Jedro

Z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v pritožničino pravico ali pravno korist, saj ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne posebne pravice za sodelovanje v posameznem postopku vračila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker v tem postopku ne varuje svojega pravnega interesa. V obravnavanem primeru ne gre za spor o zakonitosti pritožničinega Odloka in sodišče s svojo odločitvijo ni poseglo v njegovo veljavnost (ga razveljavilo), ampak za postopek presoje zakonitosti konkretnega upravnega akta, s katerim se je zavrglo priznanje lastnosti stranke v postopku vračila nadomestila (tretji osebi, v kateri pa določen člen Odloka (na podlagi razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-157/02-10 z dne 4. 12. 2003) ni bil uporabljen, torej gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava v postopku odmere nadomestila).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozno zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep Davčnega urada Nova Gorica z dne 20. 10. 2009, ki je postal dokončen z odločbo Ministrstva za finance z dne 28. 1. 2010. Z navedenim prvostopnim sklepom je prvostopni organ kot prepozno zavrgel zahtevo tožeče stranke, da se ji prizna lastnost stranke v postopku vračila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2001 zavezancu A., d. d. 2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je bila odločba organa druge stopnje, s katero je bil postopek končan, tožeči stranki vročena dne 9. 2. 2010, kot to izhaja iz vročilnice k navedeni odločbi. Tožbo je tožeča stranka vložila šele dne 12. 3. 2010, torej po poteku navedenega roka.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo dejstvo, da je pritožbo oddala priporočeno dne 8. 3. 2010 na naslov L., in tako pravočasno. Kot dokaz prilaga kopijo popisa oddanih pošiljk z dne 8. 3. 2010. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, vendar iz drugih razlogov.

6. Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da je bila tožba v tem upravnem sporu vložena pravočasno. ZUS-1 v prvem odstavku 28. člena določa, da je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. V prvem odstavku 23. člena ZUS-1 pa je med drugim določeno, da rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta stranki. V 9. členu ZUS-1 je določena organizacija upravnega sodišča; in sicer ima Upravno sodišče Republike Slovenije sedež v Ljubljani, sodi pa na sedežu in na zunanjih oddelkih. Na zunanjih oddelkih sodi upravno sodišče glede na prebivališče oziroma sedež tožnika. Upravno sodišče Republike Slovenije je glede na določbe Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) enovit državni organ. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pri presoji pravočasnosti tožbe napačno štelo, da je tožba, ki jo je tožeča stranka vložila priporočeno po pošti dne 8. 3. 2010, vložena prepozno. Iz podatkov v upravnem spisu (vročilnic o priporočenih pošiljkah) izhaja, da je bila odločba tožene stranke tožeči stranki vročena dne 9. 2. 2010. Sodišče prve stopnje pa je napačno ugotovilo, kdaj je tožeča stranka vložila tožbo. Iz žiga o prejemu tožbe izhaja, da je bila tožba oddana dne 8. 3. 2010 priporočeno po pošti. Res je Oddelek Upravnega sodišča RS v Novi Gorici prejel tožbo šele dne 12. 3. 2010. To pa na pravočasnost tožbe ne vpliva, saj je bila tožba oddana s priporočeno pošiljko dne 8. 3. 2010 na Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani, kjer se nahaja sedež sodišča. ZUS-1 pa ne določa, da je tožba pravočasna, če je vložena v roku na pristojnem oddelku upravnega sodišča. Glede na navedeno je torej 30-dnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu začel teči dne 10. 2. 2010 in se iztekel dne 10. 3. 2010 in tožba, ki jo je tožeča stranka vložila priporočeno po pošti dne 8. 3. 2010, je zato vložena pravočasno. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo na primer v sodbi I Up 796/2006 z dne 25. 10. 2007. 7. Ne glede na razloge, navedene v prejšnji točki te obrazložitve, pa je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba zavrže, pravilna. Vrhovno sodišče meni, da tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa v tem upravnem sporu.

8. Po določbi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora izkazati pravni interes, na njegov obstoj pa mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. 9. Pritožnica utemeljuje svoj pravni interes za tožbo s tem, da kot normodajalka skrbi za izvajanje predpisa, ki ga je sama sprejela ter se pri tem sklicuje na to, da odločba o vračilu nadomestila ni bila izdana v skladu z njenim Odlokom. Nadalje svoj interes utemeljuje z navedbo, da je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določeno kot prihodek občine in je zato upravičena do teh sredstev.

10. V obravnavanem primeru ne gre za spor o zakonitosti pritožničinega Odloka in sodišče s svojo odločitvijo ni poseglo v njegovo veljavnost (ga razveljavilo), ampak za postopek presoje zakonitosti konkretnega upravnega akta, s katerim je bila zavržena zahteva za priznanje lastnosti stranke v postopku vračila nadomestila tretji osebi (v postopku vračila pa določen člen Odloka (na podlagi razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-157/02-10 z dne 4. 12. 2003) ni bil uporabljen, torej gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava v postopku odmere nadomestila). V izreku izpodbijanega akta, ki na podlagi prvega odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) postane pravnomočen, je bilo torej odločeno le o priznanju lastnosti stranke v postopku vračila nadomestila konkretnemu zavezancu in ne o zakonitosti predpisa občine. Torej na tej podlagi občina ni izkazala pravnega interesa za tožbo.

11. Tudi drugi razlog, ki ga pritožnica uveljavlja kot podlago za varstvo svojega pravnega interesa, ni utemeljen. Na podlagi 22. člena Zakona o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO) oziroma 36. člena ZFO-1 je občina prejemnica nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, vendar slednje občini ne daje pravice do sodelovanja v postopku vračila tega nadomestila kot stranka oziroma stranska udeleženka. Občina namreč v tem postopku ne varuje kakšne svoje pravice ali pravne koristi, torej nima pravnega interesa, ampak zasleduje dejanski interes, in sicer pridobiti čim več sredstev v občinski proračun.

12. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v pritožničino pravico ali pravno korist, saj ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne posebne pravice za sodelovanje v posameznem postopku vračila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker v tem postopku ne varuje svojega pravnega interesa, kot je bilo že pojasnjeno.

13. ZSZ v 62. členu določa, da nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi zavezancu občinski upravni organ, pristojen za družbene prihodke. Ta določba pa je bila s kasnejšo zakonodajo o organizaciji davčne službe spremenjena. Za leto 2007, v katerem je bila odločba o vračilu nadomestila izdana, veljata določbi 403. in 404. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2. V 403. členu ZDavP-2 določa, da zavezanec plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi odločbe, ki mu jo izda davčni organ, kjer nepremičnina leži. V 404. členu ZDavP-2 pa je določeno, da davčni organ izdaja odločbe o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča po uradni dolžnosti na podlagi občinskega odloka in vrednosti točke, ki veljata na dan 1. januarja leta, za katero se določa nadomestilo. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi zavezancem davčni organ na podlagi podatkov občine do 31. marca za tekoče leto oziroma v treh mesecih po prejemu podatkov, ki mu jih posreduje občina. Iz navedenih določb ZDavP-2 tako izhaja, da je za vodenje postopka odmere nadomestila pristojen davčni urad, ki o nadomestilu odloči z upravno odločbo na podlagi podatkov občine.

14. Odmera nadomestila predstavlja davčno-pravno razmerje, ki je urejeno z davčno-pravnimi pravili. Stranki davčno-pravnega razmerja pa sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina kot javnopravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere nadomestila, ker v njem sama ni zavezanec in tudi ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja, saj so bile te naloge z zakonom prenesene v pristojnost davčnega organa. V postopkih, v katerih pristojni državni organ odloča na podlagi predpisov občine, ima lokalna skupnost po 93. členu Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) pravico biti obveščena, nima pa pravice sodelovati v teh postopkih, če niso prizadete njene pravice in pravne koristi. Dejstvo, da je občina prejemnica nadomestila (22. člen ZFO oziroma 36. člen ZFO-1), občini ne daje pravice vstopiti v davčno-pravno razmerje med zavezancem in davčnim organom, da bi kot stranka (42. člen ZUP) ali stranska udeleženka (43. člen ZUP) sodelovala v odmernem postopku oziroma v postopku vračila nadomestila, posledično pa tudi ne pravice do vlaganja pravnih sredstev v upravnem postopku oziroma sodnega varstva zoper te vrste odločb. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevah I Up 422/2008, I Up 519/2008, I Up 381/2007, I Up 96/2010, I Up 65/2010 in I Up 478/2003. 15. Čeprav je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo iz drugih razlogov kot so navedeni v tem sklepu, je odločitev sodišča prve stopnje vendarle pravilna, saj gre v obeh primerih za enako odločitev (zavrženje tožbe).

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

17. Ker je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo, tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.