Jedro

Za odločanje o dodelitvi primernega stanovanja in pravici do njegovega odkupa je stvarno pristojno redno sodišče.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Velenju.

Obrazložitev

Predlagatelj E.M. je pri Sodišču združenega dela v C. dne 26.10.1993 sprožil spor proti Republiki Sloveniji, zaradi zagotovitve primernega stanovanja in njegovega odkupa pod pogoji iz stanovanjskega zakona. Delovno sodišče je dne 6.3.1995 razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku priskrbeti primerno stanovanje v 15. dneh pod izvršbo (1. točka izreka). Za odločanje o zahtevku na odkup stanovanja pa se je s sklepom izreklo za stvarno nepristojno, po pravnomočnosti sklepa pa zadevo odstopilo v v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v V. (2. točka izreka). Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 23.1.1998 ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo prvostopno sodbo in tudi to zadevo odstopilo v reševanje Okrajnemu sodišču v V.. Sodišče ugotavlja, da gre za stanovanjski spor, za katerega delovno sodišče ni pristojno.

Okrajno sodišče pristojnosti ni sprejelo in je Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagalo, da odloči o nastalem sporu glede stvarne pristojnosti. Svoj predlog je utemeljilo s trditvijo, da ne gre za zahtevek za odkup stanovanja po stanovanjskem zakonu (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94 - SZ), pač pa zahtevek v zvezi s pravicami iz delovnega razmerja ali v zvezi z njim. Za tovrstne spore pa je po 4. točki 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS) stvarno pristojno delovno sodišče. Za odločanje v tem sporu je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Okrajno sodišče v V. utemeljuje pristojnost delovnega sodišča v sporu, v katerem tožnik zahteva od tožene stranke dodelitev primernega stanovanja in pravico do njegovega odkupa, na podlagi pravic, ki gredo tožeči stranki iz delovnega razmerja, pri čemer se izrecno sklicuje na določbo 92. člena Zakona o notranjih zadevah (Uradni list SRS, št. 28/80, 38/88, 27/89 in RS 19/91 - ZNZ). Pri uporabi tega določila pa ne gre prezreti, da je bila njegova pravna podlaga vsebovana v stanovanjski zakonodaji, uveljavljani z zakonom o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974 (Uradni list SRS, št. 18/74) oziroma iz leta 1982 (Uradni list SRS, št. 35/82). Navedeni zakon je v 3. členu določal, kdo so stanodajalci za stanovanje v družbeni lastnini (delavci v organizacijah združenega dela in delovnih skupnostih, delavci, delovni ljudje, občani in stanovalci v samoupravnih interesnih skupnostih, družbenopolitične skupnosti, druge samoupravne organizacije in skupnosti ter druge družbenopravne osebe, ki so pridobile pravico, da s stanovanjem razpolagajo in odločajo o dodeljevanju stanovanj). Stanovanja v družbeni lastnini so se po 35. členu citiranega zakona dodeljevala z odločbo o dodelitvi stanovanja, v skladu s samoupravnim splošnim aktom. Te določbe so temeljile na družbeni lastnini in samoupravljanju, ki so bile po zakonu o združenem delu podlaga za oblikovanje medsebojnih razmerij delavcev v združenem delu, kakor tudi za vse družbenoekonomske odnose. S sprejetjem novega stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, SZ) je reševanje stanovanjskih vprašanj dobilo drugačno vsebino. Z lastninjenjem in privatizacijo stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij, ki je urejeno v 7. poglavju SZ, je bila ukinjena družbena lastnina na stanovanjih. Tako so po določbi 111. člena z dnem uveljavitve tega zakona postale Republika Slovenija in občine lastnice družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, na katerih so imele pravico uporabe delovne skupnosti državnih organov, organov družbene skupnosti in bivših družbenopolitičnih organizacij ter lastnice družbenih stanovanj in stanovanjskih hiši, namenjenih za nosilce družbenih funkcij ter drugih družbenih stanovanj, na katerih imajo republike in občine pravico uporabe. Takšna ureditev pa se mora odražati tudi pri sedanji razmejitvi pristojnosti v stanovanjskih sporih med sodišči splošne pristojnosti in delovnimi sodišči. Takšno razlago potrjuje tudi določba 159. člena Stanovanjskega zakona, po kateri sta z uveljavitvijo tega zakona (19.10.1991) prenehala veljati Zakon o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in 14/84) in Zakon o stanovanjskem gospodarstvu (Uradni list SRS, št. 3/81 - 8/90), ki sta vsebovala tudi določbe o stvarni pristojnosti sodišč združenega dela v stanovanjskih sporih.

Stanovanjski zakon pristojnosti sodišč združenega dela (sedaj delovnih in socialnih sodišč) ne določa. Le za spore, ki so bili sproženi pred uveljavitvijo tega zakona je določeno, da se nadaljujejo po dosedanjih predpisih (158. člen).

Glede na navedeno za stvarno pristojnost delovnega in socialnega sodišča v stanovanjskih sporih, sproženih po 19.10.1991, po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni več podlage. Ker je bil v obravnavanem primeru spor sprožen dne 26.10.1993, torej po uveljavitvi SZ, je Vrhovno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka sklepa.