Jedro

Začasno odredbo po 85. členu ZDR/2002 lahko sodišče izda le v primeru, če sindikat nasprotuje odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delavec pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi. To začasno odredbo bi bilo mogoče izdati tudi, če bi inšpekcija za delo v skladu z 227. členom ZDR/2002 zadržala učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi.

Določbe 115. člena ZDR/2002 nudijo posebno zaščito delavkam v času nosečnosti in je mogoče noseči delavki odpovedati pogodbo o zaposlitvi po predhodnem soglasju inšpektorja za delo, če so podani razlogi za izredno odpoved delovnega razmerja. Če je bila o tožničini nosečnosti tožena stranka obveščena, bi njeno ravnanje lahko pomenilo samovoljo, ko je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi brez soglasja inšpektorja za delo kljub njeni nosečnosti.

Če delavec predlaga izdajo začasne odredbe, ko so že nastopili učinki odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zadržanje take odpovedi ni več mogoče, zato so možne vrste začasnih odredb, določene v 273. členu ZIZ (npr.: določitev plačevanja nadomestila plače delavcu, dokler traja spor o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožnice, s katero bi zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi tožene stranke z dne 17.3.2003. Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica. Meni, da sodišče ni natančno ocenilo, ali je bila v postopku izredne odpovedi podana samovolja tožene stranke. Sama okoliščina, da je tožena stranka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi izdala listine v skladu z ZDR še ne pomeni, da so le-te zakonite. Tožnica meni, da ni bil zakonit postopek v delu, ki se je nanašal na njen zagovor. Obdolžitev je namreč prejela tik pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in se ni imela možnosti ustrezno pripraviti na ugovor. Meni, da je bila s tem podana samovolja tožene stranke. Podan pa je tudi razlog nenadomestljive škode, saj tožnici, s tem ko ni zaposlena, nastaja nenadomestljiva škoda, ker se mora zadolževati zaradi pomanjkanja denarnih sredstev za preživljanje, ker zaradi odpovedi pogodbe nima pravice do denarnega nadomestila. Je mati mladoletnega otroka in pričakuje drugega otroka, tožničin mož pa ima zelo nizke mesečne dohodke. Meni, da sodišče tudi ni pravilno uporabilo določbe 272. člena ZIZ, saj je izpolnjen tudi pogoj po 2. odst. 272. člena ZIZ, to je, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bi pretrpela hujših neugodnejših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici, saj je tožnica v bolniškem staležu zaradi rizične nosečnosti in bi izplačilo nadomestila za odsotnost z dela toženo stranko bremenilo samo za čas odsotnosti do 30 dni, izplačilo ostalih nadomestil pa bi bremenilo zdravstveno zavarovanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izda predlagano začasno odredbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje sicer zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa na samo odločitev ni vplivalo.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi, torej smiselno po 85. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002). Tako začasno odredbo pa lahko sodišče izda le v primeru, če sindikat nasprotuje odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delavec pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi. Le v primeru, da je začasna odredba zadržana po 1. odst. 85. člena ZDR lahko nato delavec v sodnem postopku, ko uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ob vložitvi tožbe predlaga sodišču tudi izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, kot določa 3. odst. 85. člena ZDR. Ker v konkretnem primeru sindikat ni nasprotoval izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tožnica pri delodajalcu ni zahtevala zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, izdaja predlagane začasne odredbe ni mogoča. Druga možnost za izdajo predlagane začasne odredbe bi bila, če bi inšpekcija za delo v skladu z 227. členom ZDR zadržala učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, v tem primeru bi lahko tožnica v sodnem postopku ob vložitvi tožbe zahtevala izdajo začasne odredbe. Kot pa izhaja iz predloženih listin v spisu, se je tožnica sicer obrnila na inšpekcijo za delo zaradi kršitev s strani tožene stranke, vendar ji je le-ta nudila neustrezno pravno pomoč in jo napotila na nasprotovanje odpovedi po 85. členu ZDR in varstvo pred sodiščem, namesto, da bi ukrepala, v kolikor je menila, da je to potrebno po 227. členu ZDR.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi obrazložilo tako, da je začasna odredba za zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi možna le za čas predhodnega postopka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, kar je napačno in kot že povedano tudi ne pride v poštev v tem individualnem delovnem sporu, ker nasprotovanja odpovedi s strani sindikata ni bilo.

Sodišče prve stopnje je nato še ugotavljalo ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98), to pomeni ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti. Taka presoja pa v zvezi s predlagano začasno odredbo ni potrebna. Sodišče prve stopnje je moralo namreč v tem individualnem delovnem sporu odločati o postavljenem zahtevku tožnice, kot to določa 2. člen ZPP in odločiti o tem zahtevku. Zato presoja po 19. členu ZDSS za odločitev o predlagani začasni odredbi ni relevantna.

Pritožbeno sodišče pa meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 19. členu ZDSS vsaj preuranjeno. Iz navedb tožnice namreč izhaja, da je noseča in celo na bolniškem dopustu zaradi rizične nosečnosti. Sodišče je pri tem popolnoma spregledalo, tako kot pred njim že inšpektor za delo in pooblaščenka tožnice, določbe 115. člena ZDR, ki nudijo posebno zaščito delavkam v času nosečnosti in sicer je po določbi 3. odst. navedenega člena mogoče noseči delavki odpovedati pogodbo o zaposlitvi po predhodnem soglasju inšpektorja za delo, če so podani razlogi za izredno odpoved delovnega razmerja. Tožnica v sedanji fazi postopka sicer še ni ponudila nobenega dokaza, s katerim bi dokazala trditve o nosečnosti in o tem, da je o njeni nosečnosti bil obveščen delodajalec. Od tega vprašanja pa je odvisno ali je tožena stranka ravnala samovoljno, ko ji je odpovedala pogodbo o zaposlitvi brez soglasja inšpektorja za delo kljub njeni nosečnosti.

Pri eventualni izdaji začasne odredbe, tako na predlog, kot po uradni dolžnosti, pa mora sodišče prve stopnje paziti, da je le-ta oblikovana tako, da je izvršljiva. V primeru da delavec predlaga izdajo začasne odredbe, potem ko so že nastopili učinki odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zadržanje take odpovedi ni več mogoče, zato so možne vrste začasnih odredb, določene v 273. členu ZIZ, kar v konkretnem primeru pomeni določitev plačevanja nadomestila plače delavcu, dokler traja spor o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja.

Le še podredno pa pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbene navedbe tožnice v zvezi z uporabo 2. odst. 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS, št. 51/98, 75/2002). Sodišče lahko uporabi navedeno določbo le v primeru, če je izdaja predlagane začasne odredbe možna. Ker v konkretnem primeru izdaja predlagane začasne odredbe ni možna, sodišče tudi ni moglo uporabiti navedene določbe. Pri tem je potrebno še opozoriti, da je sodišče prve stopnje celo štelo, da terjatev ni izkazana (1. odst. 272. člena ZIZ), zaradi česar seveda tudi ni moglo uporabiti določbe 2. odst. 272. člena ZIZ.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, ker izdaja predlagane začasne odredbe ni utemeljena.