.o.o.), saj bi to pomenilo prenos javnega pooblastila za izvrševanje funkcije uprave pravni osebi, kateri to pooblastilo z zakonom (ali na njegovi podlagi) ni bilo dano. Zakon torej nosilcu javnega pooblastila A. d.o.o. dopušča prenos pooblastila v opisanem obsegu ''le'' na osebe, zaposlene pri C. d.d. Ljubljana, ki pa zato tudi ne odločajo v imenu C. d.d. Ljubljana, temveč v imenu A. d.o.o..

14. Temu zaključku pritrjuje tudi sedaj veljavna ureditev EZ-1. Iz četrtega odstavka 76. člena namreč izhaja, da lahko distribucijski operater po predhodnem soglasju vlade s pogodbo začasno prenese izvajanje nalog iz drugega odstavka tega člena (med drugim zagotavljanje dolgoročne zmogljivosti distribucijskega sistema, tako da omogoča razumne zahteve za priključitev na sistem in distribucijo energije) na drugo fizično ali pravno osebo, ki razpolaga z ustreznimi kadri in tehnično opremo, ki je potrebna za izvajanje prenesenih nalog, in ki v isti osebi ne izvaja dejavnosti dobave ali proizvodnje elektrike, iz petega odstavka istega člena pa, da lahko v primeru prenosa nalog iz prejšnjega odstavka v okviru strokovnih nalog za izvrševanje javnih pooblastil distribucijskega operaterja vodijo in odločajo v postopkih iz (med drugim) 147. člena (priključitev na sistem) tega zakona osebe, ki so zaposlene pri tej tretji osebi in izpolnjujejo pogoje. V obrazložitvi tega člena v Poročevalcu k predlogu tega zakona pa je navedeno, da kadar se na prenesene naloge gospodarske javne službe navezuje tudi izvajanje javnih pooblastil distribucijskega operaterja, katerih predmet je odločanje o soglasjih za priključitev na sistem oziroma določanje smernic in dajanje soglasij pri posegih v prostor, lahko distribucijski operater za opravljanje strokovnih nalog v teh upravnih postopkih pooblasti tudi osebe, ki so zaposlene pri tretji pravni osebi, da vodijo in odločajo v teh postopkih v imenu distribucijskega operaterja.

15. Navedeno stališče o pristojnosti za odločanje v tovrstnih zadevah izhaja tudi iz sodne prakse naslovnega sodišča (U 2172/2007, smiselno I U 1860/2011), kot tudi iz mnenja Inštituta za javno upravo z dne 3. 6. 2013 in 24. 9. 2014, izdelano po naročilu A. d.o.o., priloženo v upravnih spisih v istovrstni zadevi I U 1610/2016. 16. Ker je torej izpodbijano odločbo izdala C. d.d. Ljubljana in ne A. d.o.o., je odločbo izdal stvarno nepristojen organ (1. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka in je treba zato odločbo že iz tega razloga odpraviti. Sodišče zaradi učinkovitejšega postopanja organa v ponovnem postopku še dodaja, da mora biti pooblastilo s strani A. d.o.o. osebi, zaposleni pri tretji osebi iz 23. a člena EZ oziroma 76. člena EZ-1, za vodenje in odločanje dano pravočasno, torej pred uvedbo postopka in ne naknadno, kot je bilo to storjeno v tem primeru (A.A. je s strani A. d.o.o. dobil pooblastilo za odločanje 10. 2. 2016, izpodbijana odločba pa je bila izdana 6. 11. 2015, kar ugovarja tudi tožnik v tožbi), izpolnjeni pa morajo biti tudi drugi pogoji, ki jih za vodenje in odločanje v postopku predpisuje ZUP. ZUP pojma t.i. ''tihega pooblastila'' namreč ne pozna.

17. Glede na povedano sodišče sodi, da je bila v postopku zagrešena absolutna bistvena kršitev določb postopka, zaradi česar je tožbi tožnika ugodilo in na podlagi 1. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in jo poslalo smiselno tretjemu in četrtemu odstavku istega člena A. d.o.o. kot pristojnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ odpraviti ugotovljene kršitve pravil postopka, po potrebi dopolniti ugotovitveni postopek, tudi s presojo tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava ter ugotovitev dejanskega stanja in o zadevi ponovno odločiti.

18. Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v prvem odstavku 3. člena določa, da se, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, tožniku priznajo stroški v višini 15 EUR. Sodno takso pa bo tožnik dobil vrnjeno po uradni dolžnosti (36. člen Zakona o sodnih taksah).