Jedro

Čeprav so v sodni poravnavi določene obveznosti za predlagatelja (dolžnika) in za nasprotna udeleženca (upnika), pa je obema določen poseben in enak paricijski rok. Torej ne gre za pogojno in vzajemno obveznost po določilu 23. člena ZIP, ker bi moralo že iz izvršilnega naslova izhajati, da je dolžnikova obveznost odvisna od predhodne in sočasne izpolnitve upnikove obveznosti ali kakega pogoja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da ima na podlagi sodne poravnave vsaka stranka pravico predlagati izvršbo, v kolikor nasprotna stranka prostovoljno ne opravi svojih obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o izvršbi na podlagi sodne poravnave in pooblastilo upnika, da sama ali s pomočjo tretje osebe na dolžnikove stroške odstranita drvarnico in posekata sadno drevje na parceli št. 109 k.o. P. ter na streho gospodarskega poslopja namestita snegobran. Proti sklepu je ugovarjal dolžnik, ki je predlagal tudi odložitev izvršbe, toda sodišče prve stopnje je njegov ugovor zavrnilo in ohranilo v veljavi celotni sklep o izvršbi.

Zavrnilo je tudi predlog za odlog izvršbe, kot čas za opravo dejanj pa je določilo datum 20.7.1993 ob 9.30 uri.

Proti sklepu o zavrnitvi ugovora se je pritožil dolžnik, ki uveljavlja pritožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in vztraja pri svojih navedbah, da so v sodni poravnavi natančno določene obveznosti za obe stranki. Po njegovem se nepravilno izloča samo dolžnikovo obveznost, ker bi moralo sodišče tudi od upnika zahtevati sočasno izpolnitev obveznosti.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je po določilu 365. člena Zakona o pravdnem postopku preizkusilo izpodbijani sklep, ugotavlja, da je pritožba samostojno pravno sredstvo. Zato je upoštevalo tiste pritožbene razloge, ki so navedeni v njej.

Podlaga za izvršbo je po določilu 16. člena Zakona o izvršilnem postopku izvršilni naslov, to je v danem primeru sodna poravnava, na podlagi katere je mogoče zahtevati izvršitev terjatve, ki je v njej ugotovljena. V izvršilnem naslovu je določen tudi rok za prostovoljno izvršitev in v sodni poravnavi Temeljnega sodišča opr. št. N ..... z dne 26.5.1992 je določen štirimesečni paricijski rok. Čeprav so v sodni poravnavi določene obveznosti za predlagatelja (dolžnika) in za nasprotna udeleženca (upnika), pa je obema določen poseben in enak paricijski rok. Torej ne gre za pogojno in vzajemno obveznost po določilu 23. člena Zakona o izvršilnem postopku, kjer bi moralo že iz izvršilnega naslova izhajati, da je dolžnikova obveznost odvisna od predhodne ali sočasne izpolnitve upnikove obveznosti ali kakega pogoja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da ima na podlagi te sodne poravnave vsaka stranka pravico predlagati izvršbo, v kolikor nasprotna stranka prostovoljno ne opravi svojih obveznosti.

Ker torej pritožba ni utemeljena in ker sodišče tudi ni našlo nobenega razloga, na katerega mora paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 2. točke 380. člena Zakona o izvršilnem postopku zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep o zavrnitvi dolžnikovega ugovora. Pri svojem odločanju je uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ št. 4/77-27/90 in RS št. 55/92), na podlagi določila 14. člena Zakona o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ št. 20/78-27/90 in RS št. 55/92). Oba zakona je uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).