Jedro

Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme zaradi zgoraj opisanega načela formalne legalitete terjati dodatnega vsebinskega odločanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem drugem odstavku 1. točke izreka sklepa spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi še za znesek glavnice 7.903,38 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 16.672,95 EUR ter se v tem delu sklep o izvršbi razveljavi in predlog upnika zavrne, v 2. točki izreka sklepa pa tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške ugovornega postopka.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (glede zavrnitve ugovora v preostalem delu) sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik je dolžan dolžniku v 8 dneh od prejema sklepa povrniti 126,68 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika delno ugodilo in predlog za izvršbo zavrnilo za izterjavo glavnice nad višino 30.943,38 EUR, sklep o izvršbi v tem delu razveljavilo ter izvršbo ustavilo (prvi odstavek 1. točke izreka), v preostalem delu je ugovor dolžnika zavrnilo (drugi odstavek 1. točke izreka) in odločilo, da je dolžnik dolžan upniku v 8 dneh povrniti 260,65 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sklepa se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil dolžnik. Uvodoma izpostavlja, da je s predlogom za delno ustavitev z dne 14. 9. 2012 izkazal, da je upniku plačal nesporni del terjatve v višini 23.040,00 EUR ter sodišču tudi predlagal, da v tem delu izvršilni postopek ustavi. S predlogom z dne 15. 10. 2012 pa je še dodatno izkazal, da je od navedenega zneska upniku poravnal tudi zakonske zamudne obresti, in sicer za obdobje od 18. 4. 2009 do 11. 10. 2012 v višini 8.805,34 EUR. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi sodišče navedena plačila upoštevalo. Nadalje opozarja, da je sodišče napačno presodilo, da mora plačati tudi obratovalne stroške za obdobje, ko poslovnih prostorov dejansko ni uporabljal. Meni, da je sodišče napačno interpretiralo najemno pogodbo. Ker dolžnik poslovnih prostor ni uporabljal, dejanske porabe ni in je ne more biti. Izpodbijani sklep je treba spremeniti oziroma razveljaviti.

3. Upnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje mora pri odločanju o predlogu za izvršbo tako ugotoviti, ali predložena listina predstavlja katero izmed v zakonu predvidenih listin, ki so lahko izvršilni naslov, ali le ta izpolnjuje pogoje za izvršljivost, ali je le ta po vsebini primeren za izvršbo ter ali je dolžnikova obveznost možna in dopustna. Izvršilni naslov mora biti torej na podlagi 21. člena ZIZ primeren za izvršbo, kar pomeni, da mora poleg navedb strank obsegati tudi predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, mora biti torej določena oziroma določljiva in mora izhajati iz izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče v skladu z načelom formalne legalitete vezano. Za določljivost morajo biti podani elementi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, kaj mora dolžnik dati, storiti ali dopustiti. Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme zaradi zgoraj opisanega načela formalne legalitete terjati dodatnega vsebinskega odločanja. V izvršilnem postopku je namreč sodišče vezano na izvršilni naslov, zato ne more upniku prisoditi manj ali kaj drugega, kot izhaja iz izvršilnega naslova, prav tako pa ne more presojati pravilnosti in zakonitosti le-tega, ter vanj posegati.

7. Izvršilno sodišče pri odločanju o predlogu za izvršbo, na podlagi drugega odstavka 55. člena ZIZ pa tudi pri odločanju o ugovoru, po uradni dolžnosti pazi na primernost izvršilnega naslova za izvršbo in s tem v zvezi na ugovorni razlog iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ glede vprašanja, ali je listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, izvršilni naslov. Notarski zapis je v skladu z 2. točko drugega odstavka 17. člena ZIZ izvršilni naslov, če je izvršljiv. Izvršljiv pa je, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla, kar je treba dokazati z notarskim zapisom, javno listino ali po zakonu overjeno listino (20.a člen ZIZ). Upnik svojo terjatev iz naslova neplačanih najemnin in obratovalnih stroškov uveljavlja na podlagi najemne pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu SV 932/08 z dne 28. 5. 2008. 8. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v obravnavanem primeru notarski zapis ne more biti izvršilni naslov za prisilno uveljavitev terjatve iz naslova obratovalnih stroškov. Le ti oziroma njihova višina v notarskem zapisu ni določena, niti ni v zadostni meri določljiva, prav tako iz notarskega zapisa niti ne izhaja upnikovo upravičenje, da neplačane stroške v primeru njihovega plačila terja od dolžnika. V najemni pogodbi je namreč le dogovorjena dolžnikova obveznost, da kot najemnik plačuje sorazmeren del stroškov za vodo, snago, ogrevanje, čiščenje, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in vse druge stroške, ki bremenijo poslovni prostor, in sicer bo vse stroške najemodajalec obračunal po fakturah dobaviteljev. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno ugotovilo kršitev materialnopravne določbe 21. člena ZIZ, ki opredeljuje primernost izvršilnega naslova za izvršbo (ki kot navedeno ne sme puščati nobenih dvomov o dolžnikovi obveznosti), zaradi česar je utemeljeni pritožbi dolžnika ugodilo in spremenilo odločitev v drugem odstavku 1. točke izreka izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov ugovor glede obratovalnih stroškov za čas odpovednega roka v znesku 7.903,38 EUR ter v tem obsegu razveljavilo sklep o izvršbi in predlog za izvršbo zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Enako odločitev je sprejelo tudi glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 16.672,95 EUR, kar je znesek vseh obratovalnih stroškov in obračunanih zakonskih zamudnih obresti (od zahtevanih 39.712,95 EUR - 23.040,00 EUR). Upnik namreč tudi ni upravičen zahtevati zakonskih zamudnih obresti od že obračunanih in seštetih zakonskih zamudnih obresti (za obračunane zakonske zamudne obresti v znesku 1.477,94 EUR je upnikov predlog zavrnilo že sodišče prve stopnje, ko je z izpodbijanim sklepom izvršbo dovolilo le za izterjavo najemnin in obratovalnih stroškov za čas odpovednega roka v znesku 30.943,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, upnik pa se zoper takšno odločitev ni pritožil). Velja namreč prepoved obrestnih obresti, morebitno drugačno pogodbeno določilo je nično (375. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Izjemo določa 381. člen OZ, in sicer je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo (gre za procesne obresti). Upnik lahko v izvršbi zahteva le tiste obresti, katere ima priznane v izvršilnem naslovu, kar pomeni, da določba 381. člena OZ v izvršilnem postopku ne velja.

10. Glede pritožbenih navedb, da sodišče pri izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevalo dne 11. 9. 2012 plačanih 23.040,00 EUR iz naslova nespornih najemnin in dne 12. 10. 2012 plačanih obresti v znesku 8.805,34 EUR, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so bila navedena plačila izvedena po vložitvi ugovora, katerega utemeljenost se presoja v napadenem sklepu, zato jih bo sodišče upoštevalo v nadaljevanju postopka.

11. Glede na delno spremembo odločitve o ugovoru, pa je sodišče druge stopnje spremenilo tudi odločitev o stroških ugovornega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na uspeh ugovornega postopka, je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (prvi odstavek 1. točke izreka) sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Dolžnik je s pritožbo delno uspel, zato je upravičen do povrnitve sorazmernega dela pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje mu je glede na izpodbijani del priznalo 324,60 EUR za sestavo pritožbe (Tar. št. 3468 Zakona o odvetniški tarifi), 22% DDV in 100,00 EUR za plačano sodno takso. Glede na uspeh v pritožbenem postopku (25,54%) mu je upnik dolžan povrniti 126,68 EUR.