Jedro

Osnovni namen denarne socialne pomoči je zagotavljanje sredstev za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. 31. člen ZSV vsebuje domnevo, da je osebi, ki ima določene prihranke, omogočeno preživetje in se ji zaradi tega denarna socialna pomoč ne dodeli (če višina 1/3 prihrankov presega višino denarne socialne pomoči, ki bi pripadala osebi) oziroma se ji dodeli v nižjem znesku (če višina 1/3 prihrankov ne presega višine denarne socialne pomoči, ki bi pripadala osebi). Tožnik je imel na dan vložitve vloge za dodelitev denarne socialne pomoči prihranke v višini 1.919,89 EUR. Ti prihranki v skladu z 31. členom ZSV omogočajo preživetje, zato do denarne socialne pomoči ni upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je odločba tožene stranke št. ... z dne 21. 2. 2012 nezakonita in da je upravičen do denarne socialne pomoči od 1. 10. 2011 dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Meni, da je glede na nasprotujoče si zaključke sodišča prve stopnje v 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pravica do denarne socialne pomoči mu pripada že na podlagi razlogov, ki izhajajo iz 7. točke izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz obrazložitve v navedeni točki izhaja, da je tožena stranka pri svoji odločitvi pravilno upoštevala 31. člen ZSV, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek zavrnilo, ne glede na določbo 27. člena ZSV. V 27. členu ZSV so taksativno našteti prejemki, na podlagi katerih fizična oseba ni upravičena do prejema denarne socialne pomoči. Poudarja, da ni prejemal nobenega od taksativno naštetih zakonskih prejemkov, ampak si je le prenakazal denar iz varčevalnega na osebni račun. V letu 2011 je imel sklenjeno pogodbo, na podlagi katere je pridobival določene dohodke. Pogodba se je iztekla v aprilu 2011, zadnji priliv na svoj račun pa je prejel maja 2011. Po tem datumu ni imel več nikakršnih prilivov. Vlogo za dodelitev denarne socialne pomoči je vložil 28. 9. 2011, tj. nekaj mesecev po zadnjem dohodku, ki ga je prejel na podlagi pogodbe. Prejemke po pogodbi je prejemal na svoj osebni račun, sklenjen pri banki A.. Prenakazal jih je na varčevalni račun, odprt pri spletni hranilnici B., saj se sredstva na tem računu obrestujejo po bolj ugodni obrestni meri. Ker po maju 2011 ni imel več nikakršnih prihodkov, si je v juniju 2011 pričel iz svojega varčevalnega računa B. prenakazovati denar nazaj na svoj osebni račun pri banki A.. Poudarja, da so vsa sredstva na njegovem računu po 1. 6. 2011 izključno prihranki ustvarjeni pred 1. 6. 2011 in ne dohodki oz. prilivi, ki jih določa ZSV.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tiste, na katero opozarja pritožba. Očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, prav tako je sodbo mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 21. 2. 2012 v zvezi z odločbo Centra za socialno delo C. št. ... z dne 29. 11. 2011 in ugotavljalo, ali obstajajo pogoji, da se tožniku prizna pravica do denarne socialne pomoči. Pravno podlago za razsojo zadeve predstavlja Zakon o socialnem varstvu, ki je veljal v času odločanja prvostopenjskega upravnega organa (Ur. l. RS, št. 54/92 s spremembami; v nadaljevanju ZSV). Z denarno socialno pomočjo se na podlagi 19. člena ZSV upravičencu za čas bivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Na podlagi 2. odstavka citiranega člena se šteje, da je preživetje omogočeno, če so upravičencu zagotovljeni dohodki, s katerimi razpolaga po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost, v višini minimalnega dohodka, določenega z ZSV (minimalni dohodek). V skladu z 20. členom ZSV je vsakdo po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Na podlagi 2. odstavka citiranega člena ima kdor si ne more preživetja zagotoviti sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja in iz drugih virov oziroma z nadomestili ali prejemki po drugih predpisih ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, ali na drug način, pravico do denarne socialne pomoči v višini in pod pogoji, določenimi z ZSV. V skladu s 3. odstavkom citiranega člena prejemnik denarne socialne pomoči ne more biti v ugodnejšem socialnem položaju od tistega, ki si sredstva za preživetje zagotavlja z delom ali na podlagi pravic iz dela. ZSV v 21. členu določa, da so do denarne socialne pomoči upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati, in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in olajšav po ZSV ter izpolnjujejo druge pogoje po ZSV. V skladu z 22. členom ZSV osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 230,61 eurov in se usklajuje enkrat letno, in sicer v mesecu januarju za indeks cen življenjskih potrebščin za obdobje zadnjih 12 mesecev pred mesecem uskladitve, uporablja pa se od prvega dne naslednjega meseca po uskladitvi. 23. člen ZSV določa, da se ne glede na druge določbe ZSV denarne socialne pomoči ne dodeli samski osebi oziroma družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. V 3. odstavku citiranega člena pa je določeno, da način ugotavljanja prihrankov in premoženja po ZSV oziroma njegove vrednosti podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo. Na podlagi 25. člena ZSV se višina denarne socialne pomoči za upravičenca, ki nima lastnih dohodkov po ZSV, določi v višini minimalnega dohodka, ki pripada upravičencu po ZSV. Po 2. odstavku citiranega člena se višina denarne socialne pomoči za druge upravičence določi kot razlika med minimalnim dohodkom, ki pripada upravičencu, in njegovimi dohodki, ugotovljenimi na način, ki ga določa ZSV (lastni dohodek). V lastni dohodek po ZSV se na podlagi 1. odstavka 27. člena ZSV štejejo dediščine, darila, dohodki in prejemki, ki so viri dohodnine, ter vsi drugi dohodki in prejemki, čeprav niso obdavčljivi, prejeti doma oziroma v tujini, razen tistih, ki so po tej določbi izrecno izključeni. 27.a člen ZSV določa, da se kot lastni dohodek, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo oziroma družino v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. 27.č člen ZSV določa, da se ne glede na druga določila ZSV občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel v obdobju iz 27.a člena ZSV (tj. v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge), upoštevajo v višini prejetih dohodkov, kolikor povprečno mesečno presegajo višino minimalnega dohodka, ki bi pripadal posameznemu upravičencu oziroma družinskemu članu, če ne bi imel drugih dohodkov. Na podlagi 2. odstavka citiranega člena se občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel pred obdobjem iz 27.a člena tega zakona, vendar v obdobju dvanajstih mesecev pred mesecem vložitve vloge, upoštevajo, če dosegajo ali presegajo višino prihrankov oziroma vrednosti premoženja iz prvega odstavka 23. člena tega zakona. Ti dohodki se štejejo tako, da se kot lastni dohodek upošteva 1/12 dohodkov. Na podlagi 3. odstavka citiranega člena se občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel pred obdobjem iz prejšnjega odstavka, kot prihranki oziroma premoženje upoštevajo glede na višino oziroma vrednost po 23. oziroma 31. členu ZSV. V skladu s 4. odstavkom citiranega člena so občasni, neperiodični dohodki po ZSV dediščine, darila, odškodnine, odpravnine, nagrade in drugi dohodki, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat in niso dohodki iz naslova priložnostnega dela. Na podlagi 1. alinee 1. odstavka 31. člena ZSV lahko center za socialno delo odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku samski osebi oziroma družini, za katero je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka delno zagotovljen, ker ima prihranke, ki omogočajo preživetje, oziroma premoženje, ki ne dosega višine prihrankov oziroma vrednosti premoženja iz 23. člena ZSV. V skladu s 1. alineo 2. odstavka 31. člena ZSV center za socialno delo pri tem upošteva osnovni namen denarne socialne pomoči tako, da od denarne socialne pomoči, ki bi pripadala samski osebi oziroma družini odšteje 1/3 prihrankov oziroma vrednosti premoženja. Ugotavljanje prihrankov in premoženja ter njegove vrednosti na podlagi 3. odstavka 23. člena ZSV podrobneje ureja Pravilnik o ugotavljanju prihrankov in premoženja ter o vrednosti zagotovljene osnovne oskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči (Ur. l. RS, št. 68/2001 s spremembami; v nadaljevanju Pravilnik). V skladu s 1. odstavkom 3. člena Pravilnika so prihranki denarna sredstva upravičenca v tuji ali domači valuti, s katerimi upravičenec razpolaga na dan vložitve vloge, zlasti pa denarna sredstva na osebnem ali drugem računu in druga denarna sredstva po izjavi stranke. V skladu s 4. členom Pravilnika se prihranki in njihova vrednost ugotavljajo iz obvestila banke ali hranilnice o stanju na osebnem ali drugem računu, kopije varčevalne ali druge knjižice, kopije pogodbe o varčevanju, kopije pogodbe o vezavi depozita.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik 28. 9. 2011 pri Centru za socialno delo C. vložil vlogo za dodelitev denarne socialne pomoči, v kateri je navedel, da živi sam, da je študent, da nima prihrankov, da ni (so)lastnik nepremičnega ali drugega premoženja in da v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve vloge ni imel dohodkov in prejemkov. Vlogi je priložil izpiske prometa na osebnem računu pri banki A. in izpiske prometa s spletnega hranilnega računa pri banki D., iz katerih izhaja, da je imel na dan vložitve vloge 28. 9. 2011 na osebnem računu negativno stanje (-196,81 EUR), na varčevalnem računu pri hranilnici B. pa prihranke v znesku 1.919,89 EUR. V obdobju od 1. 6. 2011 do 30. 8. 2011 si je z varčevalnega računa pri hranilnici B. na osebni račun pri banki A. nakazal 9. 6. 2011 94,00 EUR, 17. 6. 2011 60,00 EUR, 27. 6. 2011 300,00 EUR, 1. 7. 2011 53,00 EUR, 7. 7. 2011 50,00 EUR, 15. 7. 2011 350,00 EUR, 21. 7. 2011 300,00 EUR, 26. 7. 2011 100,00 EUR, 17. 8. 2011 107,00 EUR in 29. 8. 2011 100,00 EUR. Poleg tega je na osebni račun pri banki A. 27. 7. 2011 prejel še 200,00 EUR najemnine. Prvostopenjski upravni organ je z odločbo z dne 29. 11. 2011 tožnikovo vlogo za dodelitev denarne socialne pomoči zavrnil, saj je ugotovil, da je tožnikov lastni dohodek (prihranki v znesku 1.919,89 EUR ter občasni in priložnostni dohodki v obdobju od 1. 6. 2011 do 31. 8. 2011 v skupnem znesku 1.714,00 EUR) presega osnovni znesek minimalnega dohodka, ki znaša 230,61 EUR. Tožnik je proti odločbi prvostopenjskega organa vložil pritožbo v kateri je navajal, da so prilivi na njegov osebni račun pri banki A. nakazila njegovih prihrankov z varčevalnega računa, zaradi česar ne bi smeli biti upoštevani kot občasni in priložnostni dohodki. Tožena stranka je z odločbo z dne 21. 2. 2012 tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotavlja, da je tožena stranka nakazila s tožnikovega varčevalnega računa na tožnikov osebni račun pri banki A. v skupnem znesku 1.514,00 EUR napačno upoštevala kot njegove občasne neperiodične dohodke v obdobju iz 27.a člena ZSV (tj. v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge). Iz izpiska prometa na teh dveh računih nedvomno izhaja, da je šlo za nakazila med računoma istega lastnika in ne za nakazila tožniku s strani tretjih pravnih ali fizičnih oseb. Prav tako je tudi tožnik navajal, da je imel v relevantnem obdobju prihranke, ki so nastali iz njegovih dohodkov iz obdobja pred obdobjem iz 27.a člena ZSV. Kot občasni dohodek tožnika v obdobju iz 27.a člena ZSV je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo zgolj nakazilo najemnine v znesku 200,00 EUR, ki ga je tožnik na svoj osebni račun prejel 27. 7. 2011. Pritožbeni očitek, da tožniku pripada denarna socialna pomoč že na podlagi dejstva, da so vsa sredstva na njegovem računu po 1. 6. 2011 izključno prihranki ustvarjeni pred 1. 6. 2011 in ne dohodki, ki se štejejo v lastni dohodek po 27. členu ZSV, ni utemeljen. V obravnavani zadevi ni sporno, da so nakazila iz tožnikovega varčevalnega računa na njegov osebni račun v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve vloge (z izjemo nakazila najemnine v znesku 200,00 EUR), zgolj njegovi prihranki. Prav tako ni sporno, da je imel tožnik na dan vložitve vloge za dodelitev denarne socialne pomoči prihranke v višini 1.919,89 EUR. Prihranki v višini 1.919,89 EUR sicer res niso dosegali oziroma presegali višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (tj. 13.836,60 EUR = 60 x 230,61 EUR), kar bi v skladu z 23. členom ZSV pomenilo, da tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči), vendar je potrebno pri presoji upravičenosti do denarne socialne pomoči nadalje upoštevati tudi 31. člen ZSV, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Citirani člen namreč daje v 1. alinei 1. odstavka centru za socialno delo pooblastilo, da lahko odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku samski osebi oziroma družini, za katero je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka ali delno zagotovljen, ker ima prihranke, ki omogočajo preživetje, oziroma premoženje, ki ne dosega višine prihrankov oziroma vrednosti premoženja iz 23. člena tega zakona. V skladu s 1. alineo 2. odstavka 31. člena ZSV center za socialno delo pri tem upošteva osnovni namen denarne socialne pomoči tako, da od denarne socialne pomoči, ki bi pripadala samski osebi oziroma družini odšteje 1/3 prihrankov oziroma vrednosti premoženja. V konkretnem primeru je torej center za socialno delo od zneska 230,61 EUR (tj. zneska denarne socialne pomoči, ki bi pripadala tožniku kot samski osebi) odštel 639,96 EUR (tj. 1/3 tožnikovih prihrankov). Ker je znesek 639,96 EUR višji od zneska denarne socialne pomoči, ki bi pripadala samski osebi je pravilno odločil, da se denarna socialna pomoč tožniku ne dodeli, saj je mogoče sklepati, da mu je na podlagi 31. člena ZSV dohodek v višini minimalnega dohodka delno zagotovljen.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je osnovni namen denarne socialne pomoči zagotavljanje sredstev za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. 31. člen ZSV vsebuje domnevo, da je osebi, ki ima določene prihranki omogočeno preživetje in se ji zaradi tega denarna socialna pomoč ne dodeli (če višina 1/3 prihrankov presega višino denarne socialne pomoči, ki bi pripadala osebi) oziroma se ji dodeli v nižjem znesku (če višina 1/3 prihrankov ne presega višine denarne socialne pomoči, ki bi pripadala osebi). Prihranki tožnika v višini 1.919,89 EUR, ki sicer ne dosegajo višine prihrankov iz 23. člena ZSV namreč tožniku še vseeno omogočajo preživetje. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju s temeljnim načelom instituta denarne pomoči, da je vsak prvenstveno dolžan skrbeti za svoje preživetje, in je do pomoči upravičen šele, v kolikor za to sam ne more poskrbeti.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in v zvezi s tem pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik je imel na dan vložitve vloge prihranke v višini 1.919,89 EUR. Navedeni prihranki v skladu z 31. členom ZSV omogočajo preživetje, zato do denarne socialne pomoči na podlagi navedenega člena ni upravičen.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem socialnem sporu niso odločilnega pomena, prav tako pa tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.