Jedro

Izpodbijani sklep ne vsebuje navedbe pravne podlage, na podlagi katere bi bil razviden razlog za zavrnitev tožnikove vloge, s katero je ta uveljavljal povračilo delnega nadomestila plače za svojo delavko na začasnem čakanju na delo. Med strankama sicer ni sporno, da je tožnik predmetno vlogo vložil pri toženki na podlagi določb ZZUOOP, saj tako izhaja iz tožbenih navedb kot izpodbijanega sklepa, kjer je v uvodu navedeno, da ga toženec izdaja na podlagi petega odstavka 74. člena tega zakona. Vendar toženec v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne navede določb predpisov, na katere je oprl svojo odločitev, ampak le zaključi, da ima tožnik s tam navedeno delavko sklenjeno pogodbo o subvencionirani zaposlitvi, s čimer zanjo ni upravičen do delnega povračila izplačanih nadomestil plač, saj sta navedena ukrepa izključujoča. Takšno razlogovanje, ki mu tudi tožnik nasprotuje, pa po oceni sodišča ne predstavlja navedbe konkretne (zakonske) podlage; niti ne (dobesednega) zapisa, katere izmed relevantnih določb ZZUOOP, ki se tičejo ukrepov delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo, na podlagi katerega bi bilo moč razbrati relevantno pravno podlago izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. 11064-50686/2020-3 z dne 10. 12. 2020 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrnitvi stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženec je z izpodbijanim sklepom zavrnil tožnikovo vlogo za uveljavljanje pravice do delnega vračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo (1. točka izreka) in sklenil, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka) ter da je sklep takse prost (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženec v postopku na podlagi vloge ter predloženih in po uradni dolžnosti pridobljenih listin oziroma podatkov ugotovil, da ima tožnik z A. B. sklenjeno pogodbo o subvencionirani zaposlitvi, zaradi česar zanjo ni upravičen do delnega povračila izplačanih nadomestil plač. Navedena ukrepa sta izključujoča, saj delodajalec ne more poleg subvencionirane zaposlitve hkrati uveljaviti tudi povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo, saj je k ohranitvi delovnega mesta zavezan že s pogodbo o subvencioniranju zaposlitve.

3. Tožnik se z odločitvijo toženca ne strinja in vlaga tožbo v kateri uvodoma navaja, da je zoper izpodbijani sklep – v skladu z njegovim pravnim poukom – vložil pritožbo na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju MDDSZ), o kateri pa vse do vložitve tožbe še ni bilo odločeno. Ob izpolnjenih pogojih iz drugega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kar podrobneje razlaga v tožbi, vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep zaradi molka organa druge stopnje. Tudi sicer pa v tožbi navaja, da izpodbijani sklep ni ustrezno obrazložen in se ga ne da preizkusiti. V njem namreč ni navedene ene same določbe, ki bi materialnopravno utemeljevala zavrnitev vloge, upoštevaje dejansko stanje zahtevka tožnika. Ukrepa, ki ju v obrazložitvi omenja toženec, nista izključujoča, saj predpisi nikjer ne določajo, da sta ukrepa nezdružljiva oziroma ne obstaja pravna podlaga, na podlagi katere bi bil toženec upravičen njegovo vlogo zavrniti v celoti in ji ne ugoditi v razliki med nadomestilom po Zakonu o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP) in subvencijo po Pogodbi o izvedbi projekta v okviru programa „Spodbude za trajno zaposlovanje mladih 2020“ z dne 22. 6. 2020. ZZUOOP kombinacijo različnih ukrepov celo izrecno dovoljuje, in sicer njegov 78. člen. Tožniku bi morala tako pripasti razlika med nadomestilom plače za začasno čakanje na domu in mesečno subvencijo v znesku 760,00 EUR. Teh dejstev toženec niti ni ugotavljal, zaradi česar je bilo dejansko stanje napačno oziroma nepopolno ugotovljeno. Nazadnje še navaja, da so mu bile z izdajo izpodbijanega sklepa kršene tudi njegove ustavne pravice (2. in 14. člen Ustave) ter da omenjena pogodba o subvencioniranju na več mestih predvideva in ureja njeno razdrtje pred iztekom pogodbeno dogovorjenega obdobja subvencionirane zaposlitve 24-ih mesecev, kar podrobneje obrazlaga, sklicujoč se na njene določbe. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter s sodbo samo odloči o zadevi, kot predlagano v tožbi. Podredno pa sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne tožencu v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka.

**K I. točki izreka:**

4. Sodišče uvodoma ugotavlja, da so procesne predpostavke za dopustnost upravnega spora po določbah prvega odstavka 36. člena ZUS-1 izpolnjene. Čeprav je sicer razvidno, da tožnik predmetne tožbe – glede na datum izdaje izpodbijanega sklepa in tožbene navedbe – ni vložil v 30 dnevnem roku od vročitve izpodbijanega sklepa, sodišče ugotavlja, da jo je vseeno podal pravočasno. Toženec je namreč v izpodbijanem sklepu podal pravni pouk, v katerem je navedel, da je zoper tega v roku 15 dni dovoljena pritožba, o kateri bo odločal MDDSZ. Za tak pravni pouk pa ni imel pravne podlage, saj je ZZUOOP glede uveljavljanja delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo predvidel enostopenjski postopek, brez možnosti vložitve pritožbe, z možnostjo vložitve tožbe v upravnem sporu (peti odstavek 74. člena ZZUOOP). Ker pa tožnik ob napačno podanem pravnem pouku po četrtem odstavku 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne more trpeti škodljivih posledic, je sodišče – upoštevaje, da je tožnik ravnal v skladu z napačnim pravnim poukom in vložil pritožbo, kot da je tudi kasneje ravnal v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1 – tožbo upoštevalo kot pravočasno. Izpodbijani sklep je toženec izdal na podlagi petega odstavka 74. člena ZZUOOP in predstavlja dokončen upravni akt, ki se ga lahko izpodbija v upravnem sporu (tudi na podlagi izrecne določbe petega odstavka 74. člena ZZUOOP). Naslovnik izpodbijanega sklepa je tožnik in je tako legitimiran za vložitev tožbe. Z izpodbijanim sklepom se tudi posega v njegov pravni položaj. O tej zadevi pa v upravnem sporu še ni bila izdana pravnomočna sodba.

5. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1. 6. Na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 sme sodišče, kadar ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, akt s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor.

7. Tožnik v tožbi navaja, da toženec v izpodbijanem sklepu ni navedel pravne podlage, ki bi materialnopravno utemeljevala zavrnitev njegove vloge, upoštevaje dejansko stanje zahtevka tožnika, zaradi česar izpodbijani sklep ni obrazložen, posledično pa ga ni mogoče niti preizkusiti. Enako velja to po naziranju tožnika tudi za odločitev toženca v delu, da sta ukrepa – ki ju omenja v obrazložitvi – med seboj izključujoča. Tožnik tako v tožbi smiselno zatrjuje pomanjkljivost iz 37. člena ZUS-1. 8. Tudi po ugotovitvi sodišča izpodbijani sklep ne vsebuje navedbe pravne podlage, na podlagi katere bi bil razviden razlog za zavrnitev tožnikove vloge, s katero je ta uveljavljal povračilo delnega nadomestila plače za svojo delavko na začasnem čakanju na delo. Med strankama sicer ni sporno, da je tožnik predmetno vlogo vložil pri toženki na podlagi določb ZZUOOP, saj tako izhaja iz tožbenih navedb kot izpodbijanega sklepa, kjer je v uvodu navedeno, da ga toženec izdaja na podlagi petega odstavka 74. člena tega zakona. Vendar toženec v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne navede določb predpisov, na katere je oprl svojo odločitev, ampak le zaključi, da ima tožnik s tam navedeno delavko sklenjeno pogodbo o subvencionirani zaposlitvi, s čimer zanjo ni upravičen do delnega povračila izplačanih nadomestil plač, saj sta navedena ukrepa izključujoča. Takšno razlogovanje, ki mu tudi tožnik nasprotuje, pa po oceni sodišča ne predstavlja navedbe konkretne (zakonske) podlage; niti ne (dobesednega) zapisa, katere izmed relevantnih določb ZZUOOP, ki se tičejo ukrepov delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo, na podlagi katerega bi bilo moč razbrati relevantno pravno podlago izpodbijanega sklepa.

9. Opisana pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki se torej kaže v odsotnosti navedbe pravne podlage (4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), pa je bistvena, saj zaradi nje – v okviru tožbenih navedb – ni mogoče presoditi zakonitosti toženčeve odločitve. Opisana pomanjkljivost izpodbijanega sklepa pa je tudi očitna (_prima facie_ spoznavna) ter se tako za njeno prepoznavo ne zahteva nikakršna podrobnejša analiza.1

10. V okviru opisanega preizkusa izpodbijanega sklepa glede tega, ali je upravni spor, ki po vsebini pomeni odločanje o zakonitosti upravnega akta, sploh mogoč, sodišče tako ugotavlja, da glede na navedeno bistveno pomanjkljivost (odsotnost navedbe konkretne pravne podlage) izpodbijani sklep nima vsebine, ki bi bila lahko predmet presoje zakonitosti in s tem sklep predmet upravnega spora.

11. Sodišče je tako na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, zadevo pa ob smiselni uporabi določb tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo tožencu v ponoven postopek. Pri tem je ta vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Toženec bo tako v ponovljenem postopku v obrazložitvi svoje odločitve dolžan navesti konkretne določbe predpisov, na katere bo le-to uprl. 12. Kadar sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 upravni akt odpravi, ker ima take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, sme takšno odločitev sprejeti, ne da bi tožbo poslalo v odgovor. Ker je torej sodišče v obravnavanem primeru tožbi ugodilo na podlagi določbe 37. člena ZUS-1, tožbe tudi ni poslalo v odgovor tožencu. Po stališču teorije namreč takšna očitno spoznavna bistvena pomanjkljivost upravnega akta izključuje potrebo po kontradiktornosti.2

13. Po določbi četrte alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odloča o tožbi v primeru, če ima izpodbijani upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, sodnik posameznik.

**K II. točki izreka:**

14. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena po sodnici posameznici, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Priznane stroške mora toženec tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (Opomba 6.1: c) Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

1 Glej Kmecl, A.: 37. člen, v: Kerševan, E. (ur.): Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem. Lexpera d. o. o. (GV Založba), Ljubljana 2019, str. 251 in nasl. 2 Prav tam.